Dragi moji, magistrirala sem!

Ah, ta sladek vonj po uresničenem namenu, ki se je končal tako, kot sem si le skrivoma upala želeti. A ta vonj je še toliko slajši, saj sem svoj cilj delila s prijatelji in najbližjimi, ki so me prišli poslušati in navijati na zagovor. Neskončno sem vam hvaležna za vašo ljubezen.

Potem ko smo skupaj v bližnjem lokalu nazdravili, sem se morala vrniti v učilnico, kjer sem imela zagovor, saj sem tam pozabila šal. Moj preljubi šal iz Linza, kjer sem prvič začela razmišljati o tem, da akademski svet ni zame. Ker je ravno takrat v učilnici še potekal pouk, sem se usedla na klopco, na kateri sem pred dobro uro čakala na začetek zadnje epizode študentskega življenja. V tistem trenutku tišine in miru se mi je utrnilo, da je danes prav zares prvi dan preostanka mojega življenja. Doslej je bilo vedno tako, da ko si končal neko šolo, se je nekako vedelo, da boš šel naprej v drugo šolo in tvoje življenje je bilo do neke mere vnaprej zapisano, ampak zdaj stojim na točki popolne svobode.   Kot, da stojim na vrhu gore in gledam na okoliške vrhove, kam vse še lahko grem. Čudovit občutek! 

Z vami bi rada delila še zgodbico, kako sem teden pred izpitom zgubila vso nepotrebno živčnost in se prepustila življenju. Že od nekaj sem bila mnenja, da se je treba na izpite   (do sedaj imam le z njimi izkušnje, a to velja tudi splošneje) pošteno in po najboljših močeh pripraviti, nato pa na neki točki pustiti, da se zgodi, kar se mora. A ljudje imamo navado, da želimo nadzorovati izzid dogodka in zato se je težko prepustiti in le zaupati.

Bilo je v nedeljo zvečer dober teden pred izpitom, ko so se negativne misli in strah nakopičili do te mere, da sem začela dejansko razmišljati Kaj, če me vržejo?. Čeprav sem te misli želela popolnoma zavreči, so se naslednji dan spet pojavile in moj želodec začele vrteti kot da je pralni stroj, ki pere na 90 stopinjah. Da bi se umirila, sem začela meditirati. Po meditaciji sem na telefonu prečekirala elektronsko pošto in dobila sem sporočilo sošolca, ki je mesec prej magistriral in je zdaj v Avstriji na doktorskem študiju, v katerem me je bodril, naj bom le pogumna, saj bo šlo. Ne morete si predstavljati, kako sem bila tega sporočila vesela. Zdelo se mi je, kakor da je življenje zaznalo mojo stisko in mi poslalo sporočilo, da bo vse v redu. A kljub vsemu temu, me je, ko sem se napotila v kopalnico, spet parkrat stisnilo v želodcu. Ravno takrat pa sem zagledala še Triglav škatlo, ki na omarici leži že bogve koliko časa in je zato niti ne opazim več, na kateri je pisalo Vse bo v redu. 

Od takrat naprej je v meni vladal mir, ki se je kdaj pa kdaj še skalil, a se je vedno znova vzpostavil ravno zaradi teh dveh lepih dogodkov. In tako je bilo res vse v redu in vem, da tudi še bo.

Praznik svetlobe v OŠ Lila

V OŠ Lila je spet dogajalo —  praznovali so praznik svetlobe in me povabili zraven, da praznujem z njimi. Seveda se je moje Pilot pero zavihtelo in začelo poplesovati po modrem zvezku. Nastalo pa je tole:

Ko se vsi zberemo v garderobi in ko vsi otroci razkažejo svoje v šoli narejene laterne na vrvicah, se Jasna postavi ob vrata in oznani, da bomo začeli “kar po šolsko”. Naredi naj se vrsta z otroci v sredini in s pripadajočimi starši ob strani. Vsak naj pripravi svojo laterno, ki jo bo nato Sara prižgala, ko stopimo iz garderobe v park. Prižgana je že prva svečka in otroci skupaj z Jasno in Saro začnejo peti pesmico vse dokler se ne pojavi težavna svečka, ki se upira prižganju in se pesem pretrga s krikom Neeee, nooo.

Zdaj imamo vsi prižgano svojo laterno na vrvici in starši nekoliko živčno opazujejo svoje otroke, ki z njimi hitijo po parku. Naloga posamezne družine je, da najde svoj prostor v parku, označen z imenom otroka, kjer jih čaka kos sestavljenke, palček, ki sveti s svojo laterno in slika svetlobe za spomin na ta dogodek. Pogled na otroke z lučkami, ki s starši iščejo svoje mesto v parku, je prav čarobno. Še sneg manjka in človek bi pomislil, da je že čas veselega decembra. Vsake toliko se zabliska fotoaparat staršev, ki želijo ta čarobni dogodek zabeležiti.

Ko smo vsi našli svoje škrate in kose sestavljanke, smo se v spremljavi Kristijana odpravili v učilnico, kjer ... začudenje ... Škrat je tu! Ampak ... kdo pa je to? Prvi predlog je bil seveda, da je to Kristijan, ampak ... glej, Kristjan je tam. Otroci obkrožijo škrata in začnejo zbirati informacije o njem. To je pena, vklikne eden, ko potipa njegovo brado. Otroci se naposled le vdajo in se posedejo na travico. Škrat začne pripovedovati zgodbo o svetlobi. Po nekaj neuspelih poskusih pobega, so se vsi otroci umirili in poslušali škratovo pravljico. Na koncu jih je škrat vprašal, kaj je skrivnost iz zgodbe. Seveda se je debata o skrivnosti premaknila v ugotavljanje, da imajo škrati pravo brado in da je škrat pravzaprav Gašper. Ko se škrat poslovi in mu podboj vrat zbije špičast rdeč klobuk, otroke požene v tek za njim, da bi dokazali, da je škrat RES Gašper.

Zdaj, ko je škrat odšel, je čas za sestavljanje kosov sestavljanke, ki so jih prej zbrali v parku. Le v kaj se bo sestavilo? Kosi niso enostavni (čeprav kot matematik lahko rečem, da so biholomorfni krogu), zato otroci skupaj staknejo glave in se resno lotijo sestavljanja. Kmalu so začeli sodelovati še Kristijan in starši. Takrat se nam je pridružil še Gašper, ki kljub močnem obžalovanju, da je zamudil škrata, ni preslepil otrok, ki so še vedno zatrjevali, da je on škrat. Medtem se je sestavljanje nadaljevalo in zdaj ima že obliko, ki nakazuje, da so na pravi poti in ... nastal je srček!

In zakaj srček? Kot je ugotovil eden od otrok, vsak ima v svojem srcu srček. In vsi mi smo del enega večjega srca.

Inteligenca

Med hojo po svoji poti prebiram tudi razne knjige, ki podajajo drugačen pogled na življenje, kot nam je po navadi predstavljeno. Trenutno berem čudovito knjigo z naslovom The Element avtorja Sir Ken Robinsona (recimo, da sem pravilno sklanjala). Če kaj gledate TED filmčke, ga morda poznate. Je strokovnjak za izobraževanje z izrednim darom za predavanje. Če ga še ne poznate, priporočam, da si pogledate tole njegovo predavanje:  http://bit.ly/1hnmdkb.

Pa se vrnimo nazaj h knjigi. Trenutno sem na začetku četrtega poglavja in že imam občutek, da knjiga veliko obeta. Del knjige, ki me je zaenkrat najbolj pritegnil, je poglavje o inteligenci. Med svojimi predavanji rad vpraša občinstvo, kako ocenjujejo svojo inteligenco z 1 do 10, kjer je 10 najboljša ocena. Rezultat je nekaj desetk, malo več devetk in osmic, največ je sedmic in šestic, od pet do ena pa gre samo še navzdol. Kar želi Robinson s tem ponazoriti je, da pri ocenjevanju lastne inteligence upoštevamo ustaljena razmerja, ki jih pokažejo IQ testi (Gaussova krivulja in te fore ...), ampak inteligenca, ki jo merijo IQ testi, je zelo ozko definirana. Pravi, da na inteligenco ne bi smeli gledati kot na fiksno številko, ki nam je določena ob rojstvu in ki jo izberi IQ test. Presenetljivo je, da eden od izumiteljev IQ testa (kot piše v knjigi) tega testa sploh ni ustaril za namene, kot ga danes uporabljamo. Test je bil namenjen za prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami, da bi jim lahko zagotovili ustrezno šolo. 

Robinson predlaga, da bi morali (in s tem se srčno strinjam) inteligenco definirati širše, kjer bi zajeli ne le analitičnega razmišljanja ampak tudi glasbeno, kinestetično (obvladovanje telesa), prostorsko in razmišljanje od odnosih in sebi ter še vse ostalo. Na podlagi tega bi moral vsak svojo inteligenco ovrednotiti z 10. Vprašanje, ki potem postane pomembnejše in ki je toliko manjkrat postavljeno, je: Kako si inteligenten? 

Da je odgovor na to vprašanje izrednega pomena, pričajo zgodbe ljudi iz knjige, ki so iz svojih strasti ustvarili (po ocenah drugih) “nemogoče”, čeprav jim šola nikakor ni šla. Najbolj se me je dotaknila zgodba punčke, za katero je šola njeni mami predlagala, naj obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami, saj je motila razred, pozno oddajala naloge, ni mogla biti pri miru ... Mama jo je po nasvetu šole peljala k psihologu. Potem, ko je mama psihologu vse razložila, se je on obrnil k punčki in rekel, da bosta z mamo odšla iz pisarne, saj se morata nekaj pogovoriti zasebno. Na poti ven je prižgal radio. Ko sta z mamo prišla ven, ji je rekel, naj opazuje hčerko. Ona je takoj, ko sta onadva odšla iz pisarne, začela plesati. Psiholog je rekel mami: “Vaša hči nima težav z učenjem, ona je plesalka. Vpišite jo v plesno šolo.” Ko zgodbo prevrtimo za nekaj let, vidimo, da je tista punčka, ki naj bi imela probleme z učenjem, že svetovno priznana koreografinja, ki je ustvarila mjuzikle kot so Cats in Fantom iz opere in že zaslužila svoj prvi milijon. Ti da misliti, kaj ne?

Novo poglavje: 2. del

Že dolgo se nisem nič oglasila, to je posledica hude razvejanosti, ki jo trenutno čutim v svojem življenju. Delam sto in eno stvar in hkrati skušam ohraniti visok nivo energije, ki mi bo omogočila, da vse to tudi naredim. 

Magistrska naloga je končno končana in začeti se je treba pripravljati na zaključni izpit, ki vsebuje kar nekaj snovi. Prav tako želim nadaljevati s pisanjem pravljic.  Zdaj pa sem odprla še novo področje, na katerem želim delati in to je pripraviti vse za zagon samozaposlitve. Moja primarna dejavnost bi bile inštrukcije matematike, dolgoročen namen pa je raziskati kreativne načine poučevanja matematike. V ta namen sem vzpostavila nov blog (obljubim, da se pri dveh ustavim :) ) na strani www.srcematematike.wordpress.com, kjer bom objavljala različne zanimive članke o vseh stvareh, ki vsebujejo matematiko. Jasno vas vabim, da si ga ogledate in tudi kaj pokomentirate in delite.

Tako ... na hitro sem vam želela sporočiti, kaj se dogaja v mojem življenju, zdaj pa moram v skladu s svojim natrpanim urnikom tole objavo zaključiti, saj moram začeti z rezanjem trikotnikov iz kartona, s katerimi se bo dalo na zanimiv način dokazati Pitagorov izrek. :)

Novo poglavje

Približuje se dan, ko mi bo potekel status študenta. Čeprav sem vesela, da bom zdaj končno stopila v resnični svet, pa se me vseeno občasno poraja tesnoba, saj še nimam zagotovljene službe. Drastično rečeno bo 1. oktober zame prelomni dan, zato sem želela z vami deliti nekaj svojih strahov, želja in sigurnosti v uspeh.

Že kot punčka sem vedela, da bo moja življenjska pot drugačna od povprečne. Vsak večer, ko sem šla spat, sem se zatopila v razmišljanja, kaj lahko doprinesem k svetu. Vse sanje in ideje, ki so takrat nastale, so se najprej manifestirale v pisanju scenarijev in snemanju filmov. To obdobje je bilo zame res pomembno, saj sem dobila občutek, da se lahko lotim vsega, kar si želim. Resnično sem hvaležna svojim staršem, ki sta mi to brezpogojno omogočila in bila v proces včasih še bolj vključena kot jaz. Pravtako sem hvaležna svojim bližnjim prijateljem in bratu Lovru, ki so sodelovali pri vseh mojih idejah in načrtih. 

Sanje o filmski režiji sem gojila vse do konca gimnazije. Filmska režija je bila takrat le način — edini, ki sem ga takrat poznala — preko katerega bi lahko svetu prinesla tisto, kar lahko prinesem le jaz. Na sprejemnih izpitih za filmsko režijo sem ugotovila, da to ni pravi način zame. Kot druga možnost pri vpisu na fakulteto sem vpisala Matematiko in bila sprejeta. Študentska leta so bila leta razvoja, dozorevanja in so bila zame potrebna, čeprav  je bila tema študija izven tega, o čemer sem prej sanjala. Sčasoma sem dozorela v samozavestno žensko, ki ve, kdo je oziroma to raziskuje.

Med študijem sem nekoliko pozabila na tisto punčko s sanjami in se začela spogledovala z doktorskim študijem matematike, a nekje v srcu je nekaj trznilo, vsakič, ko sem na to pomislila. K sreči sem se odločila za absolventsko leto z namenom, da ugotovim, kaj je tisto, preko katerega lahko uresničim sebe.

In tako so se zgodile pravljice, zaradi katerih je nastal tudi ta blog. Spet se počutim kot tista punčka, ki gre zvečer z veseljem spat, saj ve, da se ji bo, ko zapre oči, odvil svet, ki tiči v njenem srcu. Le da sem zdaj odrasla in lahko tisti svet, ki sem ga prej videla le s srcem, naredim z lastnimi rokami in vidim na lastne oči.

Pravljice, ki jih pišem, so mi prve dale občutek tega sveta na fizični ravni; in vse to, kar se je zgodilo z njimi le potrjuje moje srce. Seveda se me včasih loti tudi strah, kako bom s tem uspela preživeti. Ne želim si poiskati službe s standardnim delovnim urnikom, ki bo iz mene poskrala vse življenje. Živeti želim iz tega, kar živi v meni. Pri tem se zanašam le nase, življenje in druge dobre ljudi. Včasih ta nezagotovljenost, da se bo kaj zgodilo, prodre skozi pore utrujenosti ali negativne izkušnje in zamaje temelje. A takrat le vem, da temelji v meni obstajajo, saj jih je to le zatreslo in ne uničilo. Zato še naprej strumno korakam po svoji poti. 

Rada bi se vam zahvalila za vso podporo in za vsak klik miške, ki ga naredite na mojem blogu. Vsaka podpora, pa naj bo le beseda, me drži na poti do svojih sanj. Hvala.

Moj prvi dan v OŠ Lila

Ko ti naključje spremeni življenje

Za OŠ Lila, ki pred letošnjim 1. septembrom še ni obstajala, sem zvedela popolnoma naključno. Namenjena sem bila na zabavo v Maribor in prijatelj mi je predlagal, naj namesto vlaka koristim kak prevoz s prevozi.org. Naključno sem izbrala voznika, ki je iz Ljubljane odhajal ob pravem času in — če se smem pohvaliti — ne bi mogla izbrati bolje. V avtu smo se pogovarjali o tem, kaj študiramo in kaj si želimo od življenja. Omenila sem, da pišem pravljice za otroke, a take, ki imajo poleg zgodbe tudi izobraževalno komponento. Voznica, ki je študirala pedagogiko, mi je predlagala, naj se pozanimam o Šoli Lila. Zdelo se ji je, da moja filozofija sovpada z njihovo. Pisala sem Tini, ustanoviteljici šole, in ostalo je — kot pravijo — zgodovina. Hvaležna sem jim, da so me sprejeli medse in vesela sem, da lahko z njihovo pomočjo raziskujem sebe in svojo pot.

Na prvi šolski dan sta me učitelja Jasna in Kristjan povabila, da pridem malo na okoli, malo poslikam in tudi kaj zapišem. V tistih treh urah, ki sem jih preživela z njimi, mi je po telesu tekla kreativnost namesto krvi.  Nastalo pa je tole:

Našla sem jih v bližnjem parku. Jasna je želela zbrati otroke za novo igro, a je zanimanje otrok za Kristjanovo pletenje prevladalo, zato so idejo opustili. Kristjanu je iz zelo upogljive veje uspelo splesti lep venček, čeprav je vmes priznal, da ne ve, kaj dela. Po navdušenju otrok nad njegovo mojstrovino jim je zadal izziv: svoj izdelek bo podaril tistemu, ki bo naredil najboljši približek. Otroci so se zagnali po material in s pomočjo Jasne in Kristjana začeli ustvarjati. Ko so otroci končali svoj izdelek, jih je Kristjan pobral, da si jih ogleda in izbere zmagovalca. Rezultat izziva: modni dodatek za obešalnik, ročaj, krona, neznano, zapestnica, obroč in krogec. In zmagovalec? Kristjan je oznanil, da so vsi izdelki naravnost čudoviti, zato bo svoj venček podaril vsem in skupaj se bodo odločili, kam v razredu ga bodo obesili.

Nazaj v učilnici so se posedli na žoge, ki jih uporabljajo namesto stolov in začeli iskati zgodbo, ki jo bodo narisali na steno. Zgodbo so ustvarjali tako, da je vsak povedali nekaj stavkov, nato pa je nadaljeval naslednji v vrsti. Nekje med pripovedovanjem, ko je glavna junakinja stena čofnila v jezero z delfini sredi gozda, me je ena punčka zaposlila z žoganjem.

Čas je za barvanje stene. Žoge pospravijo za ogrado, narejeno iz miz, in Jasna otroke obleče v prevelike majice, ki se smejo umazati z barvo. Mercator vrečka s tremi luknjami  na pravih mestih pravtako služi svojemu namenu, ugotovi Jasna, ko zmanjka majic. Kmalu nastanejo (upravičene) skrbi zaradi packanja parketa, zato žrtvujejo koledar in posamezne liste položejo ob steno. Naj se zabava začne! Ena punčka pride do Kristjana in ga vpraša, kaj naj nariše. Kristjan jo spodbudi, naj le zaupa vase, njemu se vse zdi super. Rezultat barvanja je bila pobarvana stena in stopala otrok (ena od zadnjih inspiracij, preden so zaključili z barvanjem, je bil tudi odtis stopala). No, pa seveda nekaj kapljic na tleh. Ampak res samo nekaj. 

Zadnja akcija pred kosilom je torej še čiščenje tal. Vsak dobi svojo gobico in začne čistiti. Seveda se učinek nekoliko zmanjša, če po mokrih, že čistih tleh stopamo s pobarvanimi stopali, a kljub temu je bilo vse zelo hitro pospravljeno. Še posebej ob pomoči Kristjana, ki odstani vse trdovratne madeže, če ga pokličemo na 090... 

Po kosilu je na vrsti počitek. Mize in žoge so umaknili, da so lahko na sredo dali veliko peno in jo pokrili z odejami. Otroci so sezuli svoje copatke in se pridružili Kristjanu za zgodbico. Ob njegovi pripovedi o Butalcih so uživali in se smejali ter takoj po koncu zahtevali ponovitev. In takrat se je moj prvi dan v Šoli Lila zaključil.

Čeprav me je vrvež in živahnost otrok po dobrih treh urah le opazovanja dodobra utrudila, sem učilnico zapustila z nasmehom na ustnicah in srečo v srcu.

Jasni, Kristjanu, Tini in vsem ostalim sodelavcem Šole Lila resnično želim zelo uspešno leto in po tem, kar sem videla na prvi šolski dan, sem prepričana, da vam uspeh ne more uiti.

A man in front of a mirror

A man stood in front of a mirror and his eyes wandered across the reflection as if he was looking for something. He expected to see himself in the mirror, as we all do, when we step in front of one. But the man saw everything but himself. He saw his expensive cars and his beautiful house. Next to it he saw his office where he worked all day and earned a lot of money. When he stepped closer to get a better look, he noticed his wife with whom he had not talked to in a while. “I don’t have time for talking,” was his excuse when his wife wanted to spend a candlelit evening with him, “I have to work to earn a lot of money.” Next to his wife stood their six-year old son, to whom he would rather buy expensive toys than to spend time playing with him. This was all he saw. He moved his eyes across the reflection once again but with no luck. He still could not find himself in the reflection. “How is this possible?” puzzled the man.

He thought for a while and then concluded that the mirror must be faulty. “Yes, that must be the reason,” he said and went to find another mirror. He passed long hallways in his house and entered various rooms. Almost every room had a mirror. He stepped in front of each one in hope he would find himself in the reflection, but every time the reflection was the same. He saw his house, his office, his wife and son somewhere in the background, but he was nowhere to be found.

“I don’t understand! Really, I don’t!” he cried out in anger when he stood in front of the last mirror he had found in the house. He stepped in front of every mirror he could find, but none of them showed him. He was worn out and angry from walking around his huge house in vain and so decided to go out of the house. He walked to a lake that rested in front of his house and sat under a tree. Ever since he was a young boy, nature had the power to calm him down. For a few minutes he was still trying to find the answer but then he stopped and relaxed. He gazed across the lake and spent a few moments without thoughts. “This is the first time in a while that I am by myself.” he then thought. “Ever since I have become famous I haven’t had time for myself.” The man became famous when he built the city’s library which is now considered the most beautiful building in the city. After that, offers came from everywhere and he wanted to accept them all. Soon, the abundance of money misled him and he forgot his passion.

“I used to draw plans for houses, because I wanted to make the most beautiful, comfortable and useful house. Now I draw them just to make money.” he sighed. “As a young boy I really loved houses.” he said with a gentle smile when this childhood memory crept into his mind. “When parents allowed, I would walk around the city and watch houses. I would sit in front of the most beautiful ones for hours and admire them.” he remembered. “I looked at how the windows were designed and which material they used for the door. I was trying to guess how the rooms were distributed inside. I remembered all that so that one day I could make a beautiful house like that.”

All these memories woke him from a sleep which had been going on since he became famous. Slowly the memory of the young boy became more vivid. As if his body became younger as well, he rose to his feet and went for a walk around the lake. In his heart he felt the same spark he had felt as a young boy. With it he drew gorgeous houses in his dreams and dared to believe he could make his dreams come true.

Now the young boy settled completely into our man. He filled him with youth only love for one’s work can achieve and made him walk faster. Now he enjoyed trees, birds and grass as if he was that young boy, coming back home from a tour of the city full of energy and ideas. Soon he arrived at the other side of the lake and in front of himself he saw his house and expensive cars. His wife stood in the garden and watched their son play. “I forgot about myself and traded my wife and son, who I adore, for money,” he said to himself. Now he understood why he could not see himself in the mirror. “The mirror reflects what is in front of him and I was only a reflection of my wealth then. But from now on it will be different.” he said and smiled. “From now on I will take care of myself. I will never forget about myself and those who I love again,” he concluded and then he noticed his reflection in the lake.

Mož pred ogledalom

Mož je stal pred ogledalom in z očmi prečesaval sliko, kot da nekaj išče. Tako kot vsi, ko se pogledamo v ogledalo, je pričakoval, da bo v njem zagledal sebe. A mož je v ogledalu vidil vse drugo. Videl je svoj drag avto in svojo lepo hišo. Zraven nje je videl svojo pisarno, kjer je cele dneve delal in zaslužil veliko denarja. Ko je stopil bližje, da bi natančneje pogledal, je opazil še svojo ženo, s katero se že dalj časa ni pogovarjal. Nimam časa za pogovarjanje, je bil vedno njegov izgovor, ko je žena želela z njim preživeti večer ob svečkah, Moram delati, da bom veliko zaslužil. Zraven nje je stal njun šestletni sin, kateremu je namesto, da bi se z njim igral, raje kupoval drage igrače. Tako je še enkrat prečesal sliko v ogledalu, a tako kot prej sebe ni našel. Kako je to mogoče?, je begalo moža.

Razmišljal je in razmišljal in prišel je do ugotovitve, da je morda ogledalo pokvarjeno. Da, zagotovo je tako, je rekel in se odpravil po svoji palači, da poišče še kakšno drugo ogledalo. Hodil je po mnogih hodnikih, ki jih je imela njegova hiša in vstopal v različne sobe. Skoraj vsaka je imela ogledalo. V upanju, da bo pokazalo drugačno sliko, se je mož vsakič postavil pred ogledalo, a vedno znova je bila zgodba ista. Videl je svojo hišo, svojo pisarno, nekje v daljavi svojo ženo in sina, a njega ni bilo nikjer.

Ne razumem. Res ne razumem!, je jezno in žalostno kriknil, ko je stal pred zadnjim ogledalom, ki ga je našel. Postavil se je že pred vsa ogledala v hiši, a njega ni bilo v nobenem. Izmučen od hoje po ogromni palači, je besen odšel ven in se usedel pod drevo ob jezeru, ki je krasilo pogled na njegovo hišo. Ko je bil še majhen fantiček, ga je narava vedno znala pomiriti. Nekaj časa je še mrzlično razmišljal in iskal odgovor, nato pa je le prenehal in se umiril. Zazrl se je predse čez jezero in nekaj trenutkov preživel popolnoma brez misli. Prvič po dolgem času sem spet sam., je nato pomislil. Odkar sem zaslovel, sploh nisem imel več časa zase. Mož je zaslovel, ko je narisal načrt za knjižnico, ki je zdaj znana kot najlepša zgradba v mestu. Od vse povsod so potem začele prihajati nove ponudbe in vsem je želel ustreči. Kmalu ga je denar, ki je zdaj v potokih pritekal k njemu, zavedel in pozabil je na strast, ki ga je prej gnala. 

Včasih sem risal načrte za hiše, ker sem želel narediti najlepšo, najbolj udobno in najbolj uporabno hišo. Zdaj pa narišem načrt le zato, da dobim denar, je žalostno zavzdihnil. Kot otrok sem resnično ljubil hiše, je rekel z rahlim nasmehom na obrazu, ko se je ta spomin iz otroštva prikradel v njegove misli. Ko so mi starši pustili, sem hodil po mestu in gledal hiše. Pred lepšimi sem včasih tudi po nekaj ur sedel in jih občudoval, se je spominjal. Opazoval sem, kako so oblikovana okna, iz kakšnega materiala so vrata in skušal ugotoviti, kako so znotraj hiše razporejene sobe.Vse to sem si zapisal v spomin, da bi lahko tudi jaz nekoč naredil takšno lepo hišo.

Vsi ti spomini so ga zbudili iz spanca, ki je trajal od kar je zaslovel in počasi je spomin na tistega malega fantička postajal vse bolj živ. Kot da bi se tudi fizično pomladil, je skočil na noge in odšel na sprehod okoli jezera. V srcu je spet začutil tisto iskrico, ki jo je kot majhen fantek tako dobro čutil. Z njo je v sanjah risal prelepe hiše in z njo si je drznil verjeti, da bo nekoč svoje sanje tudi uresničil. 

Ta mali fantiček se je zdaj docela naselil nazaj v našega moža. Napolnil ga je z mladostjo, ki jo lahko doseže le ljubezen do svojega dela in mu pospešil korak. Zdaj se je dreves, ptičkov in trave veselil kot nekoč, ko se je, poln energije in idej, vračal domov z ogleda mesta. Kmalu je prispel na drugo stran jezera in pred sabo je zagledal svojo hišo in drage avte, ki so stali pred njo. Na vrtu je stala žena, ki je opazovala igro njunega sina. Pozabil sem nase in zamenjal svojo ženo in sina, ki ju ljubim, z denarjem., si je rekel sam pri sebi. Zdaj je razumel, zakaj prej v ogledalu ni videl sebe. Ogledalo pokaže, kar stoji pred njim. Takrat sem bil jaz le odsev svojega bogastva. A od zdaj naprej bo drugače, je rekel in se nasmehnil. Od zdaj naprej bom pazil nase. Ne bom pustil, da bi še kdaj pozabil nase in na tiste, ki jih imam rad. In takrat je v gladini jezera zagledal še sebe.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ljubezen

Včeraj zvečer sem ležala v njegovem objemu in si mislila Če bi zdaj umrla, bi umrla srečna. Je prav, da mi je to prišlo na misel? Še nikoli prej tega nisem občutila — nekakšne topline, zadovoljstva, sreče, ljubezni, ... In vse to, ko me je, zavito v odejo, privil k sebi in me ponoskal. Veste, kaj je noskanje? Zagotovo so vam starši, ko ste bili še majhni, povedali, da se tako pozdravljajo Eskimi. Z noski. Še zdaj ne vem, ali je to sploh res. 

Ko sem se zavedala, kaj čutim, sem se kar malo prestrašila. Kako bi bila lahko srečna, če bi zdajle umrla? Kaj pa vsi moji načrti? Kaj pa moja življenjska pot, za katere obstoj vem že od malih nog in na katero sem šele dobro stopila? Bi res umrla srečna?! 

Da., je odgovorilo srce. Morda sem vam zdi čudno, tudi meni se je, ampak vedeti, da sem v tem trenutku srečna tudi brez lastne hiše, redne zaposlitve in brez od drugih uradno priznanih dosežkov, je nekaj, kar ne more reči vsak. Bi lahko tudi ti?

The two brothers

Once upon a time there lived a family with two sons. The older one was almost an adult, and the other one was still growing up. One was strong and loud, the other one humble and quiet. One day the family, who lived on a lonely farm, almost ran out of their water supply. When one of the sons went to get water, the well, which was just a few meters away from the house, started to complain: “What, you have come to get water again? I have so little of it left. If it only started to rain, so I would be full again.” he added.

The family soon started to take the well’s complaints seriously. “What’s going to happen to us if the well runs dry?” said the mother with a trembling voice. “Don’t be hysterical!” said the father firmly. He knew he couldn’t just wait for rain. Something had to be done! “Boys” said the father to his sons, “from now on you have a different task. You will no longer help in the field. You will search for the underground water so we can fill up our well.”

And so it was. For the next few days the boys would leave home early and go to a nearby forest to search for an underground river that would save their family. Every time they would return home late in the evening and bring bad news. However, there was nothing else they could do but to go searching again next day.

After a week, when they had no more power to dig, just before going home, the younger son found a few drops of water. He started to shout and jump out of joy as if he had lost his mind. The older brother came running, thinking they have finally found water. But when he saw that there were only a few drops, all his happiness disappeared and he got so angry his face turned red. “You are happy because of these few drops? Do you think we can survive on this?!” he started screaming at his more and more ashamed brother. Angry and hopeless, because they still have not found water, he turned around and left for home.

That night the younger son kept tossing and turning in bed and tried to fall asleep but all his efforts were in vain. Although the bed creaked every time he moved, he did not wake his older brother who slept above him. The older brother was sleeping like a log because he was exahusted from the idle digging, while the younger brother had only one thing on his mind: “Could those few drops I found be a sign of water?” He wanted to continue digging in the same place the next day since “Where else would the water drops come from if not from water?” But he also knew that his brother was partly right. “If I keep digging and find no water, I will look like a fool. And waste precious time! After all I have only found a few drops and not a stream.” But something in his heart kept saying to try anyway.

While they were walking to the forest the next day they didn’t say a word. The older brother stared at a distance with his tired eyes, the younger one was excited despite the sleepless night. He was still wondering what to do. “Should I trust my heart that says there are no drops without water, or should I listen to my brother and rather dig somewhere else?” Although he wanted to listen to his brother he couldn’t betray his heart. So he sneaked away from his brother who was no longer aware of the surroundings because of his despair, and ran towards the drops.

When he arrived, he started digging right away. He dug and dug but he didn’t find any new drops. Slowly he began doubting his decision but he didn’t want to give up. As if he wanted to overcome his doubt by force, he dug in the shovel with all his strength. Then as a bolt from the blue a cold jet of water gushed from the ground and gently caressed the sweated cheeks of the younger son. He had been carrying a heavy burden and now he could put it off his chest.

After he had taken time to rest, he poured some water into a gourd and ran off to find his brother. He found him exhausted at the bottom of a hole that was twice as deep as his. Apart from moving he showed no signs of life. “Brother, I have found water!” he yelled. The older brother looked up and showed his tired red eyes. The little brother quickly helped him out of the hole and gave him the gourd to recover. The water refreshed the older son and soon his eyes relaxed. Life once again settled in his body and he looked at his brother with a relief. “Where have you found it?” he asked. “There where I found those drops of water yesterday.” That shocked the older brother. He became overcome by the harsh words he had said to his little brother the day before and tears started pouring down his face. “And I scolded you because of those drops!” he barely said through the tears and buried his face into his palms. The younger son stepped closer to his brother and hugged him. “Don’t cry. Everything is fine now. Let’s go tell our parents the good news.

And so they went. The younger brother became stronger and the older one more humble.

A story about a different squirrel

Once upon a time there lived a squirrel, who was different from the other squirrels. She lived on a tree in the woods where many other animals lived, but she did not have many friends. Her tail was not so bushy, so the other animals did not consider her a real squirrel. This is why she spent a lot of time on her own. Since she had no one to play with, she designed a game she could play on her own. She would pick hazelnuts from the hazel trees and then hide them in different bushes in the woods. After a week or so, when she has forgotten where she had hidden the hazelnuts, she would start to search for them.

One day, when she was searching for the hazelnuts, she met a small bear who she had never met before. Actually, she bumped into him when she was running towards a bush,  where she knew one of her hazelnuts was hidden. The bear was unusually small but was still bigger than her. “Oh, squirrel, are you alright? I am sorry I got in your way. I did not see you,” said the bear while the squirrel was getting on her feet and dusting her belly. She intended to get mad at the bear, but because he was so nice to her, she only said, “It is ok. I am fine,” and rushed forward. The bear wanted to say something else, but the squirrel was already gone.

The next morning the squirrel went hunting for her hidden hazelnuts again. She has  already searched all bushes in her neighbourhood, but half of her hazelnuts were still missing. Then all of a sudden, she saw that bear again, the same one she bumped into the other day. He was eating her hazelnuts! “Those hazelnuts are mine!” she cried out. The bear, who was just a few meters away, heard a scream and turned around to where it had come from. When he saw the squirrel, he started waving his hand and telling her to join him. Even though she was upset about her hazelnuts, she decided to join him.

“Would you like a hazelnut? They are really good. I found them today in that bush,” said the bear cheerfully and showed her the bush not far away from him. “These are my hazelnuts. I hid them in that bush.” said the irritated squirrel.  “Oh, they are yours? I am sorry. I did not know”, said the bear regretfully. The bear’s remorse surprised the squirrel and made her heart melt. “Well, if you like them so much, you can keep them,” said the squirrel as she smiled. “That is very nice of you. You know, I would not have taken them if I knew they were yours,” said the bear. He looked at her with his gentle eyes and she smiled to say she believed him.

“You know, if I did not have to eat so much, I would not have taken them,” continued the bear. “But I need to eat in order to grow and become as big as the other bears in the woods,” answered the bear, when the squirrel gave him a puzzled look. “I must become bigger for them to accept me,” he added with sadness in his voice. But then, as if he had tried to wipe away the sadness, he said in an excited voice: “Yesterday I wanted to tell you, you have a really beautiful tail, but you had already run away.” He waited for her to smile but she felt a mixture of pain and relief instead. “Other squirrels say my tail is not bushy enough and that is why I am not a real squirrel,” said the squirrel with the pain she has carried in her heart for a long time. The bear stopped smiling and gave her a gentle and understanding look. The squirrel’s loneliness disappeared and her mouth stretched into a smile. From then on they knew they were not alone anymore. The bear bent down and hugged the squirrel. He was just big enough to wrap his paws around the squirrel and the squirrel’s tail was just bushy enough not to tickle the bear on his belly.

A cat and his magical glasses

Once upon a time there lived a cat, who was very bitter. He was always complaining about something. When it was raining, he was annoyed at getting wet. When the sun was shining, he was irritated by the bright sunlight. When it was cold, he searched for his winter coat in anger and when it was hot, he hid in shade and grumbled that he was sweating.

One day the weather conditions were almost perfect for the cat. It was not hot, but also not cold. The clouds were hiding the sun, but it was not raining. Since he could not complain about the weather, he got out of his cat hole to see what was wrong with the world, because there was always something wrong! On his way he saw a young girl approaching him. “Look!” he said to himself. “That girl has no sense of style. A red shirt does not go with a pink cardigan!” said the cat as if he were an expert.

He walked on and saw a mother with a child. “Tut-tut,” thought the cat and shook his head. “Just look at her! She is not fit to raise a child. She could at least comb her hair,” said the cat and went forward. He arrived at a cafeteria and saw a boy enthusiastically writing something on a piece of paper. “There is no point in writing, boy! No one is interested in your novel!” shouted the cat and started laughing spitefully. “What an idiot,” the cat thought to himself and went forward.

A few cat meters on the cat saw unusual glasses lying on the floor. “The man, who lost them, can count himself lucky. They are horrible!” said the cat. But something about the glasses attracted the cat. He stepped closer and put them on. He intended to look at himself in a window of a nearby store and prove once again that the glasses were horrible. But something completely different happened.

The moment he put the glasses on the world suddenly became beautiful. The sun, which had come in view, was not annoyingly hot, but was rather pleasant. He felt some kind of lightness. As if all his bitterness has disappeared and made him weightless. He saw beauty everywhere he looked. The birds were not squealing but were singing beautiful songs. Children were not audacious when they came to stroke him, instead he felt their tenderness and love.

He became so fond of the glasses that he decided to take them home. On his way back he passed the cafeteria, where the boy was still writing. Now the cat saw the boy’s joy of writing and he was pleased for him. “Write, young boy, write,” thought the cat and went on. He then met the mother with the child, who he had despised before. Now he only saw love the mother felt for her child. He did not even notice her looks! In the end he saw the girl, whose red and pink combination of clothes was very becoming. “How could I have thought these two colours do not match?”

When he finally arrived at his cat hole, he heard a loud laughter from above. “Ha ha ha, look at it, a cat with glasses!” he heard. He looked up and saw a man pointing at him and laughing. “Is your eyesight going bad? Ha ha ha!” shouted the man. But our cat did not mind being laughed at. He did not resent the man. “If only he could have such glasses as I have,” wished the cat and disappeared into his cat hole.

Col du Glandon (10.7.2013)

Sedim na kamnu in gledam v dolino, iz katerem sem prišla. Ne vidim daleč, saj jo je zakrila temno modra zavesa, ki kdaj pa kdaj za milisekundo spremeni barvo v nevihtno rumeno. Gledam cesto, ki me je pripeljala sem in gledam napise navijačev Tour d’France-a, ki je prav po tej cesti potekal dva dni prej. Med njimi sem našla tudi slovenskega. To in reklamna zastava na poti gor je zdaj razjasnila moje začudenje nad okrašenostjo zadnje vasi pred vzponom s barvnimi trikotnimi zastavicami, ki so visele na vrvici čez cesto, in plastičnimi kipi kolesarjev.

Občudujem barvno kombinacijo temno zelenih pašnikov, ki me obdajajo z vseh strani, in temno modre doline pred mano, ki postaja vse bolj črna. Ponekod zelene pašnike krasijo rjave pikice, ki so skupine ovnov v daljavi. Ena od teh skupinic je prečkala cesto ravno, ko sem zapeljala na vrh. Nenazadnje pa pogledujem na desno proti naslednjemu prelazu, ki je le 2,5 kilometra oddaljen od tu. Le kaj naju čaka na drugi strani?, se vprašam.

Lugano (6.7.2013)

Na vrsti je Švica! Po kratkem vzponu se poslovim od jezera Como in se napotim proti meji. Tam pa kar naenkrat vame butne prestiž, ki ga nisem pričakovala. Peljem se ob jezeru, ki leži tako na italijanski kot na švicarski strani in ki se mi v soncu nagajivo smehlja. Ob njem pa polno dragih in zavidljivih avtov. Peljem se čez nekaj manjših mest, tik pred mejo pa ostaneva le še jaz in pogled na jezero skozi čudovito galerijo. Prestop meje ni bil nič posebnega, le malo sumničavo je carinik pogledal mojo veliko škatlo s hrano in vprašal Fleisch? Odločno sem odkimala, on pa je prikimal in me spustil naprej.

Če sem mislila, da sem prestiž doživela na italjanski strani, sem se motila. Na poti čez Lugano sem imela spremstvo monaške registrske, od Lugana do kampa v Bellinzoni pa oldtimerja. Čeprav mi tako bogastvo vzbuja občutek cerkvene miši, sem v njem uživala. Res je bilo lepo. Mesto je dajalo videz, ki sem ga v svojih predstavah dajala Azurni obali. Le kakšna bo potem Nica? In Monaco?

Pomežiknila sem jezeru, ki se je grel v popoldanskem soncu in se odcepila na sever. Kot da bi odsekal, je pokrajina od prekrižane table z napisom Lugano izgubila prestiž, a nič zato ... še vedno je bilo lepo.

Passo di Gavia (4.6.2013)

Sedim v avtu, obrnjena proti smeri, od koder sem prišla. Vse okoli mene je sneg, ki se zaradi visoke nadmorske višine in odeje oblakov, ki zakriva sonce, še ni stopil. Zaradi beline, ki pa je zgubila svojo čistost, in tišine, deluje, kakor da sem vstopila v trenutek, ki je zamrznjen v času.

Zatopljena sem v knjigo, ki jo berem že celotno potovanje, pa še nisem dosegla tretjine. A kljub moji zatopnjenosti, se mir, ki me obdaja, naseljuje v meni. Vsake toliko pogledam proti zamrznjenemu jezeru, mimo katerega sem prišla na vrh tega čudovitega prelaza. Čakam, da se bo zdaj zdaj pripeljal izza vogala, za katerim leži jezero in se mu bo, kljub mrazu, nasmehnil, rekoč Še en prelaz premagan.

Passo dello Stelvio (4.7.2013)

Ah, Stelvio. Bil si edini izmed štirinajstih, ki sem si ga zapomnila po imenu. Že to bi lahko napovedovalo, da boš nekaj posebnega. 

Vzpon se je začel s pogledom na dva sivo-granitna zasnežena vrhova, ki sta kot dva tujca izstopala iz okolice. Do vrha so me spremljali tvoji vdani oboževalci kolesarji in motoristi. Ko smo prišli skozi gozdnat del, se je pred nami odprl pogled na cesto z nizko kamnito ograjo, zgrajeno v času Habsburžanov, ki se kot kača vije do vrha. 

Na vrhu kopica ljudi, nasičena na obeh straneh ceste, ki vodi čez vrh v mesto Bormio. Eni jedo Bratwürst s stojnice nasmejanega gospoda, ki pogovor avtomatično začne v nemščini, kljub temu, da smo tehnično gledano v Italiji, drugi pa si ogledujejo stojnice, ki spominjajo na tiste na jadranski obali. A vsi vsaj enkrat pridejo do točke, kjer je najlepši razgled: na desni zasneženi vrh, pred tabo pa dolga dolina, okrašena s kamnito kačo.

Ko že mislimo, da se je vrhunec lepote že zgodil, se nam zgodi druga stran prelaza. Začne se z zasneženimi strminami, ki se z vsako nižjo nadmorsko višino talijo v rjavo-zelen travnik. Kmalu se gôri, ki sta prej zgledali kot da sta zlepljeni skupaj, odpreta in razkažeta prelepo dolino. Ko se po vijugasti cesti spuščamo vanjo, zagledamo deroč slap, za katerega se zdi, da se zliva v kočo pod njim. Pred sabo zagledam avto, iz katerega v tistem trenutku iz voznikovega okna pogledata dve roki s fotoaparatom, da ujameta pogled na dolino. Za trenutek me zgrabi panika (menda ne fotografira voznik?!), a le ugledam britansko registrsko.

Ko se oči le napasejo bogatega razgleda, sem že tako nizko, da ugledam prve znake mesta. Čas je za kosilo. 

Sella di Razzo (2.7.2013)

Sedim ob planinski koči. Pred mano je lesena ograja, na drugi strani asfaltna cesta, ki me je pripreljala sem, čez cesto je travnik, okrašen z majhnimi skalami, smrekov gozd in v ozadju skalnate gore dokler seže pogled. 

Poslušam tišino in gledam ptiča, ki se igra z vetrom. Zdaj na mestu maha s krili in čaka, da bo v nasprotno smer zapihal dovolj močan veter, ki ga bo, mirujočega, obdržal na tej točki. Gledam bele oblake, ki mi občasno lajšajo vročino poletnega sonca in gledam modro nebo, ki je na eni strani svetlo, tik nad mano pa temno modro. Pogovarjam se z vetrom, ki mi vsake toliko prišepne kaj na uho in gledam, kako mimogrede žgečka bilke na travniku, da se nekontrolirano tresejo. 

Vse to si zapisujem v srce, da ne bo žalostno, ko bom odšla naprej. Ko se mi bo potožilo po vetru,  mirujočem ptiču sredi neba in skalnatih gorah, bom le zaprla oči in spet bom tu.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Preteklost

Veš tisti trenutek, ko se pred tabo pojavi duh iz preteklosti? Gledaš ga in vse izgleda isto kot prej, a vseeno je nekaj drugače.

Vedela sem, da se bo udeležil iste prireditve kot jaz, a vseeno se je zdelo, kot da se je pojavil od nikoder. Stala sem na stopnicah in oprezala za prijateljico, ko ga kar naenkrat zagledam tam na drugi strani ulice. Stoji, okamnjen, kot da je le spomenik nekim starim časom. Še preden uspem vse sprocesirati, oživi in si prižge cigareto. Glavo obrnem proč in se delam, kot da ga ne vidim. Zagledam prijateljico, ki mi že hiti nasproti in zdaj se s tunelskim pogledom osredotočim le nanjo. Vem, da je le vprašanje časa, kdaj bo pristopil k nama. Postanem živčna, a vseeno ... nekaj je drugače.

Pristopi v svojem značilnem počasnem slogu. Dober dan, kako smo kaj?, reče in prvič se mi zazdi, da je njegovo ležerno obnašanje le maska. Dober dan, odgovorive midve skoraj v duetu. Držim se na vajetih in se opazujem. Toliko let je že minilo, toliko sem se spremenila. Sem mu zdaj končno ušla? 

Bila je najstniška ljubezen. Močna, a enosmerna. Nikoli zares ni imela možnosti, da se razcveti, a jaz sem takrat vseeno upala ... Moja čustva so šla gor, dol, gor, dol ... Enkrat jezna, ker mi ni vračal pozornosti, drugič očarana nad njegovo prisotnostjo. In tako sem se gugala gor in dol, dokler ni življenje poskrbelo, da me je ločilo od njega. Od takrat sem zrastla in razumela, da je bila to ljubezen uma in ne srca. Je možno, da zdaj padem nazaj?

Ne. Zdaj ga jasno vidim. Kot da bi si vso sluzavost zaljubljenosti odstranila z oči. Razumem, zakaj je zdaj drugače. Vidim prazno platno, medtem ko sem prej sama risala nanj. In zdaj vidim še več; vse njegove rane in maske. To ni moški, v katerega sem bila zaljubljena. Tisti je bil v moji glavi. Zato ni skrbi, da bi padla nazaj v preteklost.

Knjige govorijo: Zgodbe ob kuhinjski mizi

Trenutno sem na točki, ko svojo staro sobo pri starših uporabljam kot skladišče in počasi prenašam stvari, ki se mi zdijo pomembne, v svoj novi dom. Knjigo Zgodbe ob kuhinjski mizi avtorice Rachel Naomi Remen mi je podarila teta za rojstni dan že kar nekaj let nazaj. Knjiga je potrpežljivo čakala na polici omare, vse dokler nisem nekaj dni nazaj dobila preblisk, da jo želim prebrati.

Knjiga je zapis zdravnice, ki je iz stroge usmerjenosti v znanost prešla v umirjeno občudovanje življenja. Namesto hladnega in oddaljenega odnosa z bolniki, se je naučila, da lahko s prisotnim poslušanjem in odkritim pogovorom pomaga ljudem, da v sebi najdejo moč za preživetje ali najdejo spokojnost v neizogibnem izidu bolezni. Je niz zgodb, ki nas nagovarjajo, da je življenje več kot lahko dokažemo, izmerimo, diagnosticiramo.

Pripravila sem nekaj citatov, ki so zame izstopali.

Življenje v nas pogosteje oslabi zaradi sojenja kot zaradi bolezni. Lastne sodbe ali sodbe drugih potlačijo življenjsko silo, njeno spontanost in naravno izražanje.

Redki perfekcionisti prepoznajo razliko med ljubeznijo in pohvalo. Težnja po popolnosti je v naši kulturi tako razširjena, da smo si morali izmisliti novo besedo za ljubezen. “Brezpogojna ljubezen,” rečemo, čeprav je ljubezen vedno brezpogojna. Vse drugo je le pohvala.

Znano je, da stres prizadane najšibkejši del telesne zgradbe. [...] Novo v tej zgodbi je, da utegne biti stres povezan tudi s kompromisom vrednot, ne le z zunanjim časovnim pritiskom in s strahom pred neuspehom.

Nepojasnjena bolečina nas včasih opomne na kaj zatajenega, na nekaj, kar se bojimo vedeti ali čutiti.

Izpolnitev življenjskega smisla utegne biti bolj odvisna od tega, kako igramo, kot katere karte dobimo. Budistični učitelj Jack Kornfield opisuje duhovno resnico, ki jo je spoznal med igro tombole, na katero je šel s svojimi že starejšimi starši. Na steni je videl napis, ki je v velikih črkah opominjal igralce: Da bi zmagali, morate biti tu.

V srcu vsake bližine je nekakšna ranljivost. Ko se zavedaš svoje ranljivosti, težko zaupaš, če v drugem ne vidiš enake ranljivosti in ne veš, ali te bo sodil. Včasih privabimo druge s svojo ranljivostjo in celo z bolečino.

Menim, da je poslušanje najosnovnejši in najvplivnejši način povezovanja z drugimi. Mogoče je naša pozornost najpomembnejše, kar si dajemo. Zlasti še, če jo dajemo iz srca. Ko ljudje govorijo, ni treba narediti nič, dovolj je, da jih sprejmemo. Se jim predamo. [...] To, da nam je mar zanje, je celo pomembnejše od tega, da jih razumemo.

Poslušanje povezuje. Ko prekinemo drugega, da bi mu povedali, da ga razumemo, premaknemo žarišče pozornosti nase.

Poslušanje je najstarejše in verjetno najvplivnejše zdravilno orodje. Najglobje spremembe v ljudeh okoli sebe lahko izzovemo s kakovostnim poslušanjem in ne z modrostjo besed.

Pripravljenost na zmago ali poraz nas premakne iz sovražnega odnosa do življenja v izjemno odprtost. Iz takega položaja se lahko močneje zavežemo življenju. Ne le prijetnemu življenju ali svoji predstavi o življenju, marveč vsemu življenju.

Manj preferenc kot imamo v življenju, globje ga lahko doživljamo in sodelujemo v njem. [...] Pomeni zaupati sposobnosti, da boš radostno sprejel novosti dneva in vsega, kar prinaša. Bolj gre za dogodivščino kot za to, da je po tvoje.

Ljudje že od nekdaj zdravimo drug drugega. [...] Celjenje naše sedanje ranljivosti nemara leži v prepoznavanju in priklicu sposobnosti za medsebojno zdravljenje, ogromni moči v najpreprostejših človeških odnosih: moči dotika, blagru odpuščanja, milosti, da te nekdo sprejme takega, kakršen si, in najde v tebi nepričakovano dobroto.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ljubosumje

Sedi punca v kavarni in pije svojo jutranjo kavo. Pri sosednji mizi opazi punco, ki pije čaj in nekaj bere. To je tista iz faksa, ki ima same desetice. Ker je ravno včeraj izvedela, da je komaj naredila nek izpit, pri katerem je upala na boljšo oceno, je postala malo ljubosumna.  Zakaj ne morem biti tako uspešna kot je ona?, si je mislila.  Zavidam ji. Ona ima vse, dobre ocene, vsi profesorji jo imajo radi, vsi ji govorijo, da ima svetlo prihodnost ... Kaj imam pa jaz? Ob njej se je počutila kot nula. A ni želela zapasti v črne misli, zato jih je prekinila in se raje posvetila svoji kavi. Danes bo preživela dan s svojim fantom in tega se je veselila. Če se mu uspe primajati sem, je hudomušno rekla sama sebi in do konca spila kavo.

Sedi punca v kavarni in pije svoj jutranji čaj. Dneve, ko nima dela za faks, vseeno preživi delovno ob kakšni knjigi. Prijateljev, s katerimi bi lahko sproščeno preživela svoj prosti čas, pravzaprav nima. In tako je njen edini zvesti sopotnik v življenju čaj. No, in dobre ocene. A za te ji ni dosti mar. So pač rezultat učenja in ne življenja. Vsi mi pravijo, da imam predsabo svetlo in uspešno prihodnost, a kaj mi to pomaga, če ... Njene misli je prekinil hrup pri sosednji mizi. 

“Oooo, ti je le uspelo priti. Sem že mislila še eno kavo naročiti.”

“Ja, oprosti, plastenko za vodo pozabil pa sem jo šel nazaj iskat.”

... če nimam fanta.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Nevihta

Že kar nekaj dni je od kar sta se razšla. Pravijo, da s časom postane lažje, a zanjo ni. Sedela je na hodniku v stavbi, kjer jo je čakal sestanek z založbo. Z vsem srcem si je želela, da bi izdali njene zgodbe. Pisanje je res oboževala in trenutno je bila to edina svetla točka njenega življenja. A tudi ta je zdaj ugašala, ko so se nanjo zgrnile črne misli. Sem sama sebi dovolj? Kako naj drugim razložim, da sva se razšla? Tako lepo življenje sva si že ustvarila, zdaj pa je vse izginilo. 

Iz črnih oblakov nad njo je začelo deževati. Njene misli so prebadale njeno srce kot lokostrelske puščice, ki nikakor niso želele odnehati. Nevihta se je stopnjevala in pojavile so se strele, ki so jo udarjale po celem telesu. Od vsega hudega je nastal vrtinec, ki jo je začel vleči še globje v temo, prepojeno z jezo, obtoževanjem in zamero. Vrtinec se je vrtel, vse dokler je ni izmučene izpljunil iz sebe. Iz nje je izžel vso toplino in ostal je le še hladen okvir njenega telesa. 

Rezek zvok odpirajočih se vrat in povabilo, naj vstopi, je v njej spet prižgalo luč. Bila je kot svetilnik, ki je njeno ladjo s strganimi jadri obrnil v pravo smer. Toplina se je vrnila in zdelo se je, da je svetilnik posvetil skozi njene oči. Vstopila je v pisarno in za sabo pustila sonce, ki kot pravijo ... po dežju vedno posije.

Knjige govorijo: Vzgoja za življenje

Knjiga Vzgoja za življenje avtorja Donalda Waltersa mi je res všeč. Na enostaven način pove, zakaj je današnja vzgoja (s strani šol in nekaterih staršev) osnovana na napačni bazi. Avtor odraščanje razdeli na štiri dele; vsak od njih je dolg šest let. Za vsako obdobje pove, kaj je za otroka takrat pomembno, da bo na koncu odraščanja pripravljen na življenje oziroma kot pravi avtor da bodo otroci postali uspešni kot ljudje. Pripravila sem nekaj odlomkov, ki so se mi zdeli še posebej zanimivi. Sicer pa knjigo priporočamo vsem, ne samo tistim, ki jih vzgoja otrok zanima.

O tem, kaj je zrelost in kaj je potrebno razviti pri otroku:

Zrelost je sposobnost vživeti se v stvarnost soljudi in ne samo v lastno.

Da lahko človeško bitje na tem svetu polno in učinkovito deluje, mora razviti v sebi vsa štiri “orodja”: telesno moč in nadzor, čustveno umirjenost in širino, razgibano, vztrajno voljo in jasen, praktičen razum.

Zanimivo je, da ta “orodja” najbolje razvijemo v določenem zaporedju — najprej telo, potem čustva, nato volja in nazadnje razum.

Če s telesom ne bomo ravnali spoštljivo in z občutkom, bo postalo naš najhujši sovražnik, ki bo oviral vsakršen napor volje, da pride do cilja. 

Čustva so življenjsko orodje za doseganje resnične zrelosti. Moramo jih spoznati in pravilno spodbujati, ne pa zanemarjati, zatirati ali obravnavati kot nekaj, s čimer se ne da nič razumno opraviti.

Nihče v življenju brez volje ne more resnično uspeti. Torej je volja življenjska sestavina zrelosti in bi jo kot takšno morali prikazati v šolah.

In končno, intelekt moramo razvijati s popolnim spoznanjem, da je le orodje, ki ga uporablja roka, in ne orodje, ki sámo vodi roko.

O tem, kaj zdaj manjka:

Če je celo znanstvenikom potreben vsaj navdih veličine, da so dovolj dojemljivi za velika odkritja, potem gotovo za nas ni dovolj, da se učimo le o njihovih odkritjih. Naša šola nas mora naučiti, kaj je tisto, zaradi česar so ti ljudje veliki — ali bolj natančno, kaj je vsebina resnične človeške veličine.

Zelo malo učiteljev matematike poizkuša svojim učencem prikazati, kako naj jim matematični pricipi koristijo pri uporabi navadne logike.

Naš moderni šolski sistem daje učencu le zunanja orodja, nikoli pa mu ne predlaga metod za doseganje zbranosti ter razvijanje spomina in sposobnosti za jasno razmišljanje.

[...] razum brez občutenj lahko kaže v stotine različnih enako sprejemljivih smeri in pušča človeka v dvomu o pravilnosti katerekoli izmed njih.

O tem, kaj storiti:

Celo odrasli se težko soočijo s težavami. Toda odrasli imajo vsaj še druge povezave, preko katerih uspejo dano čustvo pomanjšati do njegove relativne nepomembnosti. Otroci takšnega širšega gledanja ne obvladajo. [...] Trenutno doživljeno čustvo sestavlja njihovo celotno dojemanje stvarnosti. [...] Naučiti se morajo svoja čustva usmerjati v pozitivno smer.

Otroku lahko pomagamo uvideti, da nikoli ne bo sovražil lastnosti drugih, če niso sledovi istih lastnosti že v njem samem. Torej lahko nagle obsodbe drugih obrne v pripomoček za samorazumevanje in samopreobrazbo.

Zgodbe iz življenja velikih mož in žena vedno navdihujejo. V tem [6-12] šestletnem obdobju naredijo na otroka največji vtis in dejansko oblikujejo celotni razvoj v prihodnosti.

Kako naj vplivamo na mladostnika [12-18], da ne bo izgubil svojega ranega idealizma? [...] Njegov prebujajoči se občutek notranje moči lahko usmerimo tako, da bo uresničil svoje ideale, namesto da bi jih odklanjali kot nekaj nepraktičnega. Otroške sanje [...] morajo zdaj preiti v živahno delovanje.

Poudarjati moramo načine, ki dajejo mladostniku [12-18] občutek, da je odvisen od samega sebe in da se zanaša le nase [...]

Seveda ga moramo pritegniti, nikoli siliti. Izzivi morajo izvirati iz njegovega lastnega višjega jaza in mu zaradi velike ambicioznosti odraslih ne smejo biti vsiljeni na nenaraven način.

Kam z ogromnim številom starejših mladostnikov, ki so že razvili močno negativne vzorce? [...] Negativno naravnanost moramo spoznati in se je lotiti. Vendar pa moram biti naš odnos vera v otrokove zmogljivosti, nikoli pa ne smemo sprejeti njegove lastne negativne predstave o sebi. [...] Njegova negativna naravnanost je večinoma značilna le za njihovo razočaranje, ker nimajo nič pozitivnega, v kar bi lahko verjeli.

In zakaj je vse to tako pomembno? Ker  postanemo to, na kar smo se osredotočili. Če je otrok prepričan, da nima talenta za nič, bo to postalo res. Če pa ima zaupanje vase, lahko ...

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Smeh

Vedno sem sovražila ženske, ki se glasno smejejo. Zakaj, vprašate. Naj vam razložim.

Moje sovraštvo se je začelo pri meni. In razlog zanj sem bila samo jaz in nihče drug. Predstavljajte si situacijo: sedimo za mizo v neki kavarni in se pogovarjamo. Skušam se vključiti v pogovor in pridobiti pozornost fanta, ki mi je všeč. On izreče nekaj smešnega in namesto, da bi opazil mene, kako se smejim, predstavo prevzame ona s svojim bučnim smehom. 

To se je ponavljalo vse dokler nisem ugotovila, da sovražim napačno osebo. V tistem trenutku namreč ne sovražim nje ampak sebe. Morda se spet sprašujete, zakaj. Takrat sem sovražila sebe, ker nisem imela tistega, kar je imela ona. Nisem imela njegove pozornosti, ki je nastala zaradi njenega smeha. Moški imajo radi, da se ženske smejemo njihovim šalam. Pa čeprav včasih niso smešne. 

In tako vidite, sem jaz, ki sem bolj tihe narave tako v smehu kot v solzah, želela svoj skromen nasmeh zamenjati za njen razkošen smeh. Smeh, ki bi mi dal pozornost, po kateri sem tako hrepenela. A s sovraštvom človek ne doseže ničesar. Zato zdaj ljubim ženske z glasnim smehom in ljubim sebe.

Kako pojesti več zelenjave?

Naj takoj položim vse karte na mizo. Zdaj sem že sedmi mesec vegeterjanka. Želim si, da bi ljudje jedli več zelenjave in sadja, a pri tem ne želim nobenega siliti v opustitev mesa. Zaradi naše kulture je naša prehrana napeta na meso in krompir, zato si je lahko predstavljati, da se nekdo upira brokoliju. Tudi jaz sem se.

Trik je v počasnem in enostavnem začetku. Eno izmed prvih vegeterjanskih kosil, ki sem si jih naredila, je bila kvinoja z brokolijem. Ker je bilo preveč novega na enkrat, mi kosilo ni bilo všeč. To me je naučilo, da sem nove in neznane stvari vedno kombinirala z znanimi stvarmi. Tako sem počasi razširila krog zelenjave, ki mi je všeč in zdaj nimam več toliko težav s kuhanjem. 

Z vami bi rada delila nekaj svojih izkušnj, ki sem si jih v tem času pridobila.

• Ob kosilu paše (vsaj) majhna skleda solate, npr. zelena solata, paradižnik, kumarice, narezana paprika, narezana koleraba ..., ker odžeja. Zelenjava, ki sem jo naštela, je polna vode.
• Za večerjo si rada privoščim super enostavno zelenjavno juho. Naj vam razkrijem recept. Vzameš zelenjavo, ki ti je všeč (por, česen, čebula, korenček, špinača, brokoli, cvetača, ...) in jo na olju podušiš. Ko je zelenjava mehka, jo streseš v lonec in zaliješ z vodo (toliko, da je zelenjava pokrita). Ko zavre začiniš in zmelješ s paličnim mešalnikom. Nato poskusiš in še začiniš, če je potrebno. Ta recept mi je zelo všeč, ker ne potrebuje jušne kocke in ker je kljub temu juha zelo okusna. Moja najljubša kombinacija je cvetača, por, korenček, čebula in česen. Poskusi.
• Za večerjo je super tudi velika skleda solate, v katero lahko poleg zelene solate damo še paradižnik, jajček, tuno, fižol, kumarice, tofu, česen, koruzo, kvinojo, piščanca, ...
• Zelo praktično je, če lahko kakšno zelenjavo, ki je še ne poznaš, najprej poskusiš pri kakšnem prijatelju/ici. Na ta način preprečiš, da ti doma ostane zelenjava, ki ti ni všeč. Jaz sem tako ugotovila, da so mi všeč malancani na žaru.
• Ko imamo enkrat dovolj velik nabor zelenjave, ki nam je všeč, lahko recepte generiramo na naslednji način: izberemo tri ali štiri kose zelenjave in jo podušimo na olju. Medtem skuhamo še testenine (polnozrnate, pirine, riževe, ...) ali riž ali ajdovo kašo ali kvinojo ali kuskus ali kitajske nudle ali ... Ko je vse skuhano, samo še zmešamo in serviramo.

To so glavni rezultati mojih včasih težkih izkušenj z vegeterjansko kuhinjo. Moram povedati, da uživam v vegeterjanstvu. Počutim se bolje, imam več energije in zato nimam želje, da bi prešla nazaj na meso. A ljudje smo si različni. Tudi v živalskem svetu najdemo živali, ki so rastlinojede in mesojede, zato ne želim nobenemu vsiljevati svojega življenskega sloga. Moja filozofija je Jej hrano, ki ti prinaša telesno in duševno dobro počutje. 

Če ima še kdo kakšen nasvet glede vegeterjanske kuhinje ali zelenjave, je vabljen, da ga zapiše v prostor za komentiranje. Tudi vprašanja so dobrodošla.