Na snidenje

Sedim v kavarni ob skodelici macchiata in čakam fanta, da zaključi s svojimi obveznostmi na inštitutu. Poslavljam se od Varšave z nasmehom in solzjo. Veselim se Ljubljane, družine in prijateljev, a vseeno ... Vse mogoče se mi podi po glavi.

Tujina me privlači. Vsakič, ko stojim na tuji zemlji, se počutim kot doma. Zelo imam rada Slovenijo in Ljubljano, a ne predstavljam si življenja brez potovanj. Čeprav moram priznati, da je šest mesecev potovanj tudi zame preveč. 

Zadnja dva tedna se je tu v Varšavi končno zares otoplilo. Imela sem namen obiskati še dva kraja na Poljskem, a sem se odločila, da mi ni do novih potovanj in sem raje vpijala duh Varšave. To je bil tudi čas, ko smo s fantovimi sodelovci preživeli marsikateri večer v (za nas) slavni restavraciji U Szwejka, kjer imajo ogromne mesne porcije in eno vegeterjansko solato. 

Macchiata je zmanjkalo, minilo pa je le 10 minut. Gledam skozi okno in si skušam zapomniti še zadnje podrobnosti stavb, ki me obkrožajo. Sedim na robu trga Plac Konstytucji — znameniti trg, obkrožen s stavbami v sovjetskem stilu. Gledam rumeno-rdeče avtobuse in trame, ki se vozijo mimo mene. Gledam moderne stolpnice in veleblagovnice v daljavi. To je zame Varšava — mešanica zahoda in vzhoda. Mešanica preprostih ljudi in ljudi, oblečenih po zadnji modi. Ljudi, ki na centralni postaji postavijo svojo stojnico iz kartonastih škatel in ljudi, ki s Starbucks Take away Coffee hitijo mimo. 

Prišli so, da gremo na kosilo. Zadnje druženje. Po kosilu bo on odšel na univerzo, jaz pa v naslednjo kavarno. Verjetno kar v isto, da izkoristim njihov internet za objavo tegale teksta in da poskusim eno izmed tortic. Potem pa večerja za dva in vlak. Konec bo. 

Draga Varšava, naj bodo tvoje lučke, ki se bodo prižgale ob mraku, moje solze sreče in žalosti in naj ti bodo v spomin na mojo ljubezen do tebe. 

Zanima me, če je še na koga kakšen kraj doma ali v tujini naredil globok vtis. Če ga želiš deliti, bom vesela, če zapišeš ime kraja v komentar. Če se prsti ne bodo želeli ustaviti, napiši še, kaj je bilo tisto, kar je naredilo tak odtis. 

Kakšna je naša prihodnost?

Uporabimo drugačnost, s katero smo se rodili, v svoj prid.

Na Poljskem se opazila, da znotraj nekega kompleksa (bazen, živalski vrt) obstajajo službe, ki bi se jih dalo združiti. Naj podam primer. Na bazenu, ki sem ga obiskala v Varšavi, delajo: dva ali trije reševalci, blagajničar, čistilka in gospa, ki ti v zameno za čevlje in jakno da ključ za omarico, ki ga nato neseš k blagajničarju. Na bazenu, ki ga obiskujem v Ljubljani in ki je približno iste velikosti, vse to opravljata dva reševalca in čistilka. Sprašujem se, ali so to ostanki socializma pod sovjetsko zvezo in ali je socializem reševal problem zaposlenosti prebivalstva tako, da je službe umetno ustvaril. Rabiš službo? Ok, namesto, da blagajničar da ključ za omarico, bomo naredili tako, da morajo obiskovalci najprej priti do tebe, ti dati jakno in ti jim nato daš ključ, s katerim gredo do blagajničarja. 

Danes je veliko govora o brezposelnosti — o tem, kako je 26 milijonov ljudi v EU brez službe in kako jo je čedalje težje dobiti. Nekaj časa nazaj, ko je kriza v Sloveniji postala občutnejša, sem se vprašala, kaj pravzprav ta kriza pomeni in kako je do nje prišlo. Nisem iskala odgovora z ekonomskim ozadjem, saj to počnejo že drugi. Jaz to krizo vidim bolj kot priložnost, da se ljudje zbudijo in namesto udobnega življenja z zagotovljeno službo izberemo pot samouresničitve. Če že v štartu veš, da službe ne boš oziroma jo boš težko dobil, zakaj ne bi poskusil s tistim, kar zahteva tebe kot osebo in ne tebe kot diplomanta neke fakultete? Teh je veliko, ti si en sam! 

Pred dnevi sem naletela na članek, v katerem je pisalo, da bi se moral naš pristop k poučevanju mladine spremeniti. Namesto, da jim podajamo znanje, bi jih morali učiti, kako to znanje uporabiti. Razlog za to, opisan z eno besedo, je internet. Včasih so bili učitelji tisti, ki so bili v družbi spoštovani zaradi znanja, ki je bilo takrat težko dostopno. Učitelji so bili poleg knjig, ki pa so bile v primerjavi z današnjim časom redke, edini način širjenja znanja. Danes je ogromno znanja posto dostopnega na internetu. In tako naj bi zdaj, pravi članek, učitelji prevzeli drugačno vlogo. Namesto podajanja znanja, naj bi mladino spodbujali pri razvoju raznih sposobnosti in jim vlivali motivacijo za nadaljevanje. In, če smem dodati še svoj predlog —pomagali ugotoviti, kako naj otrok poveže sebe s tem, kar dela. Zdi se mi, da smo mimo časov, ko so se zaposleni ljudje imenovali delovna sila.

Ne želim reči, da znanje ni pomembno. Je zelo pomembno, ampak po mojem ne sme premagati osebnega prispevka. V končni fazi je znanje nekaj, kar se lahko naučimo, medtem ko je podajanje idej in pristop k reševanju nekega problema lahko neodvisno od znanja. Vsak se lahko nauči slovnico, medtem ko ni vsak pisatelj.

O drugačni veverici

Nekoč je živela veverica, ki je bila drugačna od ostalih. Živela je na drevesu sredi gozda, v katerem je živelo še veliko drugih živali. A med njimi ni imela prijateljev. Njen repek ni bil tako košat, zato je ostale živali niso imele za pravo veverico. Tako je veliko časa preživela sama. Ker se ni imela s kom igrati skrivalnic, se je igrala malo drugačno igro. Nabrala je lešnike in jih skrila po različnih grmičkih v gozdu. Po kakšnem tednu, ko je že pozabila, kam je lešnike pospravila, pa jih je začela iskati.

In tako je veverica nekega dne, ko je iskala lešnike, srečala medvedka, ki ga prej še ni videla. Pravzaprav se je vanj zaletela, ko je hitro tekla proti grmičku, kjer je vedela, da je skrit lešnik. Medvedek je bil majhen, a še vedno večji od nje. O, veverica, ali si v redu? Oprosti, da sem se ti takole grdo nastavil. Nisem te videl, je rekel medvedek, medtem ko se je veverica postavljala na noge in si brisala prah s kožuščka. Imela se je namen razjeziti na medvedka, a ker je bil tako prijazen do nje, je le suho rekla Saj sem v redu. in pohitela naprej. Medvedek je hotel še nekaj reči, a je bila veverica že predaleč.

Naslednje jutro se je veverica ponovno odpravila na lov za lešniki. Pregledala je že vse grmičke v okolici svojega drevesa, a še vedno ji je manjkala več kot polovica lešnikov. Potem pa je kar naenkrat zagledala tistega medvedka, v katerega se je včeraj zaletela, kako se baše z lešniki. Pa saj to so moji lešniki!, je kar naenkrat kriknila. Medvedek, ki je bil nekaj metrov stran, je slišal le visok zvok in se obrnil proti mestu, od koder je prihajal. Ko je zagledal veverico, ji je začel hitro mahati in kazati, naj se mu pridruži. Čeprav je bila veverica nejevoljna, da je medvedek našel njene lešnike, se je odločila, da se mu pridruži.

Izvoli, boš lešnik? Res so dobri. Danes sem jih našel v tistem grmičku, je veselo rekel medvedek in pokazal na grmiček nedaleč stran od njega. To so moji lešniki. Jaz sem jih skrila v tisti grmiček, je osorno rekla veverica. Kaj, res? Joj, oprosti, jaz pa sem jih kar vzel!, je zatrepetal medvedek. Veverico je to presenetilo in od medvedkovega obžalovanja se ji je stopilo srce. No, saj če so ti tako všeč, jih lahko obdržiš, je rekla veverica in se mu nasmehnila. To je pa zelo lepo od tebe. Veš, nisem vedel, da so tvoji. Če bi vedel, jih ne bi vzel, je rekel medvedek.  Pogledal jo je s svojimi nežnimi očmi, veverica pa mu je z nasmehom potrdila, da mu verjame.

Saj, če mi ne bi bilo treba toliko jesti, lešnikov sploh ne bi vzel, je nadaljeval medvedek. Jesti moram zato, da bom zrasel in postal tako velik kot ostali medvedi v tem gozdu, je odgovoril, ko ga je veverica začudeno pogledala. Samo tako se bom lahko družil z njimi, je še žalostno dodal.  Nato pa je, kot da želi pregnati žalost, spremenil temo in veselo rekel Včeraj sem ti hotel reči, da imaš prav ljubek repek, a si mi prej ušla. Medvedek je čakal, da se bo veverica nasmehnila, a v njej sta se mešali bolečina in olajšanje. Drugi pa pravijo, da nimam dovolj košatega in zato nisem prava veverica, je rekla z bolečino, ki že dolgo biva v njenem srcu. Medvedek se je zresnil in jo nežno pogledal. Žalost zaradi osamljenega življenja je izpuhtela iz veverice in na obrazu se ji je narisal nasmeh. Vedela sta, da nista več sama. Medvedek se je sklonil k veverici in jo objel. Bil je ravno dovolj majhen, da je lahko s svojimi šapami obkrožil veverico in veverica je imela ravno prav košat rep, da ni z njim žgečkala medvedka po trebuščku.