Ah, ta sladek vonj po uresničenem namenu, ki se je končal tako, kot sem si le skrivoma upala želeti. A ta vonj je še toliko slajši, saj sem svoj cilj delila s prijatelji in najbližjimi, ki so me prišli poslušati in navijati na zagovor. Neskončno sem vam hvaležna za vašo ljubezen.
Potem ko smo skupaj v bližnjem lokalu nazdravili, sem se morala vrniti v učilnico, kjer sem imela zagovor, saj sem tam pozabila šal. Moj preljubi šal iz Linza, kjer sem prvič začela razmišljati o tem, da akademski svet ni zame. Ker je ravno takrat v učilnici še potekal pouk, sem se usedla na klopco, na kateri sem pred dobro uro čakala na začetek zadnje epizode študentskega življenja. V tistem trenutku tišine in miru se mi je utrnilo, da je danes prav zares prvi dan preostanka mojega življenja. Doslej je bilo vedno tako, da ko si končal neko šolo, se je nekako vedelo, da boš šel naprej v drugo šolo in tvoje življenje je bilo do neke mere vnaprej zapisano, ampak zdaj stojim na točki popolne svobode. Kot, da stojim na vrhu gore in gledam na okoliške vrhove, kam vse še lahko grem. Čudovit občutek!
Z vami bi rada delila še zgodbico, kako sem teden pred izpitom zgubila vso nepotrebno živčnost in se prepustila življenju. Že od nekaj sem bila mnenja, da se je treba na izpite (do sedaj imam le z njimi izkušnje, a to velja tudi splošneje) pošteno in po najboljših močeh pripraviti, nato pa na neki točki pustiti, da se zgodi, kar se mora. A ljudje imamo navado, da želimo nadzorovati izzid dogodka in zato se je težko prepustiti in le zaupati.
Bilo je v nedeljo zvečer dober teden pred izpitom, ko so se negativne misli in strah nakopičili do te mere, da sem začela dejansko razmišljati Kaj, če me vržejo?. Čeprav sem te misli želela popolnoma zavreči, so se naslednji dan spet pojavile in moj želodec začele vrteti kot da je pralni stroj, ki pere na 90 stopinjah. Da bi se umirila, sem začela meditirati. Po meditaciji sem na telefonu prečekirala elektronsko pošto in dobila sem sporočilo sošolca, ki je mesec prej magistriral in je zdaj v Avstriji na doktorskem študiju, v katerem me je bodril, naj bom le pogumna, saj bo šlo. Ne morete si predstavljati, kako sem bila tega sporočila vesela. Zdelo se mi je, kakor da je življenje zaznalo mojo stisko in mi poslalo sporočilo, da bo vse v redu. A kljub vsemu temu, me je, ko sem se napotila v kopalnico, spet parkrat stisnilo v želodcu. Ravno takrat pa sem zagledala še Triglav škatlo, ki na omarici leži že bogve koliko časa in je zato niti ne opazim več, na kateri je pisalo Vse bo v redu.
Od takrat naprej je v meni vladal mir, ki se je kdaj pa kdaj še skalil, a se je vedno znova vzpostavil ravno zaradi teh dveh lepih dogodkov. In tako je bilo res vse v redu in vem, da tudi še bo.