Sledi svojemu srcu

Sledi srcu, a bodi prepričan, da govori res srce.

Pravljica Brata, ki sem jo objavila pred nekaj dnevi, uči, da moramo slediti svojemu srcu. Dostikrat gre to vzporedno z neupoštevanjem nasvetov ljudi okoli nas. Da lahko slediš svojemu srcu, moraš najprej vedeti, kaj sploh govori. Včasih se zgodi, da ga slišimo, a nam to, kar govori, ni všeč. Lahko nas prestraši. Morda nam nakazuje pot, ki sem nam zdi pretežka. Pot, za katero bi morali zbrati več poguma in moči, kot je trenutno premoremo. Pot, na kateri bi se morali najprej zanesti le nase, najti gonilno silo v sebi in z njo ostalim dokazati, da je to prava pot. Tako se lahko zgodi, da izberemo lažjo pot — ustaljeno pot.

Ko je meni srce govorilo, da akademski svet ni zame, ga nekaj časa nisem želela poslušati, saj Kaj sicer, če ne to? Nato pa sem vpisala absolventski staž z namenom Eno leto imaš, da odkriješ, kaj si zares želiš. Brez cenzure, prosim! A odkriti svoje poti ni lahko. Ne moremo se preprosto usesti, razmisliti in ugotoviti. Za začetek se je treba le odločiti, da ne bomo več delali proti sebi in se nato prepustiti toku, ki ga ustvari ta odločitev. Sliši se preprosto, a za koga je to lahko strašljivo. Mislim pa tudi, da mnogi to že delajo, pa se tega ne zavedajo. 

To, kar si zdaj, ni vse, kar si lahko. To, kar veš zdaj, ni zapisano v kamen. To, kar zdaj vidiš kot svojo prihodnost, ni neizbežljiva usoda., je med pomembnejšimi nauki, ki sem se jih naučila to leto. Sama si pred pol leta nisem predstavljala mesta, na katerem stojim danes. Nisem si predstavljala, da bom imela blog in da bom tako uživala v pisanju pravljic. In tako kot takrat si tudi danes ne morem predstavljati, kaj me čaka čez pol leta. Verjamem v svojo pot, ker se na njej moje srce ne upira več.

Včeraj sem poslušala intervju z Ed Sheeranom, v katerem so ga spraševali, kakšen je bil njegov plan B v primeru, da mu ne bi uspelo v glasbi. Odgovoril je, da ne verjame v plan B — enostavno moraš poskrbeti, da plan A uspe. Če si za plan A izberemo tisto, kar govori srce, verjamem, da smo ga zmožni izpeljati. Noben plan ni napačen, le da je od srca. In ta zadnji del je pomemeben ... le da je od srca. Naj zaključim z mislijo iz pesmi Maje Keuc z naslovom Zmorem: Diagram življenja rišeš sam.

Brata

Nekoč je živela družina z dvema sinovoma. Eden je bil že skoraj odrasel, drugi je šele odraščal. Eden je bil močan in glasen, drugi je bil ponižen in tih. Nekega dne je družini, ki je živela na osamljeni kmetiji, začelo primanjkovati vode. Vodnjak, ki je stal nekaj metrov stran od hiše, se je vsakič, ko je eden od sinov prišel po vodo, začel pritoževati Kaj, že spet si prišel po vodo? Tako malo je še imam. Ko bi le kmalu začelo spet deževati, da bi se lahko napolnil, je še potožil.

Družina je kmalu začela vodnjakove pritožbe jemati resno. Kaj se bo z nami zgodilo, če nam zmanjka vode?, je bila prestrašena mama. Ne bodi, no, histerična!, je rekel oče in razmišljal naprej. Vedel je, da ne more samo čakati na svež dež. Nekaj je treba storiti! Fanta, je rekel oče in se obrnil k sinovoma, od danes naprej imata novo nalogo. Ne bosta več pomagala na polju, ampak bosta iskala podzemno vodo, s katero bomo napolnili naš vodnjak.

In tako je bilo. Fanta sta zgodaj zjutraj odšla od doma in celi dan v bližnjem gozdu iskala podzemno reko, ki bi lahko rešila njuno družino. Domov sta se vračala pozno zvečer, vsakič s slabo novico. A drugega jima ni preostalo, kot da se naslednji dan zopet odpravita na pot. 

Čez slab teden, ko sta še z zadnjimi močmi pred odhodom domov kopala z lopatami, je mlajši sin našel nekaj kapljic vode. Veselo je začel vpiti in skakati, kot da se mu je zmešalo in starejši brat je hitro pritekel, misleč, da sta končno našla vodo. A ko je zagledal le nekaj kapljic, je vsa sreča izpuhtela iz njega in od jeze je postal rdeč v obraz. Zaradi teh nekaj kapljic se veseliš? Misliš, da bomo s tem lahko preživeli?!, je začel vpiti na svojega vsebolj osramočenega brata. Jezen in obupan zaradi jalovega iskanja vode se je brez besed obrnil in se odpravil domov.

Tisto noč se je mlajši sin premetaval v postelji in zaman poskušal zaspati. Čeprav je postelja zaškripala vsakič, ko se je obrnil, starejšega brata, ki je spal nad njim, ni zbudil.   Ta je od utrujenosti spal kot ubit, medtem ko je mlajšega sina zaposlovalo le eno vprašanje: Bi tam lahko bila voda? Želel si je, da bi lahko naslednji dan tam nadaljeval s kopanjem, saj Od kje bi se sicer vzele tiste kapljice, če tam ni vode? A vedel je tudi, da ima njegov brat delno prav. Če bom kopal in ne bom našel vode, bom izpadel kot bedak. Navsezadnje sem res našel le nekaj kapljic in ne potočka. A nekaj v njegovem srcu mu je pravilo, naj vseeno poskusi.

Naslednji dan med hojo do gozda nista spregovorila niti besede. Starejši sin je z napetimi očmi strmel nekam v daljavo, mlajši pa je bil kljub neprespani noči vznemirjen. Še vedno se je spraševal, kaj na stori. Naj zaupam svojemu srcu, ki pravi, da brez vode ni kapljic, ali naj poslušam brata in raje kopljem kje drugje? Čeprav si je želel poslušati svojega brata, ni mogel izdati svojega srca. Tako se je svojemu bratu, ki se zaradi obupa ni več zavedal okolice, izmuznil in stekel proti kapljicam.

Ko je prispel na mesto, se je hitro lotil dela. Kopal je in kopal, a novih kapljic ni našel. Počasi se ga je začel porajati dvom, a odnehati ni želel. Z vso silo je, kot da bi želel s fizično močjo pregnati dvom, zaril lopato v zemljo. Takrat je kot strela z neba iz zemlje brizgnil hladen curek vode in nežno pobožal prepotena lička mlajšega sina. Srce mu je naložilo težko breme, ki ga je sedaj lahko odložil s svojih ramen.

Ko se je nekoliko spočil, je hitro v čutarico nalil vodo in stekel poiskati brata. Našel ga je izmučenega na dnu še enkrat globje luknje. Razen gibanja ni kazal znakov življenja. Brat, našel sem vodo!, je zaklical. Starejši sin se je obrnil in pokazale so se od utrujenosti rdeče oči. Bratec mu je hitro pomagal iz luknje in mu dal čutarico, da si opomore. Voda je starejšemu sinu dobro dela in kmalu so se njegove rdeče oči pomirile. Življenje se je vrnilo vanj in z olajšanjem se je zazril v svojega brata. Kje si jo našel?, je vprašal. Tam, kjer sem včeraj našel tiste kapljice. Tega starejši sin ni pričakoval. Preplavile so ga ostre besede, ki jih je včeraj izrekel bratcu in po obrazu so se mu usule solze. In jaz sem te kregal zaradi teh kapljic!, je rekel in obraz zakopal v dlani. Mlajši sin je stopil bližje k svojemu bratu in ga objel. Ne jokaj, no. Sedaj je vse v redu. Pojdiva staršem povedati veselo novico.

In tako sta šla. Mlajši sin je postal močnejši, starejši pa ponižnejši.

Parlez vous anglais?/ Móuisz po angielsku?

Letošnje leto je res nekaj posebnega. Vpis absolventskega staža mi je dal svobodo, ki sem jo nujno potrebovala. O tem sem že govorila v prejšnji objavi Jaz kot moja pot. Hkrati pa sem dobila priložnost, da sem s fantom odšla za štiri mesece živeti v Belgijo (Louvain-la-Neuve) in nato še za dva meseca v Varšavo. Življenje na tujem je nekaj, kar zdaj po petih mesecih tujine priporočam vsakemu. Mene je veliko naučilo — nehaš se zanašati na konstante domačega okolja in moč najdeš v sebi. Zgodi se ti

Omnia mea mecum portov. [Vse, kar imam, nosim s seboj.]

Prvi mesec v Belgiji sem bila prestrašena, a ne v smislu, da sem si želela domov. Nisi navajen na oviro tujega jezika, ki se pojavlja na vsakem koraku in na nesodelovanje francosko govorečih ljudi pri pogovoru v angleščini. Zato sem se verjetno vedno bolj prijetno počutila v flamskem delu Belgije, kjer ljudje ne zbežijo ob Hello. Do you speak English? Kmalu sem se tudi na to navadila in se po načelu If you can’t beat them join them naučila Parlez vous anglais? Večina ni bila navdušena nad mojim vprašanjem, a so se vseeno potrudili, nekateri pa so kar pobegnili. Najbolj smešna so bila srečanja tipa Hit and run, ko naju je kakšen prodajalec sam kaj vprašal in po najinem In English?  pobegnil. Ali pa kako se promocija novega izdelka v trgovini po enakem odzivu skrajša v It’s very good.

Počasi sem se navadila, da na vprašanje blagajničarke po prvem skeniranem artiklu odgovorim No (predvidevava, da naju je spraševala, ali imava kartico zvestobe), na vse ostalo pa odreagiram z debelim pogledom. Do sedaj sem doživela že toliko nerodnih situacij, da me osramočenost zaradi njih ne gane več. Skoraj identični situaciji sta se mi zgodili na bazenu v Belgiji in Varšavi. Pri prvem obisku sta blagajničarja vedela, da sem tujka in sta se me zaradi nepoznavanja angleščine hitro znebila — eden tako, da me je zastonj spustil notri, ko sem začela povpraševali po popustu za študente, drugi pa tako, da mi je zaračunal najdražjo karto. Pri naslednjem obisku me drugi blagajničar ni spustil, ker — kolikor mi je uspel razložiti z govorico rok in polomljeno nemščino — je prost vstop le za belgijske študente. Pri drugem obisku bazena v Varšavi z angleščino nisem niti poskušala in sem na vprašanje blagajničarja (glede na količino denarja, ki sem mu ga dala, sem predvidevala, da me je spraševal, ali želim karto za 75 minut) odgovorila le z Tak, tak. Ker prejšnjič nobeden ni preverjal, koliko časa sem že notri, se tudi tokrat nisem ozirala na uro. A seveda tokrat — s strani blagajničarja — ni bilo jezikovne ovire, zato je preveril, koliko časa sem že notri in želel dodatno plačilo. Nekaj mi je še razlagal, a sem samo prikimala in odšla domov.

Zanimivo je, da kljub temu, da je poljščina bližje slovenščini kot francoščina, imava tu več problemov z enakostjo nakupljenih in željenih izdelkov. Naj pojasnim. Namesto pirine moke sva kupila pirina zrna, ki jih je nemogoče skuhati do mehkega in namesto mleka maślanko, za kar še vedno ne veva, kaj je. 

Čaka me še dober mesec življenja v Varšavi, v katero sem se do ušes zaljubila. Navdaja me z energijo, ki jo zdaj končno lahko spremenim v korake po poti, ki jo nosim v srcu že dolgo.

Jaz kot moja pot

Naj sem vam predstavim tako, da vam povem, po kakšni poti želim hoditi. 

Verjamem, da zgodbe lahko človeka ponovno rodijo. Če zgodbi pustimo blizu srca in ji ponudimo enakovreden položaj pri debati o situaciji, ki jo zgodba obravnava, se lahko iz nje veliko naučimo. Lahko se ponovno rodimo. Jaz sem se že večkrat in se še velikokrat bom.

Po izobrazbi sem matematik, a že od otroštva me je zanimal kreativni svet. V osnovni in srednji šoli sem se veliko ukvarjala s filmom — tako igranim kot dokumentarnim. Vendar s svojim delom nisem bila nikoli zares zadovoljna. Zdelo se mi je, da ne uporabljam vseh talentov, za katere sem vedela, da jih ima, čeprav jih morda še nisem znala izraziti. Tako sem se po neuspelem vpisu na študij filmske režije (česar sem še danes vesela) vpisala na študij matematike — moje druge ljubezni. Kreativnost sem pustila za sabo, saj je razočaranje nad nezrelostjo mojih del preveč bolelo. Nekje v sebi sem začela dvomiti o  svoji sposobnosti ustvarjanja. 

V svojih študijskih letih sem se veliko naučila, veliko doživela — prva ljubezen, prva zveza, prve rane. To je bil čas dozorevanja. Pridobila sem si samozavest, ki je prej nikoli nisem imela. Prepričanja, ki sem jih imela že od otroštva, sem bolje razumela in se enkrat za vselej prepričala, da v praksi res držijo. Zaradi tega sem trdneje stala na tleh in nisem pustila, da bi me drugi s svojimi povprečnimi videnji omajali. 

Čeprav sem s študijem potlačila svojo kreativnost, je vsake toliko le pogledala ven. V letu absolventskega staža sem si vzela čas, da ponovno raziščem tisti del svojega življenja, ki sem ga pred leti pustila za sabo. In tako sem odkrila pisanje. Sprva sem bila zelo previdna in napisala le en odstavek kratke zgodbe na teden, saj Bolje končati dobro, kot nadaljevati slabo. Z vsakim novim odstavkom pa sem dobila nazaj nov košček zaupanja v lastno ustvarjalnost. In zdaj ... šest mesecev po prvem odstavku vidim, da sem za dobro ustvarjanje potrebovala svoja študijska leta na matematiki — morala sem doživeti ljubezen in bolečino, da sem lahko o njej ustvarjala.

Moja želja je pisati zgodbe za otroke, v katerih bi se lahko našli tudi odrasli. Da je to moja pot, vem, ker lahko skozi pisanje pravljic uresničim in povežem svoje talente. Vidim pa tudi, da mi ob uspehu lahko odpre nove poti, po katerih si želim iti, a so zaenkrat še preveč oddaljene.