Brata

Nekoč je živela družina z dvema sinovoma. Eden je bil že skoraj odrasel, drugi je šele odraščal. Eden je bil močan in glasen, drugi je bil ponižen in tih. Nekega dne je družini, ki je živela na osamljeni kmetiji, začelo primanjkovati vode. Vodnjak, ki je stal nekaj metrov stran od hiše, se je vsakič, ko je eden od sinov prišel po vodo, začel pritoževati Kaj, že spet si prišel po vodo? Tako malo je še imam. Ko bi le kmalu začelo spet deževati, da bi se lahko napolnil, je še potožil.

Družina je kmalu začela vodnjakove pritožbe jemati resno. Kaj se bo z nami zgodilo, če nam zmanjka vode?, je bila prestrašena mama. Ne bodi, no, histerična!, je rekel oče in razmišljal naprej. Vedel je, da ne more samo čakati na svež dež. Nekaj je treba storiti! Fanta, je rekel oče in se obrnil k sinovoma, od danes naprej imata novo nalogo. Ne bosta več pomagala na polju, ampak bosta iskala podzemno vodo, s katero bomo napolnili naš vodnjak.

In tako je bilo. Fanta sta zgodaj zjutraj odšla od doma in celi dan v bližnjem gozdu iskala podzemno reko, ki bi lahko rešila njuno družino. Domov sta se vračala pozno zvečer, vsakič s slabo novico. A drugega jima ni preostalo, kot da se naslednji dan zopet odpravita na pot. 

Čez slab teden, ko sta še z zadnjimi močmi pred odhodom domov kopala z lopatami, je mlajši sin našel nekaj kapljic vode. Veselo je začel vpiti in skakati, kot da se mu je zmešalo in starejši brat je hitro pritekel, misleč, da sta končno našla vodo. A ko je zagledal le nekaj kapljic, je vsa sreča izpuhtela iz njega in od jeze je postal rdeč v obraz. Zaradi teh nekaj kapljic se veseliš? Misliš, da bomo s tem lahko preživeli?!, je začel vpiti na svojega vsebolj osramočenega brata. Jezen in obupan zaradi jalovega iskanja vode se je brez besed obrnil in se odpravil domov.

Tisto noč se je mlajši sin premetaval v postelji in zaman poskušal zaspati. Čeprav je postelja zaškripala vsakič, ko se je obrnil, starejšega brata, ki je spal nad njim, ni zbudil.   Ta je od utrujenosti spal kot ubit, medtem ko je mlajšega sina zaposlovalo le eno vprašanje: Bi tam lahko bila voda? Želel si je, da bi lahko naslednji dan tam nadaljeval s kopanjem, saj Od kje bi se sicer vzele tiste kapljice, če tam ni vode? A vedel je tudi, da ima njegov brat delno prav. Če bom kopal in ne bom našel vode, bom izpadel kot bedak. Navsezadnje sem res našel le nekaj kapljic in ne potočka. A nekaj v njegovem srcu mu je pravilo, naj vseeno poskusi.

Naslednji dan med hojo do gozda nista spregovorila niti besede. Starejši sin je z napetimi očmi strmel nekam v daljavo, mlajši pa je bil kljub neprespani noči vznemirjen. Še vedno se je spraševal, kaj na stori. Naj zaupam svojemu srcu, ki pravi, da brez vode ni kapljic, ali naj poslušam brata in raje kopljem kje drugje? Čeprav si je želel poslušati svojega brata, ni mogel izdati svojega srca. Tako se je svojemu bratu, ki se zaradi obupa ni več zavedal okolice, izmuznil in stekel proti kapljicam.

Ko je prispel na mesto, se je hitro lotil dela. Kopal je in kopal, a novih kapljic ni našel. Počasi se ga je začel porajati dvom, a odnehati ni želel. Z vso silo je, kot da bi želel s fizično močjo pregnati dvom, zaril lopato v zemljo. Takrat je kot strela z neba iz zemlje brizgnil hladen curek vode in nežno pobožal prepotena lička mlajšega sina. Srce mu je naložilo težko breme, ki ga je sedaj lahko odložil s svojih ramen.

Ko se je nekoliko spočil, je hitro v čutarico nalil vodo in stekel poiskati brata. Našel ga je izmučenega na dnu še enkrat globje luknje. Razen gibanja ni kazal znakov življenja. Brat, našel sem vodo!, je zaklical. Starejši sin se je obrnil in pokazale so se od utrujenosti rdeče oči. Bratec mu je hitro pomagal iz luknje in mu dal čutarico, da si opomore. Voda je starejšemu sinu dobro dela in kmalu so se njegove rdeče oči pomirile. Življenje se je vrnilo vanj in z olajšanjem se je zazril v svojega brata. Kje si jo našel?, je vprašal. Tam, kjer sem včeraj našel tiste kapljice. Tega starejši sin ni pričakoval. Preplavile so ga ostre besede, ki jih je včeraj izrekel bratcu in po obrazu so se mu usule solze. In jaz sem te kregal zaradi teh kapljic!, je rekel in obraz zakopal v dlani. Mlajši sin je stopil bližje k svojemu bratu in ga objel. Ne jokaj, no. Sedaj je vse v redu. Pojdiva staršem povedati veselo novico.

In tako sta šla. Mlajši sin je postal močnejši, starejši pa ponižnejši.