Moj prvi dan v OŠ Lila

Ko ti naključje spremeni življenje

Za OŠ Lila, ki pred letošnjim 1. septembrom še ni obstajala, sem zvedela popolnoma naključno. Namenjena sem bila na zabavo v Maribor in prijatelj mi je predlagal, naj namesto vlaka koristim kak prevoz s prevozi.org. Naključno sem izbrala voznika, ki je iz Ljubljane odhajal ob pravem času in — če se smem pohvaliti — ne bi mogla izbrati bolje. V avtu smo se pogovarjali o tem, kaj študiramo in kaj si želimo od življenja. Omenila sem, da pišem pravljice za otroke, a take, ki imajo poleg zgodbe tudi izobraževalno komponento. Voznica, ki je študirala pedagogiko, mi je predlagala, naj se pozanimam o Šoli Lila. Zdelo se ji je, da moja filozofija sovpada z njihovo. Pisala sem Tini, ustanoviteljici šole, in ostalo je — kot pravijo — zgodovina. Hvaležna sem jim, da so me sprejeli medse in vesela sem, da lahko z njihovo pomočjo raziskujem sebe in svojo pot.

Na prvi šolski dan sta me učitelja Jasna in Kristjan povabila, da pridem malo na okoli, malo poslikam in tudi kaj zapišem. V tistih treh urah, ki sem jih preživela z njimi, mi je po telesu tekla kreativnost namesto krvi.  Nastalo pa je tole:

Našla sem jih v bližnjem parku. Jasna je želela zbrati otroke za novo igro, a je zanimanje otrok za Kristjanovo pletenje prevladalo, zato so idejo opustili. Kristjanu je iz zelo upogljive veje uspelo splesti lep venček, čeprav je vmes priznal, da ne ve, kaj dela. Po navdušenju otrok nad njegovo mojstrovino jim je zadal izziv: svoj izdelek bo podaril tistemu, ki bo naredil najboljši približek. Otroci so se zagnali po material in s pomočjo Jasne in Kristjana začeli ustvarjati. Ko so otroci končali svoj izdelek, jih je Kristjan pobral, da si jih ogleda in izbere zmagovalca. Rezultat izziva: modni dodatek za obešalnik, ročaj, krona, neznano, zapestnica, obroč in krogec. In zmagovalec? Kristjan je oznanil, da so vsi izdelki naravnost čudoviti, zato bo svoj venček podaril vsem in skupaj se bodo odločili, kam v razredu ga bodo obesili.

Nazaj v učilnici so se posedli na žoge, ki jih uporabljajo namesto stolov in začeli iskati zgodbo, ki jo bodo narisali na steno. Zgodbo so ustvarjali tako, da je vsak povedali nekaj stavkov, nato pa je nadaljeval naslednji v vrsti. Nekje med pripovedovanjem, ko je glavna junakinja stena čofnila v jezero z delfini sredi gozda, me je ena punčka zaposlila z žoganjem.

Čas je za barvanje stene. Žoge pospravijo za ogrado, narejeno iz miz, in Jasna otroke obleče v prevelike majice, ki se smejo umazati z barvo. Mercator vrečka s tremi luknjami  na pravih mestih pravtako služi svojemu namenu, ugotovi Jasna, ko zmanjka majic. Kmalu nastanejo (upravičene) skrbi zaradi packanja parketa, zato žrtvujejo koledar in posamezne liste položejo ob steno. Naj se zabava začne! Ena punčka pride do Kristjana in ga vpraša, kaj naj nariše. Kristjan jo spodbudi, naj le zaupa vase, njemu se vse zdi super. Rezultat barvanja je bila pobarvana stena in stopala otrok (ena od zadnjih inspiracij, preden so zaključili z barvanjem, je bil tudi odtis stopala). No, pa seveda nekaj kapljic na tleh. Ampak res samo nekaj. 

Zadnja akcija pred kosilom je torej še čiščenje tal. Vsak dobi svojo gobico in začne čistiti. Seveda se učinek nekoliko zmanjša, če po mokrih, že čistih tleh stopamo s pobarvanimi stopali, a kljub temu je bilo vse zelo hitro pospravljeno. Še posebej ob pomoči Kristjana, ki odstani vse trdovratne madeže, če ga pokličemo na 090... 

Po kosilu je na vrsti počitek. Mize in žoge so umaknili, da so lahko na sredo dali veliko peno in jo pokrili z odejami. Otroci so sezuli svoje copatke in se pridružili Kristjanu za zgodbico. Ob njegovi pripovedi o Butalcih so uživali in se smejali ter takoj po koncu zahtevali ponovitev. In takrat se je moj prvi dan v Šoli Lila zaključil.

Čeprav me je vrvež in živahnost otrok po dobrih treh urah le opazovanja dodobra utrudila, sem učilnico zapustila z nasmehom na ustnicah in srečo v srcu.

Jasni, Kristjanu, Tini in vsem ostalim sodelavcem Šole Lila resnično želim zelo uspešno leto in po tem, kar sem videla na prvi šolski dan, sem prepričana, da vam uspeh ne more uiti.