Sopron - Bratislava (SK)
Vožnja do Bratislave je bila enostavna, brez skrbi, da bom zavila na avtocesto in dobila kazen, ker sem brez avstrijske vinjete (pot me je namreč vodila čez Avstrijo). Po krajšem “ovinku” sem našla pot za Devinski grad, nato pa se je zgodilo naslednje: pridem do gradbišča, kjer ni znaka za Devin, zato peljem naravnost (to pač narediš, če ne veš kam), peljem nekaj časa naravnost, nakar ugotovim, da bi vendarle morala pri tistem gradbišču zaviti levo, obrnem, zgrešim izvoz, zapeljem na bencinsko in že razmišlja, da bi Devinski grad izpustila, na blagajni preverim, ali je moja domneva za odcep levo pravilna, blagajničarka pritrdi, zapeljem na cesto in obrnem, se peljem nazaj in vidim, da je bil znak za Devinski grad levo že od začetka tam. Ah, dogodivščine potovanja z avtom.
Na Devinskem gradu sem imela čudovit razgled na Donavo, to je bil eden od razlogov, da sem šla grad pogledat. Imeli so še neke srednjeveške stojnice in, jasno, jaz sem šla naravnost k lokostrelski stojnici. Mladenič, ki je bil tam, je očitno opazil mojo zagretost, saj mi je po prvi izstreljeni puščici ponudil, da izstrelim še eno. Druga puščica je pristala bolj na robu kot prva in ponudil mi je še eno. Povedala sem mu, da sem si kot otrok želela biti Robin Hood. Nasmehnil se mi je, kaj pa si je mislil pa ne vem. Tretja puščica je šla mimo tarče in žalostno rekla: “Maybe in another life.” Očitno sem se mu zasmilila in ponudil mi je še eno. Močno sem se skoncentrirala in … lahko bi se zlagala in rekla, da sem zadela v center, vendar pa bi bilo to preveč filmsko … zadela sem najbližje centru od vseh, kar je bilo zame dovolj. Skupaj sva se razveselila in se poslovila.
V Bratislavi sem našla zastonj parkirišče, vzela ven ponija in se podala na ogled mesta. Šla sem na razgledno točko, na vrhu enega izmed mostov, ki je bila zgrajena v času komunizma. Zgoraj je restavracija (draga, seveda) in razgledna ploščad. Menda med komunizmom vstop na razgledno ploščad ni bil dovolj, saj bi lahko uzrli nekomunistično Avstrijo. Bratislava namreč leži tik bo meji z Avstijo, loči ju reka Donava. Pot sem nadaljevala proti gradu, kjer je prijazen gospod opazil mojo dilemo, ko sem ob kolesu na dnu stopnic pogledovala proti gradu in me napotil malo naprej, kjer je bila pot in ne stopnice do gradu. Saj ne, da sem se lahko peljela, pot je bila prestrma, ampak vsaj kolesa mi ni bilo treba nositi. Po ogledu gradu sem zapeljala v stari del mesta, kjer pa je kmalu začelo deževati in obstala sem pod streho nekega nočnega kluba z dvema Italjanoma, ki nista mogla nehati govorit. Po zemljevidu sodeč nisem bila daleč od avta in, ko sem ocenila, da še ne bo kmalu nehalo deževati, sem se pognala proti avtu. Saj ne bom zelo mokra, a ne? Ja pa jade. Takoj sem zapeljala v dve veliki (in globoki) luži. Moj izgovor je, da na kolesu med dežjem težko kaj vidiš pred sabo. Zapeljala sem mimo vodnjaka, kjer sem dejansko pomislila, da bi se ustavila in si natočila vodo v flaško, ampak glava (čeprav že mokra) je odločila, da pojdem naprej. Za trenutek sem mislila, da sem se izgubila, ko sem le prišla do ceste z “Aha momentom”: “Aha, samo še čez moram.” Da me ne bi pošpricali mimoidoči avtomobili, sem se s kolesom ob strani začela pomikati nazaj, ko se je moje kolo odločilo, da bo malo zavilo, kar je pomenilo, da je zmanjkalo prostora zame. Padla sem tako neslavnostno, da tudi v primeru, če bi bil zraven gentleman, ki bi mi ponudil roko, ne bi mogla izpasti damsko. Med padcem se je sedež kolesa rahlo zasukal in pot do avta (ko sem le uspela priti čez) sem nadaljevala rahlo zasukana v desno.
Ko sem prišla v kemp, ki je ležal pri jezeru, me je minila vsa volja do kopanja. Pa tudi vreme ni bilo tako, da bi človek skočil v vodo.