Knjige govorijo: Vzgoja za življenje

Knjiga Vzgoja za življenje avtorja Donalda Waltersa mi je res všeč. Na enostaven način pove, zakaj je današnja vzgoja (s strani šol in nekaterih staršev) osnovana na napačni bazi. Avtor odraščanje razdeli na štiri dele; vsak od njih je dolg šest let. Za vsako obdobje pove, kaj je za otroka takrat pomembno, da bo na koncu odraščanja pripravljen na življenje oziroma kot pravi avtor da bodo otroci postali uspešni kot ljudje. Pripravila sem nekaj odlomkov, ki so se mi zdeli še posebej zanimivi. Sicer pa knjigo priporočamo vsem, ne samo tistim, ki jih vzgoja otrok zanima.

O tem, kaj je zrelost in kaj je potrebno razviti pri otroku:

Zrelost je sposobnost vživeti se v stvarnost soljudi in ne samo v lastno.

Da lahko človeško bitje na tem svetu polno in učinkovito deluje, mora razviti v sebi vsa štiri “orodja”: telesno moč in nadzor, čustveno umirjenost in širino, razgibano, vztrajno voljo in jasen, praktičen razum.

Zanimivo je, da ta “orodja” najbolje razvijemo v določenem zaporedju — najprej telo, potem čustva, nato volja in nazadnje razum.

Če s telesom ne bomo ravnali spoštljivo in z občutkom, bo postalo naš najhujši sovražnik, ki bo oviral vsakršen napor volje, da pride do cilja. 

Čustva so življenjsko orodje za doseganje resnične zrelosti. Moramo jih spoznati in pravilno spodbujati, ne pa zanemarjati, zatirati ali obravnavati kot nekaj, s čimer se ne da nič razumno opraviti.

Nihče v življenju brez volje ne more resnično uspeti. Torej je volja življenjska sestavina zrelosti in bi jo kot takšno morali prikazati v šolah.

In končno, intelekt moramo razvijati s popolnim spoznanjem, da je le orodje, ki ga uporablja roka, in ne orodje, ki sámo vodi roko.

O tem, kaj zdaj manjka:

Če je celo znanstvenikom potreben vsaj navdih veličine, da so dovolj dojemljivi za velika odkritja, potem gotovo za nas ni dovolj, da se učimo le o njihovih odkritjih. Naša šola nas mora naučiti, kaj je tisto, zaradi česar so ti ljudje veliki — ali bolj natančno, kaj je vsebina resnične človeške veličine.

Zelo malo učiteljev matematike poizkuša svojim učencem prikazati, kako naj jim matematični pricipi koristijo pri uporabi navadne logike.

Naš moderni šolski sistem daje učencu le zunanja orodja, nikoli pa mu ne predlaga metod za doseganje zbranosti ter razvijanje spomina in sposobnosti za jasno razmišljanje.

[...] razum brez občutenj lahko kaže v stotine različnih enako sprejemljivih smeri in pušča človeka v dvomu o pravilnosti katerekoli izmed njih.

O tem, kaj storiti:

Celo odrasli se težko soočijo s težavami. Toda odrasli imajo vsaj še druge povezave, preko katerih uspejo dano čustvo pomanjšati do njegove relativne nepomembnosti. Otroci takšnega širšega gledanja ne obvladajo. [...] Trenutno doživljeno čustvo sestavlja njihovo celotno dojemanje stvarnosti. [...] Naučiti se morajo svoja čustva usmerjati v pozitivno smer.

Otroku lahko pomagamo uvideti, da nikoli ne bo sovražil lastnosti drugih, če niso sledovi istih lastnosti že v njem samem. Torej lahko nagle obsodbe drugih obrne v pripomoček za samorazumevanje in samopreobrazbo.

Zgodbe iz življenja velikih mož in žena vedno navdihujejo. V tem [6-12] šestletnem obdobju naredijo na otroka največji vtis in dejansko oblikujejo celotni razvoj v prihodnosti.

Kako naj vplivamo na mladostnika [12-18], da ne bo izgubil svojega ranega idealizma? [...] Njegov prebujajoči se občutek notranje moči lahko usmerimo tako, da bo uresničil svoje ideale, namesto da bi jih odklanjali kot nekaj nepraktičnega. Otroške sanje [...] morajo zdaj preiti v živahno delovanje.

Poudarjati moramo načine, ki dajejo mladostniku [12-18] občutek, da je odvisen od samega sebe in da se zanaša le nase [...]

Seveda ga moramo pritegniti, nikoli siliti. Izzivi morajo izvirati iz njegovega lastnega višjega jaza in mu zaradi velike ambicioznosti odraslih ne smejo biti vsiljeni na nenaraven način.

Kam z ogromnim številom starejših mladostnikov, ki so že razvili močno negativne vzorce? [...] Negativno naravnanost moramo spoznati in se je lotiti. Vendar pa moram biti naš odnos vera v otrokove zmogljivosti, nikoli pa ne smemo sprejeti njegove lastne negativne predstave o sebi. [...] Njegova negativna naravnanost je večinoma značilna le za njihovo razočaranje, ker nimajo nič pozitivnega, v kar bi lahko verjeli.

In zakaj je vse to tako pomembno? Ker  postanemo to, na kar smo se osredotočili. Če je otrok prepričan, da nima talenta za nič, bo to postalo res. Če pa ima zaupanje vase, lahko ...

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Smeh

Vedno sem sovražila ženske, ki se glasno smejejo. Zakaj, vprašate. Naj vam razložim.

Moje sovraštvo se je začelo pri meni. In razlog zanj sem bila samo jaz in nihče drug. Predstavljajte si situacijo: sedimo za mizo v neki kavarni in se pogovarjamo. Skušam se vključiti v pogovor in pridobiti pozornost fanta, ki mi je všeč. On izreče nekaj smešnega in namesto, da bi opazil mene, kako se smejim, predstavo prevzame ona s svojim bučnim smehom. 

To se je ponavljalo vse dokler nisem ugotovila, da sovražim napačno osebo. V tistem trenutku namreč ne sovražim nje ampak sebe. Morda se spet sprašujete, zakaj. Takrat sem sovražila sebe, ker nisem imela tistega, kar je imela ona. Nisem imela njegove pozornosti, ki je nastala zaradi njenega smeha. Moški imajo radi, da se ženske smejemo njihovim šalam. Pa čeprav včasih niso smešne. 

In tako vidite, sem jaz, ki sem bolj tihe narave tako v smehu kot v solzah, želela svoj skromen nasmeh zamenjati za njen razkošen smeh. Smeh, ki bi mi dal pozornost, po kateri sem tako hrepenela. A s sovraštvom človek ne doseže ničesar. Zato zdaj ljubim ženske z glasnim smehom in ljubim sebe.

Kako pojesti več zelenjave?

Naj takoj položim vse karte na mizo. Zdaj sem že sedmi mesec vegeterjanka. Želim si, da bi ljudje jedli več zelenjave in sadja, a pri tem ne želim nobenega siliti v opustitev mesa. Zaradi naše kulture je naša prehrana napeta na meso in krompir, zato si je lahko predstavljati, da se nekdo upira brokoliju. Tudi jaz sem se.

Trik je v počasnem in enostavnem začetku. Eno izmed prvih vegeterjanskih kosil, ki sem si jih naredila, je bila kvinoja z brokolijem. Ker je bilo preveč novega na enkrat, mi kosilo ni bilo všeč. To me je naučilo, da sem nove in neznane stvari vedno kombinirala z znanimi stvarmi. Tako sem počasi razširila krog zelenjave, ki mi je všeč in zdaj nimam več toliko težav s kuhanjem. 

Z vami bi rada delila nekaj svojih izkušnj, ki sem si jih v tem času pridobila.

• Ob kosilu paše (vsaj) majhna skleda solate, npr. zelena solata, paradižnik, kumarice, narezana paprika, narezana koleraba ..., ker odžeja. Zelenjava, ki sem jo naštela, je polna vode.
• Za večerjo si rada privoščim super enostavno zelenjavno juho. Naj vam razkrijem recept. Vzameš zelenjavo, ki ti je všeč (por, česen, čebula, korenček, špinača, brokoli, cvetača, ...) in jo na olju podušiš. Ko je zelenjava mehka, jo streseš v lonec in zaliješ z vodo (toliko, da je zelenjava pokrita). Ko zavre začiniš in zmelješ s paličnim mešalnikom. Nato poskusiš in še začiniš, če je potrebno. Ta recept mi je zelo všeč, ker ne potrebuje jušne kocke in ker je kljub temu juha zelo okusna. Moja najljubša kombinacija je cvetača, por, korenček, čebula in česen. Poskusi.
• Za večerjo je super tudi velika skleda solate, v katero lahko poleg zelene solate damo še paradižnik, jajček, tuno, fižol, kumarice, tofu, česen, koruzo, kvinojo, piščanca, ...
• Zelo praktično je, če lahko kakšno zelenjavo, ki je še ne poznaš, najprej poskusiš pri kakšnem prijatelju/ici. Na ta način preprečiš, da ti doma ostane zelenjava, ki ti ni všeč. Jaz sem tako ugotovila, da so mi všeč malancani na žaru.
• Ko imamo enkrat dovolj velik nabor zelenjave, ki nam je všeč, lahko recepte generiramo na naslednji način: izberemo tri ali štiri kose zelenjave in jo podušimo na olju. Medtem skuhamo še testenine (polnozrnate, pirine, riževe, ...) ali riž ali ajdovo kašo ali kvinojo ali kuskus ali kitajske nudle ali ... Ko je vse skuhano, samo še zmešamo in serviramo.

To so glavni rezultati mojih včasih težkih izkušenj z vegeterjansko kuhinjo. Moram povedati, da uživam v vegeterjanstvu. Počutim se bolje, imam več energije in zato nimam želje, da bi prešla nazaj na meso. A ljudje smo si različni. Tudi v živalskem svetu najdemo živali, ki so rastlinojede in mesojede, zato ne želim nobenemu vsiljevati svojega življenskega sloga. Moja filozofija je Jej hrano, ki ti prinaša telesno in duševno dobro počutje. 

Če ima še kdo kakšen nasvet glede vegeterjanske kuhinje ali zelenjave, je vabljen, da ga zapiše v prostor za komentiranje. Tudi vprašanja so dobrodošla.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ogledalo

Stala je, tako kot že večkrat, pred ogledalom. Pred sabo je videla zmaličeno sliko s podpisom nizke samopodobe. Obroček na trebuhu, okrogle noge in mlahave roke. Zakaj je včasih to vse, kar vidim?, se je vprašala. In zakaj je včasih to vse, kar vidijo drugi? 

Že dolgo si je želela moškega, ki bi ji povedal, da je lepa. Tako znotraj kot na zunaj. Toda ali lahko nekdo drug vidi nekaj, česar mi ne? Ogledalo pokaže to, kar stoji pred njim. Zakaj potem v njem enkrat vidim žarečo drugič zbledelo punco? Je možno, da drugi v nas vidijo tisto, kar vidimo sami?

Potrditev drugih je ničvredna, če nimamo lastne potrditve. Ljubim druge, sebe pa ne? Narobe svet. Upor v srcu ji je zanetil modre oči, ki so zdaj močno žarele iz ogledala. Je važno, kako izgledam ali je važno, kako se počutim?, je rekla na glas z odločnim glasom. Odgovor ji je bil jasen in v ognju svojih oči je zagledala sebe. 

Do konca se je oblekla in odšla iz hiše na druženje s prijatelji. Odločena je bila, da se bo od tega trenutka dalje imela rada. Zavedala se je, da to ne bo vedno enostavno. Ogenj bo še kdaj ugasnil, a zdaj je vedela, da ga lahko prižge le ona. 

O rekreaciji

Rekreacija ne le za zdravo, ampak tudi za produktivno življenje

Dandanes se veliko govori o športu in rekreaciji. Predvsem se rekreacijo smatra kot del zdravega življenja. Ko sem sama začela z redno rekreacijo, pa sem ugotovila, da lahko ponudi še kaj več.

Nekje sredi faksa, ko sem bila že skoraj eno leto s svojim fantom, sem ugotovila, da si nisem več všeč. Nikoli si nisem bila, a takrat sem videla, da se je moje stanje še poslabšalo. Kot general sem se odločila in si zaukazala, da se to mora spremeniti. Zdrava pamet mi je povedala, da je treba začeti z rekreacijo namesto s stradanjem. Nikoli nisem bila zelo aktiven človek, po koncu gimnazije, ko ni bilo več obvezne športne vzgoje, pa sploh. Ker sem vedela, da se pri športu, ki ti ni všeč, pač ne da vztrajati, sem se odločila za plavanje. Voda in vse povezano z njo je moja ljubezen že od rokavčkov, zato je bila to idealna izbira.

Začela sem počasi — enkrat tedensko po pol ure. Zdaj se to zdi kot nič, a takrat je bilo treba vzpostaviti novo navado, zato nisem pretiravala. Čeprav sem se na začetku mučila, sem kmalu kvoto povečala na dvakrat tedensko po 40 minut. Nekje v tistem času sem tudi spremenila način prehranjevanja in rezultati so se kmalu pokazali. Malo prej kot eno leto po prvi preplavani dolžini sem si tudi našla učiteljico, ki me je dvakrat tedensko eno uro močno priganjala. V tem času sem naredila izjemen napredek — in ne samo v plavanju. Plavanje mi je dalo zagon za bolj aktivno življenje — javni prevoz sem zamenjala za kolo, začela sem šivati, s fantom sva hodila na izlete ... Življenje sem začela živeti bolj izpopolnjeno.

A to ni vse, kar je meni rekreacija dala. Ugotovila sem, da me je plavanje naredilo še bolj vztrajno. Ko delaš neko vajo in na koncu še komaj preplavaš zadnjo dolžino, ker ti zmanjkuje zraka, premagaš neko oviro. In ovir je pri rekreaciji ogromno. Ko enkrat ugotoviš, koliko fizičnih ovir si že premagal, in zagledaš ves svoj trud, upodobljen v svojem telesu, počutju, mišicah ...,  se naučiš premagovati tudi drugačne ovire. 

In še nekaj je. Ko sem na faksu po cele dneve študirala in bila zvečer polomljena zaradi sedenja in težka zaradi polne glave, mi je šport pomagal, da sem se resetirala. Telovadba mi je raztegnila telo, ki je bilo cel dan v sedečem položaju in umirilo misli, ki so cel dan šibale po glavi. Rezultat je bilo sproščeno telo z umirjeno glavo. Zdaj, ko želim vpeljati še kreativnost v svoje življenje, pa mi pomaga tudi pri pridobivanju novih idej. Velikokrat se je že zgodilo, da sem idejo za pravljico ali objavo dobila ravno na poti do ali od bazena.

Moja izkušnja me uči, da je v svoje življenje potrebno vključiti neko rekreacijo, a naj bo taka, ki nam ustreza. Možnosti je ogromno — od teka do plesa na drogu. Naj izbrana rekreacija ne dela le za naše telo, ampak tudi za nas!

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Razbitine

Gleda v tla in vidi razbitine. Razbitine, ki so prej sestavljale sliko. V glavi sestavlja koščke nazaj, a prevara ne uspe. Zaradi razpok, ki so zdaj jasno vidne, slika vztrajno razpada. Od utrujenosti zapre oči in si zaželi, da bi se vse ustavilo. Da bi le lahko normalno zadihala in si odpočila srce. Globoko vdihne in počasi izdihne, da podaljša trenutek mirnosti, ki ga je z izdihom začutila. Saj bo šlo, si reče in za trenutek se zdi, da bo res. Nato pa spet. Bolečina v srce, solze iz oči in telo v krč.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Brazgotina

Bila je živčna. Skušala se je skoncetrirati na praženje čebule, a ni mogla nehati razmišljati o tem, kaj se bo zgodilo, če mu pove. Želi mu povedati, a morda bo narobe razumel. Šele mesec dni sta skupaj. Noče imeti skrivnosti pred njim. Še posebej, ker ni ničesar storila narobe. Gledala je, kako je rezal por za porovo juho in skušala je zadržati besede, ki so že hitele po grlu proti svobodi. Ni jih mogla zadržati. Zveza ni zveza, če imamo skrivnosti.

Na tisti zabavi včeraj je bil tudi en Američan.

On je prenehal z rezanjem pora in dvignil pogled v njeno smer. Vedel je, kako se lahko ta stavek nadaljuje. Bivša punca je začela podobno, le da je bil Italijan namesto Američana. Ko ga je dokončala, se mu je svet v trenutku sesul. Upravičevala je s tem, da je bila pijana in da je bil maturantski izlet. Nič mi ni pomenilo, je rekla, a njemu je. Rad jo je imel. Če bi tudi ona imela njega rada, te ljubezni ne bi zavrgla po steklenici vina. In zdaj smo spet tu — ista situacija, druga punca. 

Poskusil me je poljubiti, je rekla in se pripravila. Bolečina, ki jo je podoživljal in pričakoval, mu je mašila ušesa in skoraj je že slišal Poljubila sva se. 

Ampak sem ga ustavila. Nič se ni zgodilo, je hitro nadaljevala. Njegovo srce je le zaznalo te besede in se umirilo. Ušesa so se odmašila in končno se je lahko zbral. Torej se ni nič zgodilo. Samo nek tip je nekaj poskušal, a ga je ustavila. Videla je, da so se njegove oči umirile in na obrazu se mu je narisal skoraj nezaznaven nasmeh. 

Povedala sem ti, ker ne želim imeti skrivnosti pred tabo. To ga je dokončno iztrgalo iz boleče preteklosti in postavilo nazaj v sedanjost. Hvala, cenim, je odgovoril in se ji nasmehnil. Zavedel se je, da je brazgotina, ki se je za trenutek odprla, iz nekega drugega časa in nekih drugih okoliščin. Nekaj časa bo še skelela, nato pa jo bo koža zarasla in postala bo skoraj nevidna.