V OŠ Lila je spet dogajalo — praznovali so praznik svetlobe in me povabili zraven, da praznujem z njimi. Seveda se je moje Pilot pero zavihtelo in začelo poplesovati po modrem zvezku. Nastalo pa je tole:
Ko se vsi zberemo v garderobi in ko vsi otroci razkažejo svoje v šoli narejene laterne na vrvicah, se Jasna postavi ob vrata in oznani, da bomo začeli “kar po šolsko”. Naredi naj se vrsta z otroci v sredini in s pripadajočimi starši ob strani. Vsak naj pripravi svojo laterno, ki jo bo nato Sara prižgala, ko stopimo iz garderobe v park. Prižgana je že prva svečka in otroci skupaj z Jasno in Saro začnejo peti pesmico vse dokler se ne pojavi težavna svečka, ki se upira prižganju in se pesem pretrga s krikom Neeee, nooo.
Zdaj imamo vsi prižgano svojo laterno na vrvici in starši nekoliko živčno opazujejo svoje otroke, ki z njimi hitijo po parku. Naloga posamezne družine je, da najde svoj prostor v parku, označen z imenom otroka, kjer jih čaka kos sestavljenke, palček, ki sveti s svojo laterno in slika svetlobe za spomin na ta dogodek. Pogled na otroke z lučkami, ki s starši iščejo svoje mesto v parku, je prav čarobno. Še sneg manjka in človek bi pomislil, da je že čas veselega decembra. Vsake toliko se zabliska fotoaparat staršev, ki želijo ta čarobni dogodek zabeležiti.
Ko smo vsi našli svoje škrate in kose sestavljanke, smo se v spremljavi Kristijana odpravili v učilnico, kjer ... začudenje ... Škrat je tu! Ampak ... kdo pa je to? Prvi predlog je bil seveda, da je to Kristijan, ampak ... glej, Kristjan je tam. Otroci obkrožijo škrata in začnejo zbirati informacije o njem. To je pena, vklikne eden, ko potipa njegovo brado. Otroci se naposled le vdajo in se posedejo na travico. Škrat začne pripovedovati zgodbo o svetlobi. Po nekaj neuspelih poskusih pobega, so se vsi otroci umirili in poslušali škratovo pravljico. Na koncu jih je škrat vprašal, kaj je skrivnost iz zgodbe. Seveda se je debata o skrivnosti premaknila v ugotavljanje, da imajo škrati pravo brado in da je škrat pravzaprav Gašper. Ko se škrat poslovi in mu podboj vrat zbije špičast rdeč klobuk, otroke požene v tek za njim, da bi dokazali, da je škrat RES Gašper.
Zdaj, ko je škrat odšel, je čas za sestavljanje kosov sestavljanke, ki so jih prej zbrali v parku. Le v kaj se bo sestavilo? Kosi niso enostavni (čeprav kot matematik lahko rečem, da so biholomorfni krogu), zato otroci skupaj staknejo glave in se resno lotijo sestavljanja. Kmalu so začeli sodelovati še Kristijan in starši. Takrat se nam je pridružil še Gašper, ki kljub močnem obžalovanju, da je zamudil škrata, ni preslepil otrok, ki so še vedno zatrjevali, da je on škrat. Medtem se je sestavljanje nadaljevalo in zdaj ima že obliko, ki nakazuje, da so na pravi poti in ... nastal je srček!
In zakaj srček? Kot je ugotovil eden od otrok, vsak ima v svojem srcu srček. In vsi mi smo del enega večjega srca.