Col du Glandon (10.7.2013)

Sedim na kamnu in gledam v dolino, iz katerem sem prišla. Ne vidim daleč, saj jo je zakrila temno modra zavesa, ki kdaj pa kdaj za milisekundo spremeni barvo v nevihtno rumeno. Gledam cesto, ki me je pripeljala sem in gledam napise navijačev Tour d’France-a, ki je prav po tej cesti potekal dva dni prej. Med njimi sem našla tudi slovenskega. To in reklamna zastava na poti gor je zdaj razjasnila moje začudenje nad okrašenostjo zadnje vasi pred vzponom s barvnimi trikotnimi zastavicami, ki so visele na vrvici čez cesto, in plastičnimi kipi kolesarjev.

Občudujem barvno kombinacijo temno zelenih pašnikov, ki me obdajajo z vseh strani, in temno modre doline pred mano, ki postaja vse bolj črna. Ponekod zelene pašnike krasijo rjave pikice, ki so skupine ovnov v daljavi. Ena od teh skupinic je prečkala cesto ravno, ko sem zapeljala na vrh. Nenazadnje pa pogledujem na desno proti naslednjemu prelazu, ki je le 2,5 kilometra oddaljen od tu. Le kaj naju čaka na drugi strani?, se vprašam.

Lugano (6.7.2013)

Na vrsti je Švica! Po kratkem vzponu se poslovim od jezera Como in se napotim proti meji. Tam pa kar naenkrat vame butne prestiž, ki ga nisem pričakovala. Peljem se ob jezeru, ki leži tako na italijanski kot na švicarski strani in ki se mi v soncu nagajivo smehlja. Ob njem pa polno dragih in zavidljivih avtov. Peljem se čez nekaj manjših mest, tik pred mejo pa ostaneva le še jaz in pogled na jezero skozi čudovito galerijo. Prestop meje ni bil nič posebnega, le malo sumničavo je carinik pogledal mojo veliko škatlo s hrano in vprašal Fleisch? Odločno sem odkimala, on pa je prikimal in me spustil naprej.

Če sem mislila, da sem prestiž doživela na italjanski strani, sem se motila. Na poti čez Lugano sem imela spremstvo monaške registrske, od Lugana do kampa v Bellinzoni pa oldtimerja. Čeprav mi tako bogastvo vzbuja občutek cerkvene miši, sem v njem uživala. Res je bilo lepo. Mesto je dajalo videz, ki sem ga v svojih predstavah dajala Azurni obali. Le kakšna bo potem Nica? In Monaco?

Pomežiknila sem jezeru, ki se je grel v popoldanskem soncu in se odcepila na sever. Kot da bi odsekal, je pokrajina od prekrižane table z napisom Lugano izgubila prestiž, a nič zato ... še vedno je bilo lepo.

Passo di Gavia (4.6.2013)

Sedim v avtu, obrnjena proti smeri, od koder sem prišla. Vse okoli mene je sneg, ki se zaradi visoke nadmorske višine in odeje oblakov, ki zakriva sonce, še ni stopil. Zaradi beline, ki pa je zgubila svojo čistost, in tišine, deluje, kakor da sem vstopila v trenutek, ki je zamrznjen v času.

Zatopljena sem v knjigo, ki jo berem že celotno potovanje, pa še nisem dosegla tretjine. A kljub moji zatopnjenosti, se mir, ki me obdaja, naseljuje v meni. Vsake toliko pogledam proti zamrznjenemu jezeru, mimo katerega sem prišla na vrh tega čudovitega prelaza. Čakam, da se bo zdaj zdaj pripeljal izza vogala, za katerim leži jezero in se mu bo, kljub mrazu, nasmehnil, rekoč Še en prelaz premagan.

Passo dello Stelvio (4.7.2013)

Ah, Stelvio. Bil si edini izmed štirinajstih, ki sem si ga zapomnila po imenu. Že to bi lahko napovedovalo, da boš nekaj posebnega. 

Vzpon se je začel s pogledom na dva sivo-granitna zasnežena vrhova, ki sta kot dva tujca izstopala iz okolice. Do vrha so me spremljali tvoji vdani oboževalci kolesarji in motoristi. Ko smo prišli skozi gozdnat del, se je pred nami odprl pogled na cesto z nizko kamnito ograjo, zgrajeno v času Habsburžanov, ki se kot kača vije do vrha. 

Na vrhu kopica ljudi, nasičena na obeh straneh ceste, ki vodi čez vrh v mesto Bormio. Eni jedo Bratwürst s stojnice nasmejanega gospoda, ki pogovor avtomatično začne v nemščini, kljub temu, da smo tehnično gledano v Italiji, drugi pa si ogledujejo stojnice, ki spominjajo na tiste na jadranski obali. A vsi vsaj enkrat pridejo do točke, kjer je najlepši razgled: na desni zasneženi vrh, pred tabo pa dolga dolina, okrašena s kamnito kačo.

Ko že mislimo, da se je vrhunec lepote že zgodil, se nam zgodi druga stran prelaza. Začne se z zasneženimi strminami, ki se z vsako nižjo nadmorsko višino talijo v rjavo-zelen travnik. Kmalu se gôri, ki sta prej zgledali kot da sta zlepljeni skupaj, odpreta in razkažeta prelepo dolino. Ko se po vijugasti cesti spuščamo vanjo, zagledamo deroč slap, za katerega se zdi, da se zliva v kočo pod njim. Pred sabo zagledam avto, iz katerega v tistem trenutku iz voznikovega okna pogledata dve roki s fotoaparatom, da ujameta pogled na dolino. Za trenutek me zgrabi panika (menda ne fotografira voznik?!), a le ugledam britansko registrsko.

Ko se oči le napasejo bogatega razgleda, sem že tako nizko, da ugledam prve znake mesta. Čas je za kosilo. 

Sella di Razzo (2.7.2013)

Sedim ob planinski koči. Pred mano je lesena ograja, na drugi strani asfaltna cesta, ki me je pripreljala sem, čez cesto je travnik, okrašen z majhnimi skalami, smrekov gozd in v ozadju skalnate gore dokler seže pogled. 

Poslušam tišino in gledam ptiča, ki se igra z vetrom. Zdaj na mestu maha s krili in čaka, da bo v nasprotno smer zapihal dovolj močan veter, ki ga bo, mirujočega, obdržal na tej točki. Gledam bele oblake, ki mi občasno lajšajo vročino poletnega sonca in gledam modro nebo, ki je na eni strani svetlo, tik nad mano pa temno modro. Pogovarjam se z vetrom, ki mi vsake toliko prišepne kaj na uho in gledam, kako mimogrede žgečka bilke na travniku, da se nekontrolirano tresejo. 

Vse to si zapisujem v srce, da ne bo žalostno, ko bom odšla naprej. Ko se mi bo potožilo po vetru,  mirujočem ptiču sredi neba in skalnatih gorah, bom le zaprla oči in spet bom tu.