Na vrsti je Švica! Po kratkem vzponu se poslovim od jezera Como in se napotim proti meji. Tam pa kar naenkrat vame butne prestiž, ki ga nisem pričakovala. Peljem se ob jezeru, ki leži tako na italijanski kot na švicarski strani in ki se mi v soncu nagajivo smehlja. Ob njem pa polno dragih in zavidljivih avtov. Peljem se čez nekaj manjših mest, tik pred mejo pa ostaneva le še jaz in pogled na jezero skozi čudovito galerijo. Prestop meje ni bil nič posebnega, le malo sumničavo je carinik pogledal mojo veliko škatlo s hrano in vprašal Fleisch? Odločno sem odkimala, on pa je prikimal in me spustil naprej.
Če sem mislila, da sem prestiž doživela na italjanski strani, sem se motila. Na poti čez Lugano sem imela spremstvo monaške registrske, od Lugana do kampa v Bellinzoni pa oldtimerja. Čeprav mi tako bogastvo vzbuja občutek cerkvene miši, sem v njem uživala. Res je bilo lepo. Mesto je dajalo videz, ki sem ga v svojih predstavah dajala Azurni obali. Le kakšna bo potem Nica? In Monaco?
Pomežiknila sem jezeru, ki se je grel v popoldanskem soncu in se odcepila na sever. Kot da bi odsekal, je pokrajina od prekrižane table z napisom Lugano izgubila prestiž, a nič zato ... še vedno je bilo lepo.
Ni komentarjev :
Objavite komentar
Vesela bom vseh komentarjev. Komentiraš lahko tudi anonimno tako, da v komentiraj kot izbereš anonimno.