Sedim ob planinski koči. Pred mano je lesena ograja, na drugi strani asfaltna cesta, ki me je pripreljala sem, čez cesto je travnik, okrašen z majhnimi skalami, smrekov gozd in v ozadju skalnate gore dokler seže pogled.
Poslušam tišino in gledam ptiča, ki se igra z vetrom. Zdaj na mestu maha s krili in čaka, da bo v nasprotno smer zapihal dovolj močan veter, ki ga bo, mirujočega, obdržal na tej točki. Gledam bele oblake, ki mi občasno lajšajo vročino poletnega sonca in gledam modro nebo, ki je na eni strani svetlo, tik nad mano pa temno modro. Pogovarjam se z vetrom, ki mi vsake toliko prišepne kaj na uho in gledam, kako mimogrede žgečka bilke na travniku, da se nekontrolirano tresejo.
Vse to si zapisujem v srce, da ne bo žalostno, ko bom odšla naprej. Ko se mi bo potožilo po vetru, mirujočem ptiču sredi neba in skalnatih gorah, bom le zaprla oči in spet bom tu.
Ni komentarjev :
Objavite komentar
Vesela bom vseh komentarjev. Komentiraš lahko tudi anonimno tako, da v komentiraj kot izbereš anonimno.