Veš tisti trenutek, ko se pred tabo pojavi duh iz preteklosti? Gledaš ga in vse izgleda isto kot prej, a vseeno je nekaj drugače.
Vedela sem, da se bo udeležil iste prireditve kot jaz, a vseeno se je zdelo, kot da se je pojavil od nikoder. Stala sem na stopnicah in oprezala za prijateljico, ko ga kar naenkrat zagledam tam na drugi strani ulice. Stoji, okamnjen, kot da je le spomenik nekim starim časom. Še preden uspem vse sprocesirati, oživi in si prižge cigareto. Glavo obrnem proč in se delam, kot da ga ne vidim. Zagledam prijateljico, ki mi že hiti nasproti in zdaj se s tunelskim pogledom osredotočim le nanjo. Vem, da je le vprašanje časa, kdaj bo pristopil k nama. Postanem živčna, a vseeno ... nekaj je drugače.
Pristopi v svojem značilnem počasnem slogu. Dober dan, kako smo kaj?, reče in prvič se mi zazdi, da je njegovo ležerno obnašanje le maska. Dober dan, odgovorive midve skoraj v duetu. Držim se na vajetih in se opazujem. Toliko let je že minilo, toliko sem se spremenila. Sem mu zdaj končno ušla?
Bila je najstniška ljubezen. Močna, a enosmerna. Nikoli zares ni imela možnosti, da se razcveti, a jaz sem takrat vseeno upala ... Moja čustva so šla gor, dol, gor, dol ... Enkrat jezna, ker mi ni vračal pozornosti, drugič očarana nad njegovo prisotnostjo. In tako sem se gugala gor in dol, dokler ni življenje poskrbelo, da me je ločilo od njega. Od takrat sem zrastla in razumela, da je bila to ljubezen uma in ne srca. Je možno, da zdaj padem nazaj?
Ne. Zdaj ga jasno vidim. Kot da bi si vso sluzavost zaljubljenosti odstranila z oči. Razumem, zakaj je zdaj drugače. Vidim prazno platno, medtem ko sem prej sama risala nanj. In zdaj vidim še več; vse njegove rane in maske. To ni moški, v katerega sem bila zaljubljena. Tisti je bil v moji glavi. Zato ni skrbi, da bi padla nazaj v preteklost.
Ni komentarjev :
Objavite komentar
Vesela bom vseh komentarjev. Komentiraš lahko tudi anonimno tako, da v komentiraj kot izbereš anonimno.