Sedi punca v kavarni in pije svojo jutranjo kavo. Pri sosednji mizi opazi punco, ki pije čaj in nekaj bere. To je tista iz faksa, ki ima same desetice. Ker je ravno včeraj izvedela, da je komaj naredila nek izpit, pri katerem je upala na boljšo oceno, je postala malo ljubosumna. Zakaj ne morem biti tako uspešna kot je ona?, si je mislila. Zavidam ji. Ona ima vse, dobre ocene, vsi profesorji jo imajo radi, vsi ji govorijo, da ima svetlo prihodnost ... Kaj imam pa jaz? Ob njej se je počutila kot nula. A ni želela zapasti v črne misli, zato jih je prekinila in se raje posvetila svoji kavi. Danes bo preživela dan s svojim fantom in tega se je veselila. Če se mu uspe primajati sem, je hudomušno rekla sama sebi in do konca spila kavo.
Sedi punca v kavarni in pije svoj jutranji čaj. Dneve, ko nima dela za faks, vseeno preživi delovno ob kakšni knjigi. Prijateljev, s katerimi bi lahko sproščeno preživela svoj prosti čas, pravzaprav nima. In tako je njen edini zvesti sopotnik v življenju čaj. No, in dobre ocene. A za te ji ni dosti mar. So pač rezultat učenja in ne življenja. Vsi mi pravijo, da imam predsabo svetlo in uspešno prihodnost, a kaj mi to pomaga, če ... Njene misli je prekinil hrup pri sosednji mizi.
“Oooo, ti je le uspelo priti. Sem že mislila še eno kavo naročiti.”
“Ja, oprosti, plastenko za vodo pozabil pa sem jo šel nazaj iskat.”
... če nimam fanta.
Renata, tole mi je zelo všeč, ker si tako spretno pokazala dve plati zgodbe. Vsak izhaja iz sebe in ne more poznati resnice drugih. Je pa ta zgodba tudi v premislek, kdo ima prav. Morda pa je resnica, ki jo živim napačna. Na meni je, da jo spremenim in se tega, kar imam veselim. Ni samo ene resnice, odločit se je treba, katero resnico bom živel.
OdgovoriIzbrišiLep pozdrav,
Kristina Angelika :)
Živjo. Me veseli, da ti je zgodbica všeč. Zgodbo sem napisala, ker sem večkrat videla, da se ljudje preveč ukvarjamo s tem, kaj imajo drugi. Pri tem pa pozabimo, kaj imamo mi. Res je kar praviš, ni samo ene resnice — jaz nimam, ona pa ima — vsak ima svojo. Če le malo odpremo oči, da zagledamo poleg naše še resnico drugega, se lahko marsikaj naučimo. :)
IzbrišiLp,
Renata.