Med hojo po svoji poti prebiram tudi razne knjige, ki podajajo drugačen pogled na življenje, kot nam je po navadi predstavljeno. Trenutno berem čudovito knjigo z naslovom The Element avtorja Sir Ken Robinsona (recimo, da sem pravilno sklanjala). Če kaj gledate TED filmčke, ga morda poznate. Je strokovnjak za izobraževanje z izrednim darom za predavanje. Če ga še ne poznate, priporočam, da si pogledate tole njegovo predavanje: http://bit.ly/1hnmdkb.
Pa se vrnimo nazaj h knjigi. Trenutno sem na začetku četrtega poglavja in že imam občutek, da knjiga veliko obeta. Del knjige, ki me je zaenkrat najbolj pritegnil, je poglavje o inteligenci. Med svojimi predavanji rad vpraša občinstvo, kako ocenjujejo svojo inteligenco z 1 do 10, kjer je 10 najboljša ocena. Rezultat je nekaj desetk, malo več devetk in osmic, največ je sedmic in šestic, od pet do ena pa gre samo še navzdol. Kar želi Robinson s tem ponazoriti je, da pri ocenjevanju lastne inteligence upoštevamo ustaljena razmerja, ki jih pokažejo IQ testi (Gaussova krivulja in te fore ...), ampak inteligenca, ki jo merijo IQ testi, je zelo ozko definirana. Pravi, da na inteligenco ne bi smeli gledati kot na fiksno številko, ki nam je določena ob rojstvu in ki jo izberi IQ test. Presenetljivo je, da eden od izumiteljev IQ testa (kot piše v knjigi) tega testa sploh ni ustaril za namene, kot ga danes uporabljamo. Test je bil namenjen za prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami, da bi jim lahko zagotovili ustrezno šolo.
Robinson predlaga, da bi morali (in s tem se srčno strinjam) inteligenco definirati širše, kjer bi zajeli ne le analitičnega razmišljanja ampak tudi glasbeno, kinestetično (obvladovanje telesa), prostorsko in razmišljanje od odnosih in sebi ter še vse ostalo. Na podlagi tega bi moral vsak svojo inteligenco ovrednotiti z 10. Vprašanje, ki potem postane pomembnejše in ki je toliko manjkrat postavljeno, je: Kako si inteligenten?
Da je odgovor na to vprašanje izrednega pomena, pričajo zgodbe ljudi iz knjige, ki so iz svojih strasti ustvarili (po ocenah drugih) “nemogoče”, čeprav jim šola nikakor ni šla. Najbolj se me je dotaknila zgodba punčke, za katero je šola njeni mami predlagala, naj obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami, saj je motila razred, pozno oddajala naloge, ni mogla biti pri miru ... Mama jo je po nasvetu šole peljala k psihologu. Potem, ko je mama psihologu vse razložila, se je on obrnil k punčki in rekel, da bosta z mamo odšla iz pisarne, saj se morata nekaj pogovoriti zasebno. Na poti ven je prižgal radio. Ko sta z mamo prišla ven, ji je rekel, naj opazuje hčerko. Ona je takoj, ko sta onadva odšla iz pisarne, začela plesati. Psiholog je rekel mami: “Vaša hči nima težav z učenjem, ona je plesalka. Vpišite jo v plesno šolo.” Ko zgodbo prevrtimo za nekaj let, vidimo, da je tista punčka, ki naj bi imela probleme z učenjem, že svetovno priznana koreografinja, ki je ustvarila mjuzikle kot so Cats in Fantom iz opere in že zaslužila svoj prvi milijon. Ti da misliti, kaj ne?