Kratke zgodbe o notranjem svetu: Preteklost

Veš tisti trenutek, ko se pred tabo pojavi duh iz preteklosti? Gledaš ga in vse izgleda isto kot prej, a vseeno je nekaj drugače.

Vedela sem, da se bo udeležil iste prireditve kot jaz, a vseeno se je zdelo, kot da se je pojavil od nikoder. Stala sem na stopnicah in oprezala za prijateljico, ko ga kar naenkrat zagledam tam na drugi strani ulice. Stoji, okamnjen, kot da je le spomenik nekim starim časom. Še preden uspem vse sprocesirati, oživi in si prižge cigareto. Glavo obrnem proč in se delam, kot da ga ne vidim. Zagledam prijateljico, ki mi že hiti nasproti in zdaj se s tunelskim pogledom osredotočim le nanjo. Vem, da je le vprašanje časa, kdaj bo pristopil k nama. Postanem živčna, a vseeno ... nekaj je drugače.

Pristopi v svojem značilnem počasnem slogu. Dober dan, kako smo kaj?, reče in prvič se mi zazdi, da je njegovo ležerno obnašanje le maska. Dober dan, odgovorive midve skoraj v duetu. Držim se na vajetih in se opazujem. Toliko let je že minilo, toliko sem se spremenila. Sem mu zdaj končno ušla? 

Bila je najstniška ljubezen. Močna, a enosmerna. Nikoli zares ni imela možnosti, da se razcveti, a jaz sem takrat vseeno upala ... Moja čustva so šla gor, dol, gor, dol ... Enkrat jezna, ker mi ni vračal pozornosti, drugič očarana nad njegovo prisotnostjo. In tako sem se gugala gor in dol, dokler ni življenje poskrbelo, da me je ločilo od njega. Od takrat sem zrastla in razumela, da je bila to ljubezen uma in ne srca. Je možno, da zdaj padem nazaj?

Ne. Zdaj ga jasno vidim. Kot da bi si vso sluzavost zaljubljenosti odstranila z oči. Razumem, zakaj je zdaj drugače. Vidim prazno platno, medtem ko sem prej sama risala nanj. In zdaj vidim še več; vse njegove rane in maske. To ni moški, v katerega sem bila zaljubljena. Tisti je bil v moji glavi. Zato ni skrbi, da bi padla nazaj v preteklost.

Knjige govorijo: Zgodbe ob kuhinjski mizi

Trenutno sem na točki, ko svojo staro sobo pri starših uporabljam kot skladišče in počasi prenašam stvari, ki se mi zdijo pomembne, v svoj novi dom. Knjigo Zgodbe ob kuhinjski mizi avtorice Rachel Naomi Remen mi je podarila teta za rojstni dan že kar nekaj let nazaj. Knjiga je potrpežljivo čakala na polici omare, vse dokler nisem nekaj dni nazaj dobila preblisk, da jo želim prebrati.

Knjiga je zapis zdravnice, ki je iz stroge usmerjenosti v znanost prešla v umirjeno občudovanje življenja. Namesto hladnega in oddaljenega odnosa z bolniki, se je naučila, da lahko s prisotnim poslušanjem in odkritim pogovorom pomaga ljudem, da v sebi najdejo moč za preživetje ali najdejo spokojnost v neizogibnem izidu bolezni. Je niz zgodb, ki nas nagovarjajo, da je življenje več kot lahko dokažemo, izmerimo, diagnosticiramo.

Pripravila sem nekaj citatov, ki so zame izstopali.

Življenje v nas pogosteje oslabi zaradi sojenja kot zaradi bolezni. Lastne sodbe ali sodbe drugih potlačijo življenjsko silo, njeno spontanost in naravno izražanje.

Redki perfekcionisti prepoznajo razliko med ljubeznijo in pohvalo. Težnja po popolnosti je v naši kulturi tako razširjena, da smo si morali izmisliti novo besedo za ljubezen. “Brezpogojna ljubezen,” rečemo, čeprav je ljubezen vedno brezpogojna. Vse drugo je le pohvala.

Znano je, da stres prizadane najšibkejši del telesne zgradbe. [...] Novo v tej zgodbi je, da utegne biti stres povezan tudi s kompromisom vrednot, ne le z zunanjim časovnim pritiskom in s strahom pred neuspehom.

Nepojasnjena bolečina nas včasih opomne na kaj zatajenega, na nekaj, kar se bojimo vedeti ali čutiti.

Izpolnitev življenjskega smisla utegne biti bolj odvisna od tega, kako igramo, kot katere karte dobimo. Budistični učitelj Jack Kornfield opisuje duhovno resnico, ki jo je spoznal med igro tombole, na katero je šel s svojimi že starejšimi starši. Na steni je videl napis, ki je v velikih črkah opominjal igralce: Da bi zmagali, morate biti tu.

V srcu vsake bližine je nekakšna ranljivost. Ko se zavedaš svoje ranljivosti, težko zaupaš, če v drugem ne vidiš enake ranljivosti in ne veš, ali te bo sodil. Včasih privabimo druge s svojo ranljivostjo in celo z bolečino.

Menim, da je poslušanje najosnovnejši in najvplivnejši način povezovanja z drugimi. Mogoče je naša pozornost najpomembnejše, kar si dajemo. Zlasti še, če jo dajemo iz srca. Ko ljudje govorijo, ni treba narediti nič, dovolj je, da jih sprejmemo. Se jim predamo. [...] To, da nam je mar zanje, je celo pomembnejše od tega, da jih razumemo.

Poslušanje povezuje. Ko prekinemo drugega, da bi mu povedali, da ga razumemo, premaknemo žarišče pozornosti nase.

Poslušanje je najstarejše in verjetno najvplivnejše zdravilno orodje. Najglobje spremembe v ljudeh okoli sebe lahko izzovemo s kakovostnim poslušanjem in ne z modrostjo besed.

Pripravljenost na zmago ali poraz nas premakne iz sovražnega odnosa do življenja v izjemno odprtost. Iz takega položaja se lahko močneje zavežemo življenju. Ne le prijetnemu življenju ali svoji predstavi o življenju, marveč vsemu življenju.

Manj preferenc kot imamo v življenju, globje ga lahko doživljamo in sodelujemo v njem. [...] Pomeni zaupati sposobnosti, da boš radostno sprejel novosti dneva in vsega, kar prinaša. Bolj gre za dogodivščino kot za to, da je po tvoje.

Ljudje že od nekdaj zdravimo drug drugega. [...] Celjenje naše sedanje ranljivosti nemara leži v prepoznavanju in priklicu sposobnosti za medsebojno zdravljenje, ogromni moči v najpreprostejših človeških odnosih: moči dotika, blagru odpuščanja, milosti, da te nekdo sprejme takega, kakršen si, in najde v tebi nepričakovano dobroto.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ljubosumje

Sedi punca v kavarni in pije svojo jutranjo kavo. Pri sosednji mizi opazi punco, ki pije čaj in nekaj bere. To je tista iz faksa, ki ima same desetice. Ker je ravno včeraj izvedela, da je komaj naredila nek izpit, pri katerem je upala na boljšo oceno, je postala malo ljubosumna.  Zakaj ne morem biti tako uspešna kot je ona?, si je mislila.  Zavidam ji. Ona ima vse, dobre ocene, vsi profesorji jo imajo radi, vsi ji govorijo, da ima svetlo prihodnost ... Kaj imam pa jaz? Ob njej se je počutila kot nula. A ni želela zapasti v črne misli, zato jih je prekinila in se raje posvetila svoji kavi. Danes bo preživela dan s svojim fantom in tega se je veselila. Če se mu uspe primajati sem, je hudomušno rekla sama sebi in do konca spila kavo.

Sedi punca v kavarni in pije svoj jutranji čaj. Dneve, ko nima dela za faks, vseeno preživi delovno ob kakšni knjigi. Prijateljev, s katerimi bi lahko sproščeno preživela svoj prosti čas, pravzaprav nima. In tako je njen edini zvesti sopotnik v življenju čaj. No, in dobre ocene. A za te ji ni dosti mar. So pač rezultat učenja in ne življenja. Vsi mi pravijo, da imam predsabo svetlo in uspešno prihodnost, a kaj mi to pomaga, če ... Njene misli je prekinil hrup pri sosednji mizi. 

“Oooo, ti je le uspelo priti. Sem že mislila še eno kavo naročiti.”

“Ja, oprosti, plastenko za vodo pozabil pa sem jo šel nazaj iskat.”

... če nimam fanta.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Nevihta

Že kar nekaj dni je od kar sta se razšla. Pravijo, da s časom postane lažje, a zanjo ni. Sedela je na hodniku v stavbi, kjer jo je čakal sestanek z založbo. Z vsem srcem si je želela, da bi izdali njene zgodbe. Pisanje je res oboževala in trenutno je bila to edina svetla točka njenega življenja. A tudi ta je zdaj ugašala, ko so se nanjo zgrnile črne misli. Sem sama sebi dovolj? Kako naj drugim razložim, da sva se razšla? Tako lepo življenje sva si že ustvarila, zdaj pa je vse izginilo. 

Iz črnih oblakov nad njo je začelo deževati. Njene misli so prebadale njeno srce kot lokostrelske puščice, ki nikakor niso želele odnehati. Nevihta se je stopnjevala in pojavile so se strele, ki so jo udarjale po celem telesu. Od vsega hudega je nastal vrtinec, ki jo je začel vleči še globje v temo, prepojeno z jezo, obtoževanjem in zamero. Vrtinec se je vrtel, vse dokler je ni izmučene izpljunil iz sebe. Iz nje je izžel vso toplino in ostal je le še hladen okvir njenega telesa. 

Rezek zvok odpirajočih se vrat in povabilo, naj vstopi, je v njej spet prižgalo luč. Bila je kot svetilnik, ki je njeno ladjo s strganimi jadri obrnil v pravo smer. Toplina se je vrnila in zdelo se je, da je svetilnik posvetil skozi njene oči. Vstopila je v pisarno in za sabo pustila sonce, ki kot pravijo ... po dežju vedno posije.