Knjige govorijo: Zgodbe ob kuhinjski mizi

Trenutno sem na točki, ko svojo staro sobo pri starših uporabljam kot skladišče in počasi prenašam stvari, ki se mi zdijo pomembne, v svoj novi dom. Knjigo Zgodbe ob kuhinjski mizi avtorice Rachel Naomi Remen mi je podarila teta za rojstni dan že kar nekaj let nazaj. Knjiga je potrpežljivo čakala na polici omare, vse dokler nisem nekaj dni nazaj dobila preblisk, da jo želim prebrati.

Knjiga je zapis zdravnice, ki je iz stroge usmerjenosti v znanost prešla v umirjeno občudovanje življenja. Namesto hladnega in oddaljenega odnosa z bolniki, se je naučila, da lahko s prisotnim poslušanjem in odkritim pogovorom pomaga ljudem, da v sebi najdejo moč za preživetje ali najdejo spokojnost v neizogibnem izidu bolezni. Je niz zgodb, ki nas nagovarjajo, da je življenje več kot lahko dokažemo, izmerimo, diagnosticiramo.

Pripravila sem nekaj citatov, ki so zame izstopali.

Življenje v nas pogosteje oslabi zaradi sojenja kot zaradi bolezni. Lastne sodbe ali sodbe drugih potlačijo življenjsko silo, njeno spontanost in naravno izražanje.

Redki perfekcionisti prepoznajo razliko med ljubeznijo in pohvalo. Težnja po popolnosti je v naši kulturi tako razširjena, da smo si morali izmisliti novo besedo za ljubezen. “Brezpogojna ljubezen,” rečemo, čeprav je ljubezen vedno brezpogojna. Vse drugo je le pohvala.

Znano je, da stres prizadane najšibkejši del telesne zgradbe. [...] Novo v tej zgodbi je, da utegne biti stres povezan tudi s kompromisom vrednot, ne le z zunanjim časovnim pritiskom in s strahom pred neuspehom.

Nepojasnjena bolečina nas včasih opomne na kaj zatajenega, na nekaj, kar se bojimo vedeti ali čutiti.

Izpolnitev življenjskega smisla utegne biti bolj odvisna od tega, kako igramo, kot katere karte dobimo. Budistični učitelj Jack Kornfield opisuje duhovno resnico, ki jo je spoznal med igro tombole, na katero je šel s svojimi že starejšimi starši. Na steni je videl napis, ki je v velikih črkah opominjal igralce: Da bi zmagali, morate biti tu.

V srcu vsake bližine je nekakšna ranljivost. Ko se zavedaš svoje ranljivosti, težko zaupaš, če v drugem ne vidiš enake ranljivosti in ne veš, ali te bo sodil. Včasih privabimo druge s svojo ranljivostjo in celo z bolečino.

Menim, da je poslušanje najosnovnejši in najvplivnejši način povezovanja z drugimi. Mogoče je naša pozornost najpomembnejše, kar si dajemo. Zlasti še, če jo dajemo iz srca. Ko ljudje govorijo, ni treba narediti nič, dovolj je, da jih sprejmemo. Se jim predamo. [...] To, da nam je mar zanje, je celo pomembnejše od tega, da jih razumemo.

Poslušanje povezuje. Ko prekinemo drugega, da bi mu povedali, da ga razumemo, premaknemo žarišče pozornosti nase.

Poslušanje je najstarejše in verjetno najvplivnejše zdravilno orodje. Najglobje spremembe v ljudeh okoli sebe lahko izzovemo s kakovostnim poslušanjem in ne z modrostjo besed.

Pripravljenost na zmago ali poraz nas premakne iz sovražnega odnosa do življenja v izjemno odprtost. Iz takega položaja se lahko močneje zavežemo življenju. Ne le prijetnemu življenju ali svoji predstavi o življenju, marveč vsemu življenju.

Manj preferenc kot imamo v življenju, globje ga lahko doživljamo in sodelujemo v njem. [...] Pomeni zaupati sposobnosti, da boš radostno sprejel novosti dneva in vsega, kar prinaša. Bolj gre za dogodivščino kot za to, da je po tvoje.

Ljudje že od nekdaj zdravimo drug drugega. [...] Celjenje naše sedanje ranljivosti nemara leži v prepoznavanju in priklicu sposobnosti za medsebojno zdravljenje, ogromni moči v najpreprostejših človeških odnosih: moči dotika, blagru odpuščanja, milosti, da te nekdo sprejme takega, kakršen si, in najde v tebi nepričakovano dobroto.