Ah, Stelvio. Bil si edini izmed štirinajstih, ki sem si ga zapomnila po imenu. Že to bi lahko napovedovalo, da boš nekaj posebnega.
Vzpon se je začel s pogledom na dva sivo-granitna zasnežena vrhova, ki sta kot dva tujca izstopala iz okolice. Do vrha so me spremljali tvoji vdani oboževalci kolesarji in motoristi. Ko smo prišli skozi gozdnat del, se je pred nami odprl pogled na cesto z nizko kamnito ograjo, zgrajeno v času Habsburžanov, ki se kot kača vije do vrha.
Na vrhu kopica ljudi, nasičena na obeh straneh ceste, ki vodi čez vrh v mesto Bormio. Eni jedo Bratwürst s stojnice nasmejanega gospoda, ki pogovor avtomatično začne v nemščini, kljub temu, da smo tehnično gledano v Italiji, drugi pa si ogledujejo stojnice, ki spominjajo na tiste na jadranski obali. A vsi vsaj enkrat pridejo do točke, kjer je najlepši razgled: na desni zasneženi vrh, pred tabo pa dolga dolina, okrašena s kamnito kačo.
Ko že mislimo, da se je vrhunec lepote že zgodil, se nam zgodi druga stran prelaza. Začne se z zasneženimi strminami, ki se z vsako nižjo nadmorsko višino talijo v rjavo-zelen travnik. Kmalu se gôri, ki sta prej zgledali kot da sta zlepljeni skupaj, odpreta in razkažeta prelepo dolino. Ko se po vijugasti cesti spuščamo vanjo, zagledamo deroč slap, za katerega se zdi, da se zliva v kočo pod njim. Pred sabo zagledam avto, iz katerega v tistem trenutku iz voznikovega okna pogledata dve roki s fotoaparatom, da ujameta pogled na dolino. Za trenutek me zgrabi panika (menda ne fotografira voznik?!), a le ugledam britansko registrsko.
Ko se oči le napasejo bogatega razgleda, sem že tako nizko, da ugledam prve znake mesta. Čas je za kosilo.
Ni komentarjev :
Objavite komentar
Vesela bom vseh komentarjev. Komentiraš lahko tudi anonimno tako, da v komentiraj kot izbereš anonimno.