Vedno sem sovražila ženske, ki se glasno smejejo. Zakaj, vprašate. Naj vam razložim.
Moje sovraštvo se je začelo pri meni. In razlog zanj sem bila samo jaz in nihče drug. Predstavljajte si situacijo: sedimo za mizo v neki kavarni in se pogovarjamo. Skušam se vključiti v pogovor in pridobiti pozornost fanta, ki mi je všeč. On izreče nekaj smešnega in namesto, da bi opazil mene, kako se smejim, predstavo prevzame ona s svojim bučnim smehom.
To se je ponavljalo vse dokler nisem ugotovila, da sovražim napačno osebo. V tistem trenutku namreč ne sovražim nje ampak sebe. Morda se spet sprašujete, zakaj. Takrat sem sovražila sebe, ker nisem imela tistega, kar je imela ona. Nisem imela njegove pozornosti, ki je nastala zaradi njenega smeha. Moški imajo radi, da se ženske smejemo njihovim šalam. Pa čeprav včasih niso smešne.
In tako vidite, sem jaz, ki sem bolj tihe narave tako v smehu kot v solzah, želela svoj skromen nasmeh zamenjati za njen razkošen smeh. Smeh, ki bi mi dal pozornost, po kateri sem tako hrepenela. A s sovraštvom človek ne doseže ničesar. Zato zdaj ljubim ženske z glasnim smehom in ljubim sebe.
Tudi jaz sem nekoč sovražila glasen ženski smeh- svojega namreč. Od nekdaj sem se smejala od srca, in to je znalo biti glasno in še čudno. Pač razno razne nenadzorovane frekvence. In ja, res se zgodi to, da te najprej vsi slišijo, potem pa še vsi gledajo. Mora. Da je pa še boljše, se pa tu pa tam najde še kdo, ki se spravi oponašat tvoj čudno-poseben smeh. Sem se precej presekirala zaradi tega, pa ga poskušala spremeniti, pa ne gre:) Od takrat naprej se samo še smejim, glasno, čudaško, po raznih lestvicah, za nekatere grozno, za druge nalezljivo. Tudi tebi želim čim več smeha. Takega, da boš še mene preglasila:)
OdgovoriIzbriši