Knjige govorijo: Vzgoja za življenje

Knjiga Vzgoja za življenje avtorja Donalda Waltersa mi je res všeč. Na enostaven način pove, zakaj je današnja vzgoja (s strani šol in nekaterih staršev) osnovana na napačni bazi. Avtor odraščanje razdeli na štiri dele; vsak od njih je dolg šest let. Za vsako obdobje pove, kaj je za otroka takrat pomembno, da bo na koncu odraščanja pripravljen na življenje oziroma kot pravi avtor da bodo otroci postali uspešni kot ljudje. Pripravila sem nekaj odlomkov, ki so se mi zdeli še posebej zanimivi. Sicer pa knjigo priporočamo vsem, ne samo tistim, ki jih vzgoja otrok zanima.

O tem, kaj je zrelost in kaj je potrebno razviti pri otroku:

Zrelost je sposobnost vživeti se v stvarnost soljudi in ne samo v lastno.

Da lahko človeško bitje na tem svetu polno in učinkovito deluje, mora razviti v sebi vsa štiri “orodja”: telesno moč in nadzor, čustveno umirjenost in širino, razgibano, vztrajno voljo in jasen, praktičen razum.

Zanimivo je, da ta “orodja” najbolje razvijemo v določenem zaporedju — najprej telo, potem čustva, nato volja in nazadnje razum.

Če s telesom ne bomo ravnali spoštljivo in z občutkom, bo postalo naš najhujši sovražnik, ki bo oviral vsakršen napor volje, da pride do cilja. 

Čustva so življenjsko orodje za doseganje resnične zrelosti. Moramo jih spoznati in pravilno spodbujati, ne pa zanemarjati, zatirati ali obravnavati kot nekaj, s čimer se ne da nič razumno opraviti.

Nihče v življenju brez volje ne more resnično uspeti. Torej je volja življenjska sestavina zrelosti in bi jo kot takšno morali prikazati v šolah.

In končno, intelekt moramo razvijati s popolnim spoznanjem, da je le orodje, ki ga uporablja roka, in ne orodje, ki sámo vodi roko.

O tem, kaj zdaj manjka:

Če je celo znanstvenikom potreben vsaj navdih veličine, da so dovolj dojemljivi za velika odkritja, potem gotovo za nas ni dovolj, da se učimo le o njihovih odkritjih. Naša šola nas mora naučiti, kaj je tisto, zaradi česar so ti ljudje veliki — ali bolj natančno, kaj je vsebina resnične človeške veličine.

Zelo malo učiteljev matematike poizkuša svojim učencem prikazati, kako naj jim matematični pricipi koristijo pri uporabi navadne logike.

Naš moderni šolski sistem daje učencu le zunanja orodja, nikoli pa mu ne predlaga metod za doseganje zbranosti ter razvijanje spomina in sposobnosti za jasno razmišljanje.

[...] razum brez občutenj lahko kaže v stotine različnih enako sprejemljivih smeri in pušča človeka v dvomu o pravilnosti katerekoli izmed njih.

O tem, kaj storiti:

Celo odrasli se težko soočijo s težavami. Toda odrasli imajo vsaj še druge povezave, preko katerih uspejo dano čustvo pomanjšati do njegove relativne nepomembnosti. Otroci takšnega širšega gledanja ne obvladajo. [...] Trenutno doživljeno čustvo sestavlja njihovo celotno dojemanje stvarnosti. [...] Naučiti se morajo svoja čustva usmerjati v pozitivno smer.

Otroku lahko pomagamo uvideti, da nikoli ne bo sovražil lastnosti drugih, če niso sledovi istih lastnosti že v njem samem. Torej lahko nagle obsodbe drugih obrne v pripomoček za samorazumevanje in samopreobrazbo.

Zgodbe iz življenja velikih mož in žena vedno navdihujejo. V tem [6-12] šestletnem obdobju naredijo na otroka največji vtis in dejansko oblikujejo celotni razvoj v prihodnosti.

Kako naj vplivamo na mladostnika [12-18], da ne bo izgubil svojega ranega idealizma? [...] Njegov prebujajoči se občutek notranje moči lahko usmerimo tako, da bo uresničil svoje ideale, namesto da bi jih odklanjali kot nekaj nepraktičnega. Otroške sanje [...] morajo zdaj preiti v živahno delovanje.

Poudarjati moramo načine, ki dajejo mladostniku [12-18] občutek, da je odvisen od samega sebe in da se zanaša le nase [...]

Seveda ga moramo pritegniti, nikoli siliti. Izzivi morajo izvirati iz njegovega lastnega višjega jaza in mu zaradi velike ambicioznosti odraslih ne smejo biti vsiljeni na nenaraven način.

Kam z ogromnim številom starejših mladostnikov, ki so že razvili močno negativne vzorce? [...] Negativno naravnanost moramo spoznati in se je lotiti. Vendar pa moram biti naš odnos vera v otrokove zmogljivosti, nikoli pa ne smemo sprejeti njegove lastne negativne predstave o sebi. [...] Njegova negativna naravnanost je večinoma značilna le za njihovo razočaranje, ker nimajo nič pozitivnega, v kar bi lahko verjeli.

In zakaj je vse to tako pomembno? Ker  postanemo to, na kar smo se osredotočili. Če je otrok prepričan, da nima talenta za nič, bo to postalo res. Če pa ima zaupanje vase, lahko ...