Jaz kot moja pot

Naj sem vam predstavim tako, da vam povem, po kakšni poti želim hoditi. 

Verjamem, da zgodbe lahko človeka ponovno rodijo. Če zgodbi pustimo blizu srca in ji ponudimo enakovreden položaj pri debati o situaciji, ki jo zgodba obravnava, se lahko iz nje veliko naučimo. Lahko se ponovno rodimo. Jaz sem se že večkrat in se še velikokrat bom.

Po izobrazbi sem matematik, a že od otroštva me je zanimal kreativni svet. V osnovni in srednji šoli sem se veliko ukvarjala s filmom — tako igranim kot dokumentarnim. Vendar s svojim delom nisem bila nikoli zares zadovoljna. Zdelo se mi je, da ne uporabljam vseh talentov, za katere sem vedela, da jih ima, čeprav jih morda še nisem znala izraziti. Tako sem se po neuspelem vpisu na študij filmske režije (česar sem še danes vesela) vpisala na študij matematike — moje druge ljubezni. Kreativnost sem pustila za sabo, saj je razočaranje nad nezrelostjo mojih del preveč bolelo. Nekje v sebi sem začela dvomiti o  svoji sposobnosti ustvarjanja. 

V svojih študijskih letih sem se veliko naučila, veliko doživela — prva ljubezen, prva zveza, prve rane. To je bil čas dozorevanja. Pridobila sem si samozavest, ki je prej nikoli nisem imela. Prepričanja, ki sem jih imela že od otroštva, sem bolje razumela in se enkrat za vselej prepričala, da v praksi res držijo. Zaradi tega sem trdneje stala na tleh in nisem pustila, da bi me drugi s svojimi povprečnimi videnji omajali. 

Čeprav sem s študijem potlačila svojo kreativnost, je vsake toliko le pogledala ven. V letu absolventskega staža sem si vzela čas, da ponovno raziščem tisti del svojega življenja, ki sem ga pred leti pustila za sabo. In tako sem odkrila pisanje. Sprva sem bila zelo previdna in napisala le en odstavek kratke zgodbe na teden, saj Bolje končati dobro, kot nadaljevati slabo. Z vsakim novim odstavkom pa sem dobila nazaj nov košček zaupanja v lastno ustvarjalnost. In zdaj ... šest mesecev po prvem odstavku vidim, da sem za dobro ustvarjanje potrebovala svoja študijska leta na matematiki — morala sem doživeti ljubezen in bolečino, da sem lahko o njej ustvarjala.

Moja želja je pisati zgodbe za otroke, v katerih bi se lahko našli tudi odrasli. Da je to moja pot, vem, ker lahko skozi pisanje pravljic uresničim in povežem svoje talente. Vidim pa tudi, da mi ob uspehu lahko odpre nove poti, po katerih si želim iti, a so zaenkrat še preveč oddaljene.