O drugačni veverici

Nekoč je živela veverica, ki je bila drugačna od ostalih. Živela je na drevesu sredi gozda, v katerem je živelo še veliko drugih živali. A med njimi ni imela prijateljev. Njen repek ni bil tako košat, zato je ostale živali niso imele za pravo veverico. Tako je veliko časa preživela sama. Ker se ni imela s kom igrati skrivalnic, se je igrala malo drugačno igro. Nabrala je lešnike in jih skrila po različnih grmičkih v gozdu. Po kakšnem tednu, ko je že pozabila, kam je lešnike pospravila, pa jih je začela iskati.

In tako je veverica nekega dne, ko je iskala lešnike, srečala medvedka, ki ga prej še ni videla. Pravzaprav se je vanj zaletela, ko je hitro tekla proti grmičku, kjer je vedela, da je skrit lešnik. Medvedek je bil majhen, a še vedno večji od nje. O, veverica, ali si v redu? Oprosti, da sem se ti takole grdo nastavil. Nisem te videl, je rekel medvedek, medtem ko se je veverica postavljala na noge in si brisala prah s kožuščka. Imela se je namen razjeziti na medvedka, a ker je bil tako prijazen do nje, je le suho rekla Saj sem v redu. in pohitela naprej. Medvedek je hotel še nekaj reči, a je bila veverica že predaleč.

Naslednje jutro se je veverica ponovno odpravila na lov za lešniki. Pregledala je že vse grmičke v okolici svojega drevesa, a še vedno ji je manjkala več kot polovica lešnikov. Potem pa je kar naenkrat zagledala tistega medvedka, v katerega se je včeraj zaletela, kako se baše z lešniki. Pa saj to so moji lešniki!, je kar naenkrat kriknila. Medvedek, ki je bil nekaj metrov stran, je slišal le visok zvok in se obrnil proti mestu, od koder je prihajal. Ko je zagledal veverico, ji je začel hitro mahati in kazati, naj se mu pridruži. Čeprav je bila veverica nejevoljna, da je medvedek našel njene lešnike, se je odločila, da se mu pridruži.

Izvoli, boš lešnik? Res so dobri. Danes sem jih našel v tistem grmičku, je veselo rekel medvedek in pokazal na grmiček nedaleč stran od njega. To so moji lešniki. Jaz sem jih skrila v tisti grmiček, je osorno rekla veverica. Kaj, res? Joj, oprosti, jaz pa sem jih kar vzel!, je zatrepetal medvedek. Veverico je to presenetilo in od medvedkovega obžalovanja se ji je stopilo srce. No, saj če so ti tako všeč, jih lahko obdržiš, je rekla veverica in se mu nasmehnila. To je pa zelo lepo od tebe. Veš, nisem vedel, da so tvoji. Če bi vedel, jih ne bi vzel, je rekel medvedek.  Pogledal jo je s svojimi nežnimi očmi, veverica pa mu je z nasmehom potrdila, da mu verjame.

Saj, če mi ne bi bilo treba toliko jesti, lešnikov sploh ne bi vzel, je nadaljeval medvedek. Jesti moram zato, da bom zrasel in postal tako velik kot ostali medvedi v tem gozdu, je odgovoril, ko ga je veverica začudeno pogledala. Samo tako se bom lahko družil z njimi, je še žalostno dodal.  Nato pa je, kot da želi pregnati žalost, spremenil temo in veselo rekel Včeraj sem ti hotel reči, da imaš prav ljubek repek, a si mi prej ušla. Medvedek je čakal, da se bo veverica nasmehnila, a v njej sta se mešali bolečina in olajšanje. Drugi pa pravijo, da nimam dovolj košatega in zato nisem prava veverica, je rekla z bolečino, ki že dolgo biva v njenem srcu. Medvedek se je zresnil in jo nežno pogledal. Žalost zaradi osamljenega življenja je izpuhtela iz veverice in na obrazu se ji je narisal nasmeh. Vedela sta, da nista več sama. Medvedek se je sklonil k veverici in jo objel. Bil je ravno dovolj majhen, da je lahko s svojimi šapami obkrožil veverico in veverica je imela ravno prav košat rep, da ni z njim žgečkala medvedka po trebuščku.