Eno leto je naokoli … in kje sem zdaj?

Eno leto je naokoli od moje prve objave. No, v resnici je malo več kot eno leto. Datum prve objave na blogu je 16.3.2013, kar pomeni, da sem za obletnico skoraj mesec prepozna. Prvotni namen je bil napisati poročilo o obisku sejma otroške literature v Bologni. Ko pa sem ugotovila, da sta obletnica in sejem otroške literature tesno povezana z datumom 25.3., sem se odločila za mešanico obojega. Naj razložim. Na ta dan leta 2013 (torej 25.3.2013) sem objavila svojo prvo pravljico Brata na blogu, leto kasneje (torej letos) pa sem ob zajtrku v hostlu na robu Bologne spoznala mlado ilustratorko iz Poljske. Z navdušenjem sva ugotovili, da sva ravno to, kar ta druga potrebuje. Jaz sem dala njej mojo pravljico in ona je meni pokazala svoje dosedanje delo, nato pa sva se skupaj odpravili na sejem.

Ponosen trenutek

Zvečer tistega dne je med skupnim druženjem v dnevni sobi prebrala mojo pravljico in iz njenega izraza sem lahko razbrala, da ji je pravljica zares všeč in to mi je tudi povedala. Veliko mi je pomenilo, da je to rekel nekdo, ki tudi želi delati v otroški literaturi. Še lepše od tega pa je, da se je ponudila, da pravljico ilustrira. Jasno sem ponudbo sprejela in zdaj že sodelujeva, zahvaljujoč digitalni dobi.

Sejem otroške literature v Bologni je predvsem namenjen prodaji pravic in nabiranju kontaktov. Sama sicer nisem dobila veliko kontaktov, sem pa vendarle veliko odnesla. Par dni pred odhodom sem se spraševala, ali je sploh prav, da grem. Bom sploh kaj dosegla tam? Me bo sploh kak založnik hotel povohati? No, izkazalo se je, da si z založniki nisem mogla veliko pomagati. Vendar pa je to normalno, saj pisatelji po navadi svoje delo oddajo založnikom preko pošte (ali preko literarnih agentov, kot sem izvedela pri eni založbi, h kateri sem pristopila). Zame so bila bolj pomembna predavanja, ki so potekala vzporedno s sejmom. Čudovito je bilo čutiti, kako se zaradi teh predavanj učim in začenjam razumevati, kako ta industrija deluje, kaj vse je na voljo, kako drugi avtorji in založniki razmišljajo ... Čudovito se je bilo sprehajati med tistimi stojnicami in ljudmi ter čutiti, da nisem več isti človek. Da zavoljo tega prostora rastem in se pripravljam, da uresničim svoje sanje o svojih pravljicah. Čutila sem, da del mene pripada temu svetu. Ta občutek pripadanosti je neprecenljiv za človeka, ki z včasih nesigurnimi koraki stopa po poti, ki se počasi prikazuje iz megle.

Vseh pet dni, ki sem jih preživela v Bologni, je bilo kot iz sanj. Pa ne mislim takih sanj, kjer lahkotno skačemo namesto hoje in vse diši po jasminu. V tem smislu je bilo ravno nasprotno, saj mi je telo zamerilo prenašanje težke torbe na eni rami in me posledično skoraj spravilo na bergle. V mislih imam lahkotnost spoprijemanja z okoliščinami in vdihovanja novih izkušenj, česar pred enim letom nisem čutila. Pridobila sem štiri nove prijatelje (in ena od teh tudi študira matematiko!! Naključje? Zame ne.), s katerimi zdaj ostajam v stiku. Po navadi imam težave navezati stik in ga potem tudi ohranjati, ampak v Bologni tega problema nisem imela. Zato pravim, da je bilo kot iz sanj. Vse je bilo tako lahkotno. Na zadnji dan sem bila iz navadne stranke povišana v najboljšega promotorja male restavracije v stranski uličici— tako je razglasila tamkajšnja natakarica —, ki sem jo odkrila prvi dan in potem tja tekom sejma vodila svoje nove prijatelje.

Z novimi prijatelji pri Due Torri

Torej, eno leto je naokoli in kje sem zdaj? Odgovor na to vprašanje deloma odgovori že “naključje” datuma 25.3., ki sem ga opisala na začetku. Poleg tega, da se je začelo resno delo za izdajo pravljic in da sem osebnostno zrastla, se mi je odprlo še na matematičnem področju. Kmalu bom začela pomagati pri poučevanju matematike v OŠ Lila, v naslednji številki revije Digitalna Kamera pa bo izšel moj prvi članek o matematiki v fotografiji. Le o čem bom lahko poročala naslednje leto?

Inteligenca

Med hojo po svoji poti prebiram tudi razne knjige, ki podajajo drugačen pogled na življenje, kot nam je po navadi predstavljeno. Trenutno berem čudovito knjigo z naslovom The Element avtorja Sir Ken Robinsona (recimo, da sem pravilno sklanjala). Če kaj gledate TED filmčke, ga morda poznate. Je strokovnjak za izobraževanje z izrednim darom za predavanje. Če ga še ne poznate, priporočam, da si pogledate tole njegovo predavanje:  http://bit.ly/1hnmdkb.

Pa se vrnimo nazaj h knjigi. Trenutno sem na začetku četrtega poglavja in že imam občutek, da knjiga veliko obeta. Del knjige, ki me je zaenkrat najbolj pritegnil, je poglavje o inteligenci. Med svojimi predavanji rad vpraša občinstvo, kako ocenjujejo svojo inteligenco z 1 do 10, kjer je 10 najboljša ocena. Rezultat je nekaj desetk, malo več devetk in osmic, največ je sedmic in šestic, od pet do ena pa gre samo še navzdol. Kar želi Robinson s tem ponazoriti je, da pri ocenjevanju lastne inteligence upoštevamo ustaljena razmerja, ki jih pokažejo IQ testi (Gaussova krivulja in te fore ...), ampak inteligenca, ki jo merijo IQ testi, je zelo ozko definirana. Pravi, da na inteligenco ne bi smeli gledati kot na fiksno številko, ki nam je določena ob rojstvu in ki jo izberi IQ test. Presenetljivo je, da eden od izumiteljev IQ testa (kot piše v knjigi) tega testa sploh ni ustaril za namene, kot ga danes uporabljamo. Test je bil namenjen za prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami, da bi jim lahko zagotovili ustrezno šolo. 

Robinson predlaga, da bi morali (in s tem se srčno strinjam) inteligenco definirati širše, kjer bi zajeli ne le analitičnega razmišljanja ampak tudi glasbeno, kinestetično (obvladovanje telesa), prostorsko in razmišljanje od odnosih in sebi ter še vse ostalo. Na podlagi tega bi moral vsak svojo inteligenco ovrednotiti z 10. Vprašanje, ki potem postane pomembnejše in ki je toliko manjkrat postavljeno, je: Kako si inteligenten? 

Da je odgovor na to vprašanje izrednega pomena, pričajo zgodbe ljudi iz knjige, ki so iz svojih strasti ustvarili (po ocenah drugih) “nemogoče”, čeprav jim šola nikakor ni šla. Najbolj se me je dotaknila zgodba punčke, za katero je šola njeni mami predlagala, naj obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami, saj je motila razred, pozno oddajala naloge, ni mogla biti pri miru ... Mama jo je po nasvetu šole peljala k psihologu. Potem, ko je mama psihologu vse razložila, se je on obrnil k punčki in rekel, da bosta z mamo odšla iz pisarne, saj se morata nekaj pogovoriti zasebno. Na poti ven je prižgal radio. Ko sta z mamo prišla ven, ji je rekel, naj opazuje hčerko. Ona je takoj, ko sta onadva odšla iz pisarne, začela plesati. Psiholog je rekel mami: “Vaša hči nima težav z učenjem, ona je plesalka. Vpišite jo v plesno šolo.” Ko zgodbo prevrtimo za nekaj let, vidimo, da je tista punčka, ki naj bi imela probleme z učenjem, že svetovno priznana koreografinja, ki je ustvarila mjuzikle kot so Cats in Fantom iz opere in že zaslužila svoj prvi milijon. Ti da misliti, kaj ne?

Novo poglavje

Približuje se dan, ko mi bo potekel status študenta. Čeprav sem vesela, da bom zdaj končno stopila v resnični svet, pa se me vseeno občasno poraja tesnoba, saj še nimam zagotovljene službe. Drastično rečeno bo 1. oktober zame prelomni dan, zato sem želela z vami deliti nekaj svojih strahov, želja in sigurnosti v uspeh.

Že kot punčka sem vedela, da bo moja življenjska pot drugačna od povprečne. Vsak večer, ko sem šla spat, sem se zatopila v razmišljanja, kaj lahko doprinesem k svetu. Vse sanje in ideje, ki so takrat nastale, so se najprej manifestirale v pisanju scenarijev in snemanju filmov. To obdobje je bilo zame res pomembno, saj sem dobila občutek, da se lahko lotim vsega, kar si želim. Resnično sem hvaležna svojim staršem, ki sta mi to brezpogojno omogočila in bila v proces včasih še bolj vključena kot jaz. Pravtako sem hvaležna svojim bližnjim prijateljem in bratu Lovru, ki so sodelovali pri vseh mojih idejah in načrtih. 

Sanje o filmski režiji sem gojila vse do konca gimnazije. Filmska režija je bila takrat le način — edini, ki sem ga takrat poznala — preko katerega bi lahko svetu prinesla tisto, kar lahko prinesem le jaz. Na sprejemnih izpitih za filmsko režijo sem ugotovila, da to ni pravi način zame. Kot druga možnost pri vpisu na fakulteto sem vpisala Matematiko in bila sprejeta. Študentska leta so bila leta razvoja, dozorevanja in so bila zame potrebna, čeprav  je bila tema študija izven tega, o čemer sem prej sanjala. Sčasoma sem dozorela v samozavestno žensko, ki ve, kdo je oziroma to raziskuje.

Med študijem sem nekoliko pozabila na tisto punčko s sanjami in se začela spogledovala z doktorskim študijem matematike, a nekje v srcu je nekaj trznilo, vsakič, ko sem na to pomislila. K sreči sem se odločila za absolventsko leto z namenom, da ugotovim, kaj je tisto, preko katerega lahko uresničim sebe.

In tako so se zgodile pravljice, zaradi katerih je nastal tudi ta blog. Spet se počutim kot tista punčka, ki gre zvečer z veseljem spat, saj ve, da se ji bo, ko zapre oči, odvil svet, ki tiči v njenem srcu. Le da sem zdaj odrasla in lahko tisti svet, ki sem ga prej videla le s srcem, naredim z lastnimi rokami in vidim na lastne oči.

Pravljice, ki jih pišem, so mi prve dale občutek tega sveta na fizični ravni; in vse to, kar se je zgodilo z njimi le potrjuje moje srce. Seveda se me včasih loti tudi strah, kako bom s tem uspela preživeti. Ne želim si poiskati službe s standardnim delovnim urnikom, ki bo iz mene poskrala vse življenje. Živeti želim iz tega, kar živi v meni. Pri tem se zanašam le nase, življenje in druge dobre ljudi. Včasih ta nezagotovljenost, da se bo kaj zgodilo, prodre skozi pore utrujenosti ali negativne izkušnje in zamaje temelje. A takrat le vem, da temelji v meni obstajajo, saj jih je to le zatreslo in ne uničilo. Zato še naprej strumno korakam po svoji poti. 

Rada bi se vam zahvalila za vso podporo in za vsak klik miške, ki ga naredite na mojem blogu. Vsaka podpora, pa naj bo le beseda, me drži na poti do svojih sanj. Hvala.

Moj prvi dan v OŠ Lila

Ko ti naključje spremeni življenje

Za OŠ Lila, ki pred letošnjim 1. septembrom še ni obstajala, sem zvedela popolnoma naključno. Namenjena sem bila na zabavo v Maribor in prijatelj mi je predlagal, naj namesto vlaka koristim kak prevoz s prevozi.org. Naključno sem izbrala voznika, ki je iz Ljubljane odhajal ob pravem času in — če se smem pohvaliti — ne bi mogla izbrati bolje. V avtu smo se pogovarjali o tem, kaj študiramo in kaj si želimo od življenja. Omenila sem, da pišem pravljice za otroke, a take, ki imajo poleg zgodbe tudi izobraževalno komponento. Voznica, ki je študirala pedagogiko, mi je predlagala, naj se pozanimam o Šoli Lila. Zdelo se ji je, da moja filozofija sovpada z njihovo. Pisala sem Tini, ustanoviteljici šole, in ostalo je — kot pravijo — zgodovina. Hvaležna sem jim, da so me sprejeli medse in vesela sem, da lahko z njihovo pomočjo raziskujem sebe in svojo pot.

Na prvi šolski dan sta me učitelja Jasna in Kristjan povabila, da pridem malo na okoli, malo poslikam in tudi kaj zapišem. V tistih treh urah, ki sem jih preživela z njimi, mi je po telesu tekla kreativnost namesto krvi.  Nastalo pa je tole:

Našla sem jih v bližnjem parku. Jasna je želela zbrati otroke za novo igro, a je zanimanje otrok za Kristjanovo pletenje prevladalo, zato so idejo opustili. Kristjanu je iz zelo upogljive veje uspelo splesti lep venček, čeprav je vmes priznal, da ne ve, kaj dela. Po navdušenju otrok nad njegovo mojstrovino jim je zadal izziv: svoj izdelek bo podaril tistemu, ki bo naredil najboljši približek. Otroci so se zagnali po material in s pomočjo Jasne in Kristjana začeli ustvarjati. Ko so otroci končali svoj izdelek, jih je Kristjan pobral, da si jih ogleda in izbere zmagovalca. Rezultat izziva: modni dodatek za obešalnik, ročaj, krona, neznano, zapestnica, obroč in krogec. In zmagovalec? Kristjan je oznanil, da so vsi izdelki naravnost čudoviti, zato bo svoj venček podaril vsem in skupaj se bodo odločili, kam v razredu ga bodo obesili.

Nazaj v učilnici so se posedli na žoge, ki jih uporabljajo namesto stolov in začeli iskati zgodbo, ki jo bodo narisali na steno. Zgodbo so ustvarjali tako, da je vsak povedali nekaj stavkov, nato pa je nadaljeval naslednji v vrsti. Nekje med pripovedovanjem, ko je glavna junakinja stena čofnila v jezero z delfini sredi gozda, me je ena punčka zaposlila z žoganjem.

Čas je za barvanje stene. Žoge pospravijo za ogrado, narejeno iz miz, in Jasna otroke obleče v prevelike majice, ki se smejo umazati z barvo. Mercator vrečka s tremi luknjami  na pravih mestih pravtako služi svojemu namenu, ugotovi Jasna, ko zmanjka majic. Kmalu nastanejo (upravičene) skrbi zaradi packanja parketa, zato žrtvujejo koledar in posamezne liste položejo ob steno. Naj se zabava začne! Ena punčka pride do Kristjana in ga vpraša, kaj naj nariše. Kristjan jo spodbudi, naj le zaupa vase, njemu se vse zdi super. Rezultat barvanja je bila pobarvana stena in stopala otrok (ena od zadnjih inspiracij, preden so zaključili z barvanjem, je bil tudi odtis stopala). No, pa seveda nekaj kapljic na tleh. Ampak res samo nekaj. 

Zadnja akcija pred kosilom je torej še čiščenje tal. Vsak dobi svojo gobico in začne čistiti. Seveda se učinek nekoliko zmanjša, če po mokrih, že čistih tleh stopamo s pobarvanimi stopali, a kljub temu je bilo vse zelo hitro pospravljeno. Še posebej ob pomoči Kristjana, ki odstani vse trdovratne madeže, če ga pokličemo na 090... 

Po kosilu je na vrsti počitek. Mize in žoge so umaknili, da so lahko na sredo dali veliko peno in jo pokrili z odejami. Otroci so sezuli svoje copatke in se pridružili Kristjanu za zgodbico. Ob njegovi pripovedi o Butalcih so uživali in se smejali ter takoj po koncu zahtevali ponovitev. In takrat se je moj prvi dan v Šoli Lila zaključil.

Čeprav me je vrvež in živahnost otrok po dobrih treh urah le opazovanja dodobra utrudila, sem učilnico zapustila z nasmehom na ustnicah in srečo v srcu.

Jasni, Kristjanu, Tini in vsem ostalim sodelavcem Šole Lila resnično želim zelo uspešno leto in po tem, kar sem videla na prvi šolski dan, sem prepričana, da vam uspeh ne more uiti.

Kako pojesti več zelenjave?

Naj takoj položim vse karte na mizo. Zdaj sem že sedmi mesec vegeterjanka. Želim si, da bi ljudje jedli več zelenjave in sadja, a pri tem ne želim nobenega siliti v opustitev mesa. Zaradi naše kulture je naša prehrana napeta na meso in krompir, zato si je lahko predstavljati, da se nekdo upira brokoliju. Tudi jaz sem se.

Trik je v počasnem in enostavnem začetku. Eno izmed prvih vegeterjanskih kosil, ki sem si jih naredila, je bila kvinoja z brokolijem. Ker je bilo preveč novega na enkrat, mi kosilo ni bilo všeč. To me je naučilo, da sem nove in neznane stvari vedno kombinirala z znanimi stvarmi. Tako sem počasi razširila krog zelenjave, ki mi je všeč in zdaj nimam več toliko težav s kuhanjem. 

Z vami bi rada delila nekaj svojih izkušnj, ki sem si jih v tem času pridobila.

• Ob kosilu paše (vsaj) majhna skleda solate, npr. zelena solata, paradižnik, kumarice, narezana paprika, narezana koleraba ..., ker odžeja. Zelenjava, ki sem jo naštela, je polna vode.
• Za večerjo si rada privoščim super enostavno zelenjavno juho. Naj vam razkrijem recept. Vzameš zelenjavo, ki ti je všeč (por, česen, čebula, korenček, špinača, brokoli, cvetača, ...) in jo na olju podušiš. Ko je zelenjava mehka, jo streseš v lonec in zaliješ z vodo (toliko, da je zelenjava pokrita). Ko zavre začiniš in zmelješ s paličnim mešalnikom. Nato poskusiš in še začiniš, če je potrebno. Ta recept mi je zelo všeč, ker ne potrebuje jušne kocke in ker je kljub temu juha zelo okusna. Moja najljubša kombinacija je cvetača, por, korenček, čebula in česen. Poskusi.
• Za večerjo je super tudi velika skleda solate, v katero lahko poleg zelene solate damo še paradižnik, jajček, tuno, fižol, kumarice, tofu, česen, koruzo, kvinojo, piščanca, ...
• Zelo praktično je, če lahko kakšno zelenjavo, ki je še ne poznaš, najprej poskusiš pri kakšnem prijatelju/ici. Na ta način preprečiš, da ti doma ostane zelenjava, ki ti ni všeč. Jaz sem tako ugotovila, da so mi všeč malancani na žaru.
• Ko imamo enkrat dovolj velik nabor zelenjave, ki nam je všeč, lahko recepte generiramo na naslednji način: izberemo tri ali štiri kose zelenjave in jo podušimo na olju. Medtem skuhamo še testenine (polnozrnate, pirine, riževe, ...) ali riž ali ajdovo kašo ali kvinojo ali kuskus ali kitajske nudle ali ... Ko je vse skuhano, samo še zmešamo in serviramo.

To so glavni rezultati mojih včasih težkih izkušenj z vegeterjansko kuhinjo. Moram povedati, da uživam v vegeterjanstvu. Počutim se bolje, imam več energije in zato nimam želje, da bi prešla nazaj na meso. A ljudje smo si različni. Tudi v živalskem svetu najdemo živali, ki so rastlinojede in mesojede, zato ne želim nobenemu vsiljevati svojega življenskega sloga. Moja filozofija je Jej hrano, ki ti prinaša telesno in duševno dobro počutje. 

Če ima še kdo kakšen nasvet glede vegeterjanske kuhinje ali zelenjave, je vabljen, da ga zapiše v prostor za komentiranje. Tudi vprašanja so dobrodošla.

O rekreaciji

Rekreacija ne le za zdravo, ampak tudi za produktivno življenje

Dandanes se veliko govori o športu in rekreaciji. Predvsem se rekreacijo smatra kot del zdravega življenja. Ko sem sama začela z redno rekreacijo, pa sem ugotovila, da lahko ponudi še kaj več.

Nekje sredi faksa, ko sem bila že skoraj eno leto s svojim fantom, sem ugotovila, da si nisem več všeč. Nikoli si nisem bila, a takrat sem videla, da se je moje stanje še poslabšalo. Kot general sem se odločila in si zaukazala, da se to mora spremeniti. Zdrava pamet mi je povedala, da je treba začeti z rekreacijo namesto s stradanjem. Nikoli nisem bila zelo aktiven človek, po koncu gimnazije, ko ni bilo več obvezne športne vzgoje, pa sploh. Ker sem vedela, da se pri športu, ki ti ni všeč, pač ne da vztrajati, sem se odločila za plavanje. Voda in vse povezano z njo je moja ljubezen že od rokavčkov, zato je bila to idealna izbira.

Začela sem počasi — enkrat tedensko po pol ure. Zdaj se to zdi kot nič, a takrat je bilo treba vzpostaviti novo navado, zato nisem pretiravala. Čeprav sem se na začetku mučila, sem kmalu kvoto povečala na dvakrat tedensko po 40 minut. Nekje v tistem času sem tudi spremenila način prehranjevanja in rezultati so se kmalu pokazali. Malo prej kot eno leto po prvi preplavani dolžini sem si tudi našla učiteljico, ki me je dvakrat tedensko eno uro močno priganjala. V tem času sem naredila izjemen napredek — in ne samo v plavanju. Plavanje mi je dalo zagon za bolj aktivno življenje — javni prevoz sem zamenjala za kolo, začela sem šivati, s fantom sva hodila na izlete ... Življenje sem začela živeti bolj izpopolnjeno.

A to ni vse, kar je meni rekreacija dala. Ugotovila sem, da me je plavanje naredilo še bolj vztrajno. Ko delaš neko vajo in na koncu še komaj preplavaš zadnjo dolžino, ker ti zmanjkuje zraka, premagaš neko oviro. In ovir je pri rekreaciji ogromno. Ko enkrat ugotoviš, koliko fizičnih ovir si že premagal, in zagledaš ves svoj trud, upodobljen v svojem telesu, počutju, mišicah ...,  se naučiš premagovati tudi drugačne ovire. 

In še nekaj je. Ko sem na faksu po cele dneve študirala in bila zvečer polomljena zaradi sedenja in težka zaradi polne glave, mi je šport pomagal, da sem se resetirala. Telovadba mi je raztegnila telo, ki je bilo cel dan v sedečem položaju in umirilo misli, ki so cel dan šibale po glavi. Rezultat je bilo sproščeno telo z umirjeno glavo. Zdaj, ko želim vpeljati še kreativnost v svoje življenje, pa mi pomaga tudi pri pridobivanju novih idej. Velikokrat se je že zgodilo, da sem idejo za pravljico ali objavo dobila ravno na poti do ali od bazena.

Moja izkušnja me uči, da je v svoje življenje potrebno vključiti neko rekreacijo, a naj bo taka, ki nam ustreza. Možnosti je ogromno — od teka do plesa na drogu. Naj izbrana rekreacija ne dela le za naše telo, ampak tudi za nas!

Na snidenje

Sedim v kavarni ob skodelici macchiata in čakam fanta, da zaključi s svojimi obveznostmi na inštitutu. Poslavljam se od Varšave z nasmehom in solzjo. Veselim se Ljubljane, družine in prijateljev, a vseeno ... Vse mogoče se mi podi po glavi.

Tujina me privlači. Vsakič, ko stojim na tuji zemlji, se počutim kot doma. Zelo imam rada Slovenijo in Ljubljano, a ne predstavljam si življenja brez potovanj. Čeprav moram priznati, da je šest mesecev potovanj tudi zame preveč. 

Zadnja dva tedna se je tu v Varšavi končno zares otoplilo. Imela sem namen obiskati še dva kraja na Poljskem, a sem se odločila, da mi ni do novih potovanj in sem raje vpijala duh Varšave. To je bil tudi čas, ko smo s fantovimi sodelovci preživeli marsikateri večer v (za nas) slavni restavraciji U Szwejka, kjer imajo ogromne mesne porcije in eno vegeterjansko solato. 

Macchiata je zmanjkalo, minilo pa je le 10 minut. Gledam skozi okno in si skušam zapomniti še zadnje podrobnosti stavb, ki me obkrožajo. Sedim na robu trga Plac Konstytucji — znameniti trg, obkrožen s stavbami v sovjetskem stilu. Gledam rumeno-rdeče avtobuse in trame, ki se vozijo mimo mene. Gledam moderne stolpnice in veleblagovnice v daljavi. To je zame Varšava — mešanica zahoda in vzhoda. Mešanica preprostih ljudi in ljudi, oblečenih po zadnji modi. Ljudi, ki na centralni postaji postavijo svojo stojnico iz kartonastih škatel in ljudi, ki s Starbucks Take away Coffee hitijo mimo. 

Prišli so, da gremo na kosilo. Zadnje druženje. Po kosilu bo on odšel na univerzo, jaz pa v naslednjo kavarno. Verjetno kar v isto, da izkoristim njihov internet za objavo tegale teksta in da poskusim eno izmed tortic. Potem pa večerja za dva in vlak. Konec bo. 

Draga Varšava, naj bodo tvoje lučke, ki se bodo prižgale ob mraku, moje solze sreče in žalosti in naj ti bodo v spomin na mojo ljubezen do tebe. 

Zanima me, če je še na koga kakšen kraj doma ali v tujini naredil globok vtis. Če ga želiš deliti, bom vesela, če zapišeš ime kraja v komentar. Če se prsti ne bodo želeli ustaviti, napiši še, kaj je bilo tisto, kar je naredilo tak odtis. 

Kakšna je naša prihodnost?

Uporabimo drugačnost, s katero smo se rodili, v svoj prid.

Na Poljskem se opazila, da znotraj nekega kompleksa (bazen, živalski vrt) obstajajo službe, ki bi se jih dalo združiti. Naj podam primer. Na bazenu, ki sem ga obiskala v Varšavi, delajo: dva ali trije reševalci, blagajničar, čistilka in gospa, ki ti v zameno za čevlje in jakno da ključ za omarico, ki ga nato neseš k blagajničarju. Na bazenu, ki ga obiskujem v Ljubljani in ki je približno iste velikosti, vse to opravljata dva reševalca in čistilka. Sprašujem se, ali so to ostanki socializma pod sovjetsko zvezo in ali je socializem reševal problem zaposlenosti prebivalstva tako, da je službe umetno ustvaril. Rabiš službo? Ok, namesto, da blagajničar da ključ za omarico, bomo naredili tako, da morajo obiskovalci najprej priti do tebe, ti dati jakno in ti jim nato daš ključ, s katerim gredo do blagajničarja. 

Danes je veliko govora o brezposelnosti — o tem, kako je 26 milijonov ljudi v EU brez službe in kako jo je čedalje težje dobiti. Nekaj časa nazaj, ko je kriza v Sloveniji postala občutnejša, sem se vprašala, kaj pravzprav ta kriza pomeni in kako je do nje prišlo. Nisem iskala odgovora z ekonomskim ozadjem, saj to počnejo že drugi. Jaz to krizo vidim bolj kot priložnost, da se ljudje zbudijo in namesto udobnega življenja z zagotovljeno službo izberemo pot samouresničitve. Če že v štartu veš, da službe ne boš oziroma jo boš težko dobil, zakaj ne bi poskusil s tistim, kar zahteva tebe kot osebo in ne tebe kot diplomanta neke fakultete? Teh je veliko, ti si en sam! 

Pred dnevi sem naletela na članek, v katerem je pisalo, da bi se moral naš pristop k poučevanju mladine spremeniti. Namesto, da jim podajamo znanje, bi jih morali učiti, kako to znanje uporabiti. Razlog za to, opisan z eno besedo, je internet. Včasih so bili učitelji tisti, ki so bili v družbi spoštovani zaradi znanja, ki je bilo takrat težko dostopno. Učitelji so bili poleg knjig, ki pa so bile v primerjavi z današnjim časom redke, edini način širjenja znanja. Danes je ogromno znanja posto dostopnega na internetu. In tako naj bi zdaj, pravi članek, učitelji prevzeli drugačno vlogo. Namesto podajanja znanja, naj bi mladino spodbujali pri razvoju raznih sposobnosti in jim vlivali motivacijo za nadaljevanje. In, če smem dodati še svoj predlog —pomagali ugotoviti, kako naj otrok poveže sebe s tem, kar dela. Zdi se mi, da smo mimo časov, ko so se zaposleni ljudje imenovali delovna sila.

Ne želim reči, da znanje ni pomembno. Je zelo pomembno, ampak po mojem ne sme premagati osebnega prispevka. V končni fazi je znanje nekaj, kar se lahko naučimo, medtem ko je podajanje idej in pristop k reševanju nekega problema lahko neodvisno od znanja. Vsak se lahko nauči slovnico, medtem ko ni vsak pisatelj.

Sledi svojemu srcu

Sledi srcu, a bodi prepričan, da govori res srce.

Pravljica Brata, ki sem jo objavila pred nekaj dnevi, uči, da moramo slediti svojemu srcu. Dostikrat gre to vzporedno z neupoštevanjem nasvetov ljudi okoli nas. Da lahko slediš svojemu srcu, moraš najprej vedeti, kaj sploh govori. Včasih se zgodi, da ga slišimo, a nam to, kar govori, ni všeč. Lahko nas prestraši. Morda nam nakazuje pot, ki sem nam zdi pretežka. Pot, za katero bi morali zbrati več poguma in moči, kot je trenutno premoremo. Pot, na kateri bi se morali najprej zanesti le nase, najti gonilno silo v sebi in z njo ostalim dokazati, da je to prava pot. Tako se lahko zgodi, da izberemo lažjo pot — ustaljeno pot.

Ko je meni srce govorilo, da akademski svet ni zame, ga nekaj časa nisem želela poslušati, saj Kaj sicer, če ne to? Nato pa sem vpisala absolventski staž z namenom Eno leto imaš, da odkriješ, kaj si zares želiš. Brez cenzure, prosim! A odkriti svoje poti ni lahko. Ne moremo se preprosto usesti, razmisliti in ugotoviti. Za začetek se je treba le odločiti, da ne bomo več delali proti sebi in se nato prepustiti toku, ki ga ustvari ta odločitev. Sliši se preprosto, a za koga je to lahko strašljivo. Mislim pa tudi, da mnogi to že delajo, pa se tega ne zavedajo. 

To, kar si zdaj, ni vse, kar si lahko. To, kar veš zdaj, ni zapisano v kamen. To, kar zdaj vidiš kot svojo prihodnost, ni neizbežljiva usoda., je med pomembnejšimi nauki, ki sem se jih naučila to leto. Sama si pred pol leta nisem predstavljala mesta, na katerem stojim danes. Nisem si predstavljala, da bom imela blog in da bom tako uživala v pisanju pravljic. In tako kot takrat si tudi danes ne morem predstavljati, kaj me čaka čez pol leta. Verjamem v svojo pot, ker se na njej moje srce ne upira več.

Včeraj sem poslušala intervju z Ed Sheeranom, v katerem so ga spraševali, kakšen je bil njegov plan B v primeru, da mu ne bi uspelo v glasbi. Odgovoril je, da ne verjame v plan B — enostavno moraš poskrbeti, da plan A uspe. Če si za plan A izberemo tisto, kar govori srce, verjamem, da smo ga zmožni izpeljati. Noben plan ni napačen, le da je od srca. In ta zadnji del je pomemeben ... le da je od srca. Naj zaključim z mislijo iz pesmi Maje Keuc z naslovom Zmorem: Diagram življenja rišeš sam.

Parlez vous anglais?/ Móuisz po angielsku?

Letošnje leto je res nekaj posebnega. Vpis absolventskega staža mi je dal svobodo, ki sem jo nujno potrebovala. O tem sem že govorila v prejšnji objavi Jaz kot moja pot. Hkrati pa sem dobila priložnost, da sem s fantom odšla za štiri mesece živeti v Belgijo (Louvain-la-Neuve) in nato še za dva meseca v Varšavo. Življenje na tujem je nekaj, kar zdaj po petih mesecih tujine priporočam vsakemu. Mene je veliko naučilo — nehaš se zanašati na konstante domačega okolja in moč najdeš v sebi. Zgodi se ti

Omnia mea mecum portov. [Vse, kar imam, nosim s seboj.]

Prvi mesec v Belgiji sem bila prestrašena, a ne v smislu, da sem si želela domov. Nisi navajen na oviro tujega jezika, ki se pojavlja na vsakem koraku in na nesodelovanje francosko govorečih ljudi pri pogovoru v angleščini. Zato sem se verjetno vedno bolj prijetno počutila v flamskem delu Belgije, kjer ljudje ne zbežijo ob Hello. Do you speak English? Kmalu sem se tudi na to navadila in se po načelu If you can’t beat them join them naučila Parlez vous anglais? Večina ni bila navdušena nad mojim vprašanjem, a so se vseeno potrudili, nekateri pa so kar pobegnili. Najbolj smešna so bila srečanja tipa Hit and run, ko naju je kakšen prodajalec sam kaj vprašal in po najinem In English?  pobegnil. Ali pa kako se promocija novega izdelka v trgovini po enakem odzivu skrajša v It’s very good.

Počasi sem se navadila, da na vprašanje blagajničarke po prvem skeniranem artiklu odgovorim No (predvidevava, da naju je spraševala, ali imava kartico zvestobe), na vse ostalo pa odreagiram z debelim pogledom. Do sedaj sem doživela že toliko nerodnih situacij, da me osramočenost zaradi njih ne gane več. Skoraj identični situaciji sta se mi zgodili na bazenu v Belgiji in Varšavi. Pri prvem obisku sta blagajničarja vedela, da sem tujka in sta se me zaradi nepoznavanja angleščine hitro znebila — eden tako, da me je zastonj spustil notri, ko sem začela povpraševali po popustu za študente, drugi pa tako, da mi je zaračunal najdražjo karto. Pri naslednjem obisku me drugi blagajničar ni spustil, ker — kolikor mi je uspel razložiti z govorico rok in polomljeno nemščino — je prost vstop le za belgijske študente. Pri drugem obisku bazena v Varšavi z angleščino nisem niti poskušala in sem na vprašanje blagajničarja (glede na količino denarja, ki sem mu ga dala, sem predvidevala, da me je spraševal, ali želim karto za 75 minut) odgovorila le z Tak, tak. Ker prejšnjič nobeden ni preverjal, koliko časa sem že notri, se tudi tokrat nisem ozirala na uro. A seveda tokrat — s strani blagajničarja — ni bilo jezikovne ovire, zato je preveril, koliko časa sem že notri in želel dodatno plačilo. Nekaj mi je še razlagal, a sem samo prikimala in odšla domov.

Zanimivo je, da kljub temu, da je poljščina bližje slovenščini kot francoščina, imava tu več problemov z enakostjo nakupljenih in željenih izdelkov. Naj pojasnim. Namesto pirine moke sva kupila pirina zrna, ki jih je nemogoče skuhati do mehkega in namesto mleka maślanko, za kar še vedno ne veva, kaj je. 

Čaka me še dober mesec življenja v Varšavi, v katero sem se do ušes zaljubila. Navdaja me z energijo, ki jo zdaj končno lahko spremenim v korake po poti, ki jo nosim v srcu že dolgo.

Jaz kot moja pot

Naj sem vam predstavim tako, da vam povem, po kakšni poti želim hoditi. 

Verjamem, da zgodbe lahko človeka ponovno rodijo. Če zgodbi pustimo blizu srca in ji ponudimo enakovreden položaj pri debati o situaciji, ki jo zgodba obravnava, se lahko iz nje veliko naučimo. Lahko se ponovno rodimo. Jaz sem se že večkrat in se še velikokrat bom.

Po izobrazbi sem matematik, a že od otroštva me je zanimal kreativni svet. V osnovni in srednji šoli sem se veliko ukvarjala s filmom — tako igranim kot dokumentarnim. Vendar s svojim delom nisem bila nikoli zares zadovoljna. Zdelo se mi je, da ne uporabljam vseh talentov, za katere sem vedela, da jih ima, čeprav jih morda še nisem znala izraziti. Tako sem se po neuspelem vpisu na študij filmske režije (česar sem še danes vesela) vpisala na študij matematike — moje druge ljubezni. Kreativnost sem pustila za sabo, saj je razočaranje nad nezrelostjo mojih del preveč bolelo. Nekje v sebi sem začela dvomiti o  svoji sposobnosti ustvarjanja. 

V svojih študijskih letih sem se veliko naučila, veliko doživela — prva ljubezen, prva zveza, prve rane. To je bil čas dozorevanja. Pridobila sem si samozavest, ki je prej nikoli nisem imela. Prepričanja, ki sem jih imela že od otroštva, sem bolje razumela in se enkrat za vselej prepričala, da v praksi res držijo. Zaradi tega sem trdneje stala na tleh in nisem pustila, da bi me drugi s svojimi povprečnimi videnji omajali. 

Čeprav sem s študijem potlačila svojo kreativnost, je vsake toliko le pogledala ven. V letu absolventskega staža sem si vzela čas, da ponovno raziščem tisti del svojega življenja, ki sem ga pred leti pustila za sabo. In tako sem odkrila pisanje. Sprva sem bila zelo previdna in napisala le en odstavek kratke zgodbe na teden, saj Bolje končati dobro, kot nadaljevati slabo. Z vsakim novim odstavkom pa sem dobila nazaj nov košček zaupanja v lastno ustvarjalnost. In zdaj ... šest mesecev po prvem odstavku vidim, da sem za dobro ustvarjanje potrebovala svoja študijska leta na matematiki — morala sem doživeti ljubezen in bolečino, da sem lahko o njej ustvarjala.

Moja želja je pisati zgodbe za otroke, v katerih bi se lahko našli tudi odrasli. Da je to moja pot, vem, ker lahko skozi pisanje pravljic uresničim in povežem svoje talente. Vidim pa tudi, da mi ob uspehu lahko odpre nove poti, po katerih si želim iti, a so zaenkrat še preveč oddaljene.