Sledi svojemu srcu

Sledi srcu, a bodi prepričan, da govori res srce.

Pravljica Brata, ki sem jo objavila pred nekaj dnevi, uči, da moramo slediti svojemu srcu. Dostikrat gre to vzporedno z neupoštevanjem nasvetov ljudi okoli nas. Da lahko slediš svojemu srcu, moraš najprej vedeti, kaj sploh govori. Včasih se zgodi, da ga slišimo, a nam to, kar govori, ni všeč. Lahko nas prestraši. Morda nam nakazuje pot, ki sem nam zdi pretežka. Pot, za katero bi morali zbrati več poguma in moči, kot je trenutno premoremo. Pot, na kateri bi se morali najprej zanesti le nase, najti gonilno silo v sebi in z njo ostalim dokazati, da je to prava pot. Tako se lahko zgodi, da izberemo lažjo pot — ustaljeno pot.

Ko je meni srce govorilo, da akademski svet ni zame, ga nekaj časa nisem želela poslušati, saj Kaj sicer, če ne to? Nato pa sem vpisala absolventski staž z namenom Eno leto imaš, da odkriješ, kaj si zares želiš. Brez cenzure, prosim! A odkriti svoje poti ni lahko. Ne moremo se preprosto usesti, razmisliti in ugotoviti. Za začetek se je treba le odločiti, da ne bomo več delali proti sebi in se nato prepustiti toku, ki ga ustvari ta odločitev. Sliši se preprosto, a za koga je to lahko strašljivo. Mislim pa tudi, da mnogi to že delajo, pa se tega ne zavedajo. 

To, kar si zdaj, ni vse, kar si lahko. To, kar veš zdaj, ni zapisano v kamen. To, kar zdaj vidiš kot svojo prihodnost, ni neizbežljiva usoda., je med pomembnejšimi nauki, ki sem se jih naučila to leto. Sama si pred pol leta nisem predstavljala mesta, na katerem stojim danes. Nisem si predstavljala, da bom imela blog in da bom tako uživala v pisanju pravljic. In tako kot takrat si tudi danes ne morem predstavljati, kaj me čaka čez pol leta. Verjamem v svojo pot, ker se na njej moje srce ne upira več.

Včeraj sem poslušala intervju z Ed Sheeranom, v katerem so ga spraševali, kakšen je bil njegov plan B v primeru, da mu ne bi uspelo v glasbi. Odgovoril je, da ne verjame v plan B — enostavno moraš poskrbeti, da plan A uspe. Če si za plan A izberemo tisto, kar govori srce, verjamem, da smo ga zmožni izpeljati. Noben plan ni napačen, le da je od srca. In ta zadnji del je pomemeben ... le da je od srca. Naj zaključim z mislijo iz pesmi Maje Keuc z naslovom Zmorem: Diagram življenja rišeš sam.

Parlez vous anglais?/ Móuisz po angielsku?

Letošnje leto je res nekaj posebnega. Vpis absolventskega staža mi je dal svobodo, ki sem jo nujno potrebovala. O tem sem že govorila v prejšnji objavi Jaz kot moja pot. Hkrati pa sem dobila priložnost, da sem s fantom odšla za štiri mesece živeti v Belgijo (Louvain-la-Neuve) in nato še za dva meseca v Varšavo. Življenje na tujem je nekaj, kar zdaj po petih mesecih tujine priporočam vsakemu. Mene je veliko naučilo — nehaš se zanašati na konstante domačega okolja in moč najdeš v sebi. Zgodi se ti

Omnia mea mecum portov. [Vse, kar imam, nosim s seboj.]

Prvi mesec v Belgiji sem bila prestrašena, a ne v smislu, da sem si želela domov. Nisi navajen na oviro tujega jezika, ki se pojavlja na vsakem koraku in na nesodelovanje francosko govorečih ljudi pri pogovoru v angleščini. Zato sem se verjetno vedno bolj prijetno počutila v flamskem delu Belgije, kjer ljudje ne zbežijo ob Hello. Do you speak English? Kmalu sem se tudi na to navadila in se po načelu If you can’t beat them join them naučila Parlez vous anglais? Večina ni bila navdušena nad mojim vprašanjem, a so se vseeno potrudili, nekateri pa so kar pobegnili. Najbolj smešna so bila srečanja tipa Hit and run, ko naju je kakšen prodajalec sam kaj vprašal in po najinem In English?  pobegnil. Ali pa kako se promocija novega izdelka v trgovini po enakem odzivu skrajša v It’s very good.

Počasi sem se navadila, da na vprašanje blagajničarke po prvem skeniranem artiklu odgovorim No (predvidevava, da naju je spraševala, ali imava kartico zvestobe), na vse ostalo pa odreagiram z debelim pogledom. Do sedaj sem doživela že toliko nerodnih situacij, da me osramočenost zaradi njih ne gane več. Skoraj identični situaciji sta se mi zgodili na bazenu v Belgiji in Varšavi. Pri prvem obisku sta blagajničarja vedela, da sem tujka in sta se me zaradi nepoznavanja angleščine hitro znebila — eden tako, da me je zastonj spustil notri, ko sem začela povpraševali po popustu za študente, drugi pa tako, da mi je zaračunal najdražjo karto. Pri naslednjem obisku me drugi blagajničar ni spustil, ker — kolikor mi je uspel razložiti z govorico rok in polomljeno nemščino — je prost vstop le za belgijske študente. Pri drugem obisku bazena v Varšavi z angleščino nisem niti poskušala in sem na vprašanje blagajničarja (glede na količino denarja, ki sem mu ga dala, sem predvidevala, da me je spraševal, ali želim karto za 75 minut) odgovorila le z Tak, tak. Ker prejšnjič nobeden ni preverjal, koliko časa sem že notri, se tudi tokrat nisem ozirala na uro. A seveda tokrat — s strani blagajničarja — ni bilo jezikovne ovire, zato je preveril, koliko časa sem že notri in želel dodatno plačilo. Nekaj mi je še razlagal, a sem samo prikimala in odšla domov.

Zanimivo je, da kljub temu, da je poljščina bližje slovenščini kot francoščina, imava tu več problemov z enakostjo nakupljenih in željenih izdelkov. Naj pojasnim. Namesto pirine moke sva kupila pirina zrna, ki jih je nemogoče skuhati do mehkega in namesto mleka maślanko, za kar še vedno ne veva, kaj je. 

Čaka me še dober mesec življenja v Varšavi, v katero sem se do ušes zaljubila. Navdaja me z energijo, ki jo zdaj končno lahko spremenim v korake po poti, ki jo nosim v srcu že dolgo.