Da je lažje brskati po blogu, so spodaj povezave do objav s podobno temo. Veselo brskanje!

If you don't understand Slovene, click below on In English for posts that have been translated to English or click above on About me to find out more about me. Enjoy!
Prikaz objav z oznako prihodnost. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako prihodnost. Pokaži vse objave

sreda, 29. maj 2013

Knjige govorijo: Vzgoja za življenje


Knjiga Vzgoja za življenje avtorja Donalda Waltersa mi je res všeč. Na enostaven način pove, zakaj je današnja vzgoja (s strani šol in nekaterih staršev) osnovana na napačni bazi. Avtor odraščanje razdeli na štiri dele; vsak od njih je dolg šest let. Za vsako obdobje pove, kaj je za otroka takrat pomembno, da bo na koncu odraščanja pripravljen na življenje oziroma kot pravi avtor da bodo otroci postali uspešni kot ljudje. Pripravila sem nekaj odlomkov, ki so se mi zdeli še posebej zanimivi. Sicer pa knjigo priporočamo vsem, ne samo tistim, ki jih vzgoja otrok zanima.

O tem, kaj je zrelost in kaj je potrebno razviti pri otroku:


Zrelost je sposobnost vživeti se v stvarnost soljudi in ne samo v lastno.

Da lahko človeško bitje na tem svetu polno in učinkovito deluje, mora razviti v sebi vsa štiri “orodja”: telesno moč in nadzor, čustveno umirjenost in širino, razgibano, vztrajno voljo in jasen, praktičen razum.

Zanimivo je, da ta “orodja” najbolje razvijemo v določenem zaporedju — najprej telo, potem čustva, nato volja in nazadnje razum.

Če s telesom ne bomo ravnali spoštljivo in z občutkom, bo postalo naš najhujši sovražnik, ki bo oviral vsakršen napor volje, da pride do cilja. 

Čustva so življenjsko orodje za doseganje resnične zrelosti. Moramo jih spoznati in pravilno spodbujati, ne pa zanemarjati, zatirati ali obravnavati kot nekaj, s čimer se ne da nič razumno opraviti.

Nihče v življenju brez volje ne more resnično uspeti. Torej je volja življenjska sestavina zrelosti in bi jo kot takšno morali prikazati v šolah.

In končno, intelekt moramo razvijati s popolnim spoznanjem, da je le orodje, ki ga uporablja roka, in ne orodje, ki sámo vodi roko.

O tem, kaj zdaj manjka:

Če je celo znanstvenikom potreben vsaj navdih veličine, da so dovolj dojemljivi za velika odkritja, potem gotovo za nas ni dovolj, da se učimo le o njihovih odkritjih. Naša šola nas mora naučiti, kaj je tisto, zaradi česar so ti ljudje veliki — ali bolj natančno, kaj je vsebina resnične človeške veličine.

Zelo malo učiteljev matematike poizkuša svojim učencem prikazati, kako naj jim matematični pricipi koristijo pri uporabi navadne logike.

Naš moderni šolski sistem daje učencu le zunanja orodja, nikoli pa mu ne predlaga metod za doseganje zbranosti ter razvijanje spomina in sposobnosti za jasno razmišljanje.

[...] razum brez občutenj lahko kaže v stotine različnih enako sprejemljivih smeri in pušča človeka v dvomu o pravilnosti katerekoli izmed njih.

O tem, kaj storiti:

Celo odrasli se težko soočijo s težavami. Toda odrasli imajo vsaj še druge povezave, preko katerih uspejo dano čustvo pomanjšati do njegove relativne nepomembnosti. Otroci takšnega širšega gledanja ne obvladajo. [...] Trenutno doživljeno čustvo sestavlja njihovo celotno dojemanje stvarnosti. [...] Naučiti se morajo svoja čustva usmerjati v pozitivno smer.

Otroku lahko pomagamo uvideti, da nikoli ne bo sovražil lastnosti drugih, če niso sledovi istih lastnosti že v njem samem. Torej lahko nagle obsodbe drugih obrne v pripomoček za samorazumevanje in samopreobrazbo.

Zgodbe iz življenja velikih mož in žena vedno navdihujejo. V tem [6-12] šestletnem obdobju naredijo na otroka največji vtis in dejansko oblikujejo celotni razvoj v prihodnosti.

Kako naj vplivamo na mladostnika [12-18], da ne bo izgubil svojega ranega idealizma? [...] Njegov prebujajoči se občutek notranje moči lahko usmerimo tako, da bo uresničil svoje ideale, namesto da bi jih odklanjali kot nekaj nepraktičnega. Otroške sanje [...] morajo zdaj preiti v živahno delovanje.

Poudarjati moramo načine, ki dajejo mladostniku [12-18] občutek, da je odvisen od samega sebe in da se zanaša le nase [...]

Seveda ga moramo pritegniti, nikoli siliti. Izzivi morajo izvirati iz njegovega lastnega višjega jaza in mu zaradi velike ambicioznosti odraslih ne smejo biti vsiljeni na nenaraven način.

Kam z ogromnim številom starejših mladostnikov, ki so že razvili močno negativne vzorce? [...] Negativno naravnanost moramo spoznati in se je lotiti. Vendar pa moram biti naš odnos vera v otrokove zmogljivosti, nikoli pa ne smemo sprejeti njegove lastne negativne predstave o sebi. [...] Njegova negativna naravnanost je večinoma značilna le za njihovo razočaranje, ker nimajo nič pozitivnega, v kar bi lahko verjeli.

In zakaj je vse to tako pomembno? Ker  postanemo to, na kar smo se osredotočili. Če je otrok prepričan, da nima talenta za nič, bo to postalo res. Če pa ima zaupanje vase, lahko ...

ponedeljek, 22. april 2013

Kakšna je naša prihodnost?


Uporabimo drugačnost, s katero smo se rodili, v svoj prid.



Na Poljskem se opazila, da znotraj nekega kompleksa (bazen, živalski vrt) obstajajo službe, ki bi se jih dalo združiti. Naj podam primer. Na bazenu, ki sem ga obiskala v Varšavi, delajo: dva ali trije reševalci, blagajničar, čistilka in gospa, ki ti v zameno za čevlje in jakno da ključ za omarico, ki ga nato neseš k blagajničarju. Na bazenu, ki ga obiskujem v Ljubljani in ki je približno iste velikosti, vse to opravljata dva reševalca in čistilka. Sprašujem se, ali so to ostanki socializma pod sovjetsko zvezo in ali je socializem reševal problem zaposlenosti prebivalstva tako, da je službe umetno ustvaril. Rabiš službo? Ok, namesto, da blagajničar da ključ za omarico, bomo naredili tako, da morajo obiskovalci najprej priti do tebe, ti dati jakno in ti jim nato daš ključ, s katerim gredo do blagajničarja. 

Danes je veliko govora o brezposelnosti — o tem, kako je 26 milijonov ljudi v EU brez službe in kako jo je čedalje težje dobiti. Nekaj časa nazaj, ko je kriza v Sloveniji postala občutnejša, sem se vprašala, kaj pravzprav ta kriza pomeni in kako je do nje prišlo. Nisem iskala odgovora z ekonomskim ozadjem, saj to počnejo že drugi. Jaz to krizo vidim bolj kot priložnost, da se ljudje zbudijo in namesto udobnega življenja z zagotovljeno službo izberemo pot samouresničitve. Če že v štartu veš, da službe ne boš oziroma jo boš težko dobil, zakaj ne bi poskusil s tistim, kar zahteva tebe kot osebo in ne tebe kot diplomanta neke fakultete? Teh je veliko, ti si en sam! 

Pred dnevi sem naletela na članek, v katerem je pisalo, da bi se moral naš pristop k poučevanju mladine spremeniti. Namesto, da jim podajamo znanje, bi jih morali učiti, kako to znanje uporabiti. Razlog za to, opisan z eno besedo, je internet. Včasih so bili učitelji tisti, ki so bili v družbi spoštovani zaradi znanja, ki je bilo takrat težko dostopno. Učitelji so bili poleg knjig, ki pa so bile v primerjavi z današnjim časom redke, edini način širjenja znanja. Danes je ogromno znanja posto dostopnega na internetu. In tako naj bi zdaj, pravi članek, učitelji prevzeli drugačno vlogo. Namesto podajanja znanja, naj bi mladino spodbujali pri razvoju raznih sposobnosti in jim vlivali motivacijo za nadaljevanje. In, če smem dodati še svoj predlog —pomagali ugotoviti, kako naj otrok poveže sebe s tem, kar dela. Zdi se mi, da smo mimo časov, ko so se zaposleni ljudje imenovali delovna sila.

Ne želim reči, da znanje ni pomembno. Je zelo pomembno, ampak po mojem ne sme premagati osebnega prispevka. V končni fazi je znanje nekaj, kar se lahko naučimo, medtem ko je podajanje idej in pristop k reševanju nekega problema lahko neodvisno od znanja. Vsak se lahko nauči slovnico, medtem ko ni vsak pisatelj.

sobota, 30. marec 2013

Sledi svojemu srcu


Sledi srcu, a bodi prepričan, da govori res srce.


Pravljica Brata, ki sem jo objavila pred nekaj dnevi, uči, da moramo slediti svojemu srcu. Dostikrat gre to vzporedno z neupoštevanjem nasvetov ljudi okoli nas. Da lahko slediš svojemu srcu, moraš najprej vedeti, kaj sploh govori. Včasih se zgodi, da ga slišimo, a nam to, kar govori, ni všeč. Lahko nas prestraši. Morda nam nakazuje pot, ki sem nam zdi pretežka. Pot, za katero bi morali zbrati več poguma in moči, kot je trenutno premoremo. Pot, na kateri bi se morali najprej zanesti le nase, najti gonilno silo v sebi in z njo ostalim dokazati, da je to prava pot. Tako se lahko zgodi, da izberemo lažjo pot — ustaljeno pot.

Ko je meni srce govorilo, da akademski svet ni zame, ga nekaj časa nisem želela poslušati, saj Kaj sicer, če ne to? Nato pa sem vpisala absolventski staž z namenom Eno leto imaš, da odkriješ, kaj si zares želiš. Brez cenzure, prosim! A odkriti svoje poti ni lahko. Ne moremo se preprosto usesti, razmisliti in ugotoviti. Za začetek se je treba le odločiti, da ne bomo več delali proti sebi in se nato prepustiti toku, ki ga ustvari ta odločitev. Sliši se preprosto, a za koga je to lahko strašljivo. Mislim pa tudi, da mnogi to že delajo, pa se tega ne zavedajo. 

To, kar si zdaj, ni vse, kar si lahko. To, kar veš zdaj, ni zapisano v kamen. To, kar zdaj vidiš kot svojo prihodnost, ni neizbežljiva usoda., je med pomembnejšimi nauki, ki sem se jih naučila to leto. Sama si pred pol leta nisem predstavljala mesta, na katerem stojim danes. Nisem si predstavljala, da bom imela blog in da bom tako uživala v pisanju pravljic. In tako kot takrat si tudi danes ne morem predstavljati, kaj me čaka čez pol leta. Verjamem v svojo pot, ker se na njej moje srce ne upira več.

Včeraj sem poslušala intervju z Ed Sheeranom, v katerem so ga spraševali, kakšen je bil njegov plan B v primeru, da mu ne bi uspelo v glasbi. Odgovoril je, da ne verjame v plan B — enostavno moraš poskrbeti, da plan A uspe. Če si za plan A izberemo tisto, kar govori srce, verjamem, da smo ga zmožni izpeljati. Noben plan ni napačen, le da je od srca. In ta zadnji del je pomemeben ... le da je od srca. Naj zaključim z mislijo iz pesmi Maje Keuc z naslovom Zmorem: Diagram življenja rišeš sam.