Novo poglavje

Približuje se dan, ko mi bo potekel status študenta. Čeprav sem vesela, da bom zdaj končno stopila v resnični svet, pa se me vseeno občasno poraja tesnoba, saj še nimam zagotovljene službe. Drastično rečeno bo 1. oktober zame prelomni dan, zato sem želela z vami deliti nekaj svojih strahov, želja in sigurnosti v uspeh.

Že kot punčka sem vedela, da bo moja življenjska pot drugačna od povprečne. Vsak večer, ko sem šla spat, sem se zatopila v razmišljanja, kaj lahko doprinesem k svetu. Vse sanje in ideje, ki so takrat nastale, so se najprej manifestirale v pisanju scenarijev in snemanju filmov. To obdobje je bilo zame res pomembno, saj sem dobila občutek, da se lahko lotim vsega, kar si želim. Resnično sem hvaležna svojim staršem, ki sta mi to brezpogojno omogočila in bila v proces včasih še bolj vključena kot jaz. Pravtako sem hvaležna svojim bližnjim prijateljem in bratu Lovru, ki so sodelovali pri vseh mojih idejah in načrtih. 

Sanje o filmski režiji sem gojila vse do konca gimnazije. Filmska režija je bila takrat le način — edini, ki sem ga takrat poznala — preko katerega bi lahko svetu prinesla tisto, kar lahko prinesem le jaz. Na sprejemnih izpitih za filmsko režijo sem ugotovila, da to ni pravi način zame. Kot druga možnost pri vpisu na fakulteto sem vpisala Matematiko in bila sprejeta. Študentska leta so bila leta razvoja, dozorevanja in so bila zame potrebna, čeprav  je bila tema študija izven tega, o čemer sem prej sanjala. Sčasoma sem dozorela v samozavestno žensko, ki ve, kdo je oziroma to raziskuje.

Med študijem sem nekoliko pozabila na tisto punčko s sanjami in se začela spogledovala z doktorskim študijem matematike, a nekje v srcu je nekaj trznilo, vsakič, ko sem na to pomislila. K sreči sem se odločila za absolventsko leto z namenom, da ugotovim, kaj je tisto, preko katerega lahko uresničim sebe.

In tako so se zgodile pravljice, zaradi katerih je nastal tudi ta blog. Spet se počutim kot tista punčka, ki gre zvečer z veseljem spat, saj ve, da se ji bo, ko zapre oči, odvil svet, ki tiči v njenem srcu. Le da sem zdaj odrasla in lahko tisti svet, ki sem ga prej videla le s srcem, naredim z lastnimi rokami in vidim na lastne oči.

Pravljice, ki jih pišem, so mi prve dale občutek tega sveta na fizični ravni; in vse to, kar se je zgodilo z njimi le potrjuje moje srce. Seveda se me včasih loti tudi strah, kako bom s tem uspela preživeti. Ne želim si poiskati službe s standardnim delovnim urnikom, ki bo iz mene poskrala vse življenje. Živeti želim iz tega, kar živi v meni. Pri tem se zanašam le nase, življenje in druge dobre ljudi. Včasih ta nezagotovljenost, da se bo kaj zgodilo, prodre skozi pore utrujenosti ali negativne izkušnje in zamaje temelje. A takrat le vem, da temelji v meni obstajajo, saj jih je to le zatreslo in ne uničilo. Zato še naprej strumno korakam po svoji poti. 

Rada bi se vam zahvalila za vso podporo in za vsak klik miške, ki ga naredite na mojem blogu. Vsaka podpora, pa naj bo le beseda, me drži na poti do svojih sanj. Hvala.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Nevihta

Že kar nekaj dni je od kar sta se razšla. Pravijo, da s časom postane lažje, a zanjo ni. Sedela je na hodniku v stavbi, kjer jo je čakal sestanek z založbo. Z vsem srcem si je želela, da bi izdali njene zgodbe. Pisanje je res oboževala in trenutno je bila to edina svetla točka njenega življenja. A tudi ta je zdaj ugašala, ko so se nanjo zgrnile črne misli. Sem sama sebi dovolj? Kako naj drugim razložim, da sva se razšla? Tako lepo življenje sva si že ustvarila, zdaj pa je vse izginilo. 

Iz črnih oblakov nad njo je začelo deževati. Njene misli so prebadale njeno srce kot lokostrelske puščice, ki nikakor niso želele odnehati. Nevihta se je stopnjevala in pojavile so se strele, ki so jo udarjale po celem telesu. Od vsega hudega je nastal vrtinec, ki jo je začel vleči še globje v temo, prepojeno z jezo, obtoževanjem in zamero. Vrtinec se je vrtel, vse dokler je ni izmučene izpljunil iz sebe. Iz nje je izžel vso toplino in ostal je le še hladen okvir njenega telesa. 

Rezek zvok odpirajočih se vrat in povabilo, naj vstopi, je v njej spet prižgalo luč. Bila je kot svetilnik, ki je njeno ladjo s strganimi jadri obrnil v pravo smer. Toplina se je vrnila in zdelo se je, da je svetilnik posvetil skozi njene oči. Vstopila je v pisarno in za sabo pustila sonce, ki kot pravijo ... po dežju vedno posije.

Sledi svojemu srcu

Sledi srcu, a bodi prepričan, da govori res srce.

Pravljica Brata, ki sem jo objavila pred nekaj dnevi, uči, da moramo slediti svojemu srcu. Dostikrat gre to vzporedno z neupoštevanjem nasvetov ljudi okoli nas. Da lahko slediš svojemu srcu, moraš najprej vedeti, kaj sploh govori. Včasih se zgodi, da ga slišimo, a nam to, kar govori, ni všeč. Lahko nas prestraši. Morda nam nakazuje pot, ki sem nam zdi pretežka. Pot, za katero bi morali zbrati več poguma in moči, kot je trenutno premoremo. Pot, na kateri bi se morali najprej zanesti le nase, najti gonilno silo v sebi in z njo ostalim dokazati, da je to prava pot. Tako se lahko zgodi, da izberemo lažjo pot — ustaljeno pot.

Ko je meni srce govorilo, da akademski svet ni zame, ga nekaj časa nisem želela poslušati, saj Kaj sicer, če ne to? Nato pa sem vpisala absolventski staž z namenom Eno leto imaš, da odkriješ, kaj si zares želiš. Brez cenzure, prosim! A odkriti svoje poti ni lahko. Ne moremo se preprosto usesti, razmisliti in ugotoviti. Za začetek se je treba le odločiti, da ne bomo več delali proti sebi in se nato prepustiti toku, ki ga ustvari ta odločitev. Sliši se preprosto, a za koga je to lahko strašljivo. Mislim pa tudi, da mnogi to že delajo, pa se tega ne zavedajo. 

To, kar si zdaj, ni vse, kar si lahko. To, kar veš zdaj, ni zapisano v kamen. To, kar zdaj vidiš kot svojo prihodnost, ni neizbežljiva usoda., je med pomembnejšimi nauki, ki sem se jih naučila to leto. Sama si pred pol leta nisem predstavljala mesta, na katerem stojim danes. Nisem si predstavljala, da bom imela blog in da bom tako uživala v pisanju pravljic. In tako kot takrat si tudi danes ne morem predstavljati, kaj me čaka čez pol leta. Verjamem v svojo pot, ker se na njej moje srce ne upira več.

Včeraj sem poslušala intervju z Ed Sheeranom, v katerem so ga spraševali, kakšen je bil njegov plan B v primeru, da mu ne bi uspelo v glasbi. Odgovoril je, da ne verjame v plan B — enostavno moraš poskrbeti, da plan A uspe. Če si za plan A izberemo tisto, kar govori srce, verjamem, da smo ga zmožni izpeljati. Noben plan ni napačen, le da je od srca. In ta zadnji del je pomemeben ... le da je od srca. Naj zaključim z mislijo iz pesmi Maje Keuc z naslovom Zmorem: Diagram življenja rišeš sam.

Brata

Nekoč je živela družina z dvema sinovoma. Eden je bil že skoraj odrasel, drugi je šele odraščal. Eden je bil močan in glasen, drugi je bil ponižen in tih. Nekega dne je družini, ki je živela na osamljeni kmetiji, začelo primanjkovati vode. Vodnjak, ki je stal nekaj metrov stran od hiše, se je vsakič, ko je eden od sinov prišel po vodo, začel pritoževati Kaj, že spet si prišel po vodo? Tako malo je še imam. Ko bi le kmalu začelo spet deževati, da bi se lahko napolnil, je še potožil.

Družina je kmalu začela vodnjakove pritožbe jemati resno. Kaj se bo z nami zgodilo, če nam zmanjka vode?, je bila prestrašena mama. Ne bodi, no, histerična!, je rekel oče in razmišljal naprej. Vedel je, da ne more samo čakati na svež dež. Nekaj je treba storiti! Fanta, je rekel oče in se obrnil k sinovoma, od danes naprej imata novo nalogo. Ne bosta več pomagala na polju, ampak bosta iskala podzemno vodo, s katero bomo napolnili naš vodnjak.

In tako je bilo. Fanta sta zgodaj zjutraj odšla od doma in celi dan v bližnjem gozdu iskala podzemno reko, ki bi lahko rešila njuno družino. Domov sta se vračala pozno zvečer, vsakič s slabo novico. A drugega jima ni preostalo, kot da se naslednji dan zopet odpravita na pot. 

Čez slab teden, ko sta še z zadnjimi močmi pred odhodom domov kopala z lopatami, je mlajši sin našel nekaj kapljic vode. Veselo je začel vpiti in skakati, kot da se mu je zmešalo in starejši brat je hitro pritekel, misleč, da sta končno našla vodo. A ko je zagledal le nekaj kapljic, je vsa sreča izpuhtela iz njega in od jeze je postal rdeč v obraz. Zaradi teh nekaj kapljic se veseliš? Misliš, da bomo s tem lahko preživeli?!, je začel vpiti na svojega vsebolj osramočenega brata. Jezen in obupan zaradi jalovega iskanja vode se je brez besed obrnil in se odpravil domov.

Tisto noč se je mlajši sin premetaval v postelji in zaman poskušal zaspati. Čeprav je postelja zaškripala vsakič, ko se je obrnil, starejšega brata, ki je spal nad njim, ni zbudil.   Ta je od utrujenosti spal kot ubit, medtem ko je mlajšega sina zaposlovalo le eno vprašanje: Bi tam lahko bila voda? Želel si je, da bi lahko naslednji dan tam nadaljeval s kopanjem, saj Od kje bi se sicer vzele tiste kapljice, če tam ni vode? A vedel je tudi, da ima njegov brat delno prav. Če bom kopal in ne bom našel vode, bom izpadel kot bedak. Navsezadnje sem res našel le nekaj kapljic in ne potočka. A nekaj v njegovem srcu mu je pravilo, naj vseeno poskusi.

Naslednji dan med hojo do gozda nista spregovorila niti besede. Starejši sin je z napetimi očmi strmel nekam v daljavo, mlajši pa je bil kljub neprespani noči vznemirjen. Še vedno se je spraševal, kaj na stori. Naj zaupam svojemu srcu, ki pravi, da brez vode ni kapljic, ali naj poslušam brata in raje kopljem kje drugje? Čeprav si je želel poslušati svojega brata, ni mogel izdati svojega srca. Tako se je svojemu bratu, ki se zaradi obupa ni več zavedal okolice, izmuznil in stekel proti kapljicam.

Ko je prispel na mesto, se je hitro lotil dela. Kopal je in kopal, a novih kapljic ni našel. Počasi se ga je začel porajati dvom, a odnehati ni želel. Z vso silo je, kot da bi želel s fizično močjo pregnati dvom, zaril lopato v zemljo. Takrat je kot strela z neba iz zemlje brizgnil hladen curek vode in nežno pobožal prepotena lička mlajšega sina. Srce mu je naložilo težko breme, ki ga je sedaj lahko odložil s svojih ramen.

Ko se je nekoliko spočil, je hitro v čutarico nalil vodo in stekel poiskati brata. Našel ga je izmučenega na dnu še enkrat globje luknje. Razen gibanja ni kazal znakov življenja. Brat, našel sem vodo!, je zaklical. Starejši sin se je obrnil in pokazale so se od utrujenosti rdeče oči. Bratec mu je hitro pomagal iz luknje in mu dal čutarico, da si opomore. Voda je starejšemu sinu dobro dela in kmalu so se njegove rdeče oči pomirile. Življenje se je vrnilo vanj in z olajšanjem se je zazril v svojega brata. Kje si jo našel?, je vprašal. Tam, kjer sem včeraj našel tiste kapljice. Tega starejši sin ni pričakoval. Preplavile so ga ostre besede, ki jih je včeraj izrekel bratcu in po obrazu so se mu usule solze. In jaz sem te kregal zaradi teh kapljic!, je rekel in obraz zakopal v dlani. Mlajši sin je stopil bližje k svojemu bratu in ga objel. Ne jokaj, no. Sedaj je vse v redu. Pojdiva staršem povedati veselo novico.

In tako sta šla. Mlajši sin je postal močnejši, starejši pa ponižnejši.