Mož pred ogledalom

Mož je stal pred ogledalom in z očmi prečesaval sliko, kot da nekaj išče. Tako kot vsi, ko se pogledamo v ogledalo, je pričakoval, da bo v njem zagledal sebe. A mož je v ogledalu vidil vse drugo. Videl je svoj drag avto in svojo lepo hišo. Zraven nje je videl svojo pisarno, kjer je cele dneve delal in zaslužil veliko denarja. Ko je stopil bližje, da bi natančneje pogledal, je opazil še svojo ženo, s katero se že dalj časa ni pogovarjal. Nimam časa za pogovarjanje, je bil vedno njegov izgovor, ko je žena želela z njim preživeti večer ob svečkah, Moram delati, da bom veliko zaslužil. Zraven nje je stal njun šestletni sin, kateremu je namesto, da bi se z njim igral, raje kupoval drage igrače. Tako je še enkrat prečesal sliko v ogledalu, a tako kot prej sebe ni našel. Kako je to mogoče?, je begalo moža.

Razmišljal je in razmišljal in prišel je do ugotovitve, da je morda ogledalo pokvarjeno. Da, zagotovo je tako, je rekel in se odpravil po svoji palači, da poišče še kakšno drugo ogledalo. Hodil je po mnogih hodnikih, ki jih je imela njegova hiša in vstopal v različne sobe. Skoraj vsaka je imela ogledalo. V upanju, da bo pokazalo drugačno sliko, se je mož vsakič postavil pred ogledalo, a vedno znova je bila zgodba ista. Videl je svojo hišo, svojo pisarno, nekje v daljavi svojo ženo in sina, a njega ni bilo nikjer.

Ne razumem. Res ne razumem!, je jezno in žalostno kriknil, ko je stal pred zadnjim ogledalom, ki ga je našel. Postavil se je že pred vsa ogledala v hiši, a njega ni bilo v nobenem. Izmučen od hoje po ogromni palači, je besen odšel ven in se usedel pod drevo ob jezeru, ki je krasilo pogled na njegovo hišo. Ko je bil še majhen fantiček, ga je narava vedno znala pomiriti. Nekaj časa je še mrzlično razmišljal in iskal odgovor, nato pa je le prenehal in se umiril. Zazrl se je predse čez jezero in nekaj trenutkov preživel popolnoma brez misli. Prvič po dolgem času sem spet sam., je nato pomislil. Odkar sem zaslovel, sploh nisem imel več časa zase. Mož je zaslovel, ko je narisal načrt za knjižnico, ki je zdaj znana kot najlepša zgradba v mestu. Od vse povsod so potem začele prihajati nove ponudbe in vsem je želel ustreči. Kmalu ga je denar, ki je zdaj v potokih pritekal k njemu, zavedel in pozabil je na strast, ki ga je prej gnala. 

Včasih sem risal načrte za hiše, ker sem želel narediti najlepšo, najbolj udobno in najbolj uporabno hišo. Zdaj pa narišem načrt le zato, da dobim denar, je žalostno zavzdihnil. Kot otrok sem resnično ljubil hiše, je rekel z rahlim nasmehom na obrazu, ko se je ta spomin iz otroštva prikradel v njegove misli. Ko so mi starši pustili, sem hodil po mestu in gledal hiše. Pred lepšimi sem včasih tudi po nekaj ur sedel in jih občudoval, se je spominjal. Opazoval sem, kako so oblikovana okna, iz kakšnega materiala so vrata in skušal ugotoviti, kako so znotraj hiše razporejene sobe.Vse to sem si zapisal v spomin, da bi lahko tudi jaz nekoč naredil takšno lepo hišo.

Vsi ti spomini so ga zbudili iz spanca, ki je trajal od kar je zaslovel in počasi je spomin na tistega malega fantička postajal vse bolj živ. Kot da bi se tudi fizično pomladil, je skočil na noge in odšel na sprehod okoli jezera. V srcu je spet začutil tisto iskrico, ki jo je kot majhen fantek tako dobro čutil. Z njo je v sanjah risal prelepe hiše in z njo si je drznil verjeti, da bo nekoč svoje sanje tudi uresničil. 

Ta mali fantiček se je zdaj docela naselil nazaj v našega moža. Napolnil ga je z mladostjo, ki jo lahko doseže le ljubezen do svojega dela in mu pospešil korak. Zdaj se je dreves, ptičkov in trave veselil kot nekoč, ko se je, poln energije in idej, vračal domov z ogleda mesta. Kmalu je prispel na drugo stran jezera in pred sabo je zagledal svojo hišo in drage avte, ki so stali pred njo. Na vrtu je stala žena, ki je opazovala igro njunega sina. Pozabil sem nase in zamenjal svojo ženo in sina, ki ju ljubim, z denarjem., si je rekel sam pri sebi. Zdaj je razumel, zakaj prej v ogledalu ni videl sebe. Ogledalo pokaže, kar stoji pred njim. Takrat sem bil jaz le odsev svojega bogastva. A od zdaj naprej bo drugače, je rekel in se nasmehnil. Od zdaj naprej bom pazil nase. Ne bom pustil, da bi še kdaj pozabil nase in na tiste, ki jih imam rad. In takrat je v gladini jezera zagledal še sebe.

Sledi svojemu srcu

Sledi srcu, a bodi prepričan, da govori res srce.

Pravljica Brata, ki sem jo objavila pred nekaj dnevi, uči, da moramo slediti svojemu srcu. Dostikrat gre to vzporedno z neupoštevanjem nasvetov ljudi okoli nas. Da lahko slediš svojemu srcu, moraš najprej vedeti, kaj sploh govori. Včasih se zgodi, da ga slišimo, a nam to, kar govori, ni všeč. Lahko nas prestraši. Morda nam nakazuje pot, ki sem nam zdi pretežka. Pot, za katero bi morali zbrati več poguma in moči, kot je trenutno premoremo. Pot, na kateri bi se morali najprej zanesti le nase, najti gonilno silo v sebi in z njo ostalim dokazati, da je to prava pot. Tako se lahko zgodi, da izberemo lažjo pot — ustaljeno pot.

Ko je meni srce govorilo, da akademski svet ni zame, ga nekaj časa nisem želela poslušati, saj Kaj sicer, če ne to? Nato pa sem vpisala absolventski staž z namenom Eno leto imaš, da odkriješ, kaj si zares želiš. Brez cenzure, prosim! A odkriti svoje poti ni lahko. Ne moremo se preprosto usesti, razmisliti in ugotoviti. Za začetek se je treba le odločiti, da ne bomo več delali proti sebi in se nato prepustiti toku, ki ga ustvari ta odločitev. Sliši se preprosto, a za koga je to lahko strašljivo. Mislim pa tudi, da mnogi to že delajo, pa se tega ne zavedajo. 

To, kar si zdaj, ni vse, kar si lahko. To, kar veš zdaj, ni zapisano v kamen. To, kar zdaj vidiš kot svojo prihodnost, ni neizbežljiva usoda., je med pomembnejšimi nauki, ki sem se jih naučila to leto. Sama si pred pol leta nisem predstavljala mesta, na katerem stojim danes. Nisem si predstavljala, da bom imela blog in da bom tako uživala v pisanju pravljic. In tako kot takrat si tudi danes ne morem predstavljati, kaj me čaka čez pol leta. Verjamem v svojo pot, ker se na njej moje srce ne upira več.

Včeraj sem poslušala intervju z Ed Sheeranom, v katerem so ga spraševali, kakšen je bil njegov plan B v primeru, da mu ne bi uspelo v glasbi. Odgovoril je, da ne verjame v plan B — enostavno moraš poskrbeti, da plan A uspe. Če si za plan A izberemo tisto, kar govori srce, verjamem, da smo ga zmožni izpeljati. Noben plan ni napačen, le da je od srca. In ta zadnji del je pomemeben ... le da je od srca. Naj zaključim z mislijo iz pesmi Maje Keuc z naslovom Zmorem: Diagram življenja rišeš sam.

Brata

Nekoč je živela družina z dvema sinovoma. Eden je bil že skoraj odrasel, drugi je šele odraščal. Eden je bil močan in glasen, drugi je bil ponižen in tih. Nekega dne je družini, ki je živela na osamljeni kmetiji, začelo primanjkovati vode. Vodnjak, ki je stal nekaj metrov stran od hiše, se je vsakič, ko je eden od sinov prišel po vodo, začel pritoževati Kaj, že spet si prišel po vodo? Tako malo je še imam. Ko bi le kmalu začelo spet deževati, da bi se lahko napolnil, je še potožil.

Družina je kmalu začela vodnjakove pritožbe jemati resno. Kaj se bo z nami zgodilo, če nam zmanjka vode?, je bila prestrašena mama. Ne bodi, no, histerična!, je rekel oče in razmišljal naprej. Vedel je, da ne more samo čakati na svež dež. Nekaj je treba storiti! Fanta, je rekel oče in se obrnil k sinovoma, od danes naprej imata novo nalogo. Ne bosta več pomagala na polju, ampak bosta iskala podzemno vodo, s katero bomo napolnili naš vodnjak.

In tako je bilo. Fanta sta zgodaj zjutraj odšla od doma in celi dan v bližnjem gozdu iskala podzemno reko, ki bi lahko rešila njuno družino. Domov sta se vračala pozno zvečer, vsakič s slabo novico. A drugega jima ni preostalo, kot da se naslednji dan zopet odpravita na pot. 

Čez slab teden, ko sta še z zadnjimi močmi pred odhodom domov kopala z lopatami, je mlajši sin našel nekaj kapljic vode. Veselo je začel vpiti in skakati, kot da se mu je zmešalo in starejši brat je hitro pritekel, misleč, da sta končno našla vodo. A ko je zagledal le nekaj kapljic, je vsa sreča izpuhtela iz njega in od jeze je postal rdeč v obraz. Zaradi teh nekaj kapljic se veseliš? Misliš, da bomo s tem lahko preživeli?!, je začel vpiti na svojega vsebolj osramočenega brata. Jezen in obupan zaradi jalovega iskanja vode se je brez besed obrnil in se odpravil domov.

Tisto noč se je mlajši sin premetaval v postelji in zaman poskušal zaspati. Čeprav je postelja zaškripala vsakič, ko se je obrnil, starejšega brata, ki je spal nad njim, ni zbudil.   Ta je od utrujenosti spal kot ubit, medtem ko je mlajšega sina zaposlovalo le eno vprašanje: Bi tam lahko bila voda? Želel si je, da bi lahko naslednji dan tam nadaljeval s kopanjem, saj Od kje bi se sicer vzele tiste kapljice, če tam ni vode? A vedel je tudi, da ima njegov brat delno prav. Če bom kopal in ne bom našel vode, bom izpadel kot bedak. Navsezadnje sem res našel le nekaj kapljic in ne potočka. A nekaj v njegovem srcu mu je pravilo, naj vseeno poskusi.

Naslednji dan med hojo do gozda nista spregovorila niti besede. Starejši sin je z napetimi očmi strmel nekam v daljavo, mlajši pa je bil kljub neprespani noči vznemirjen. Še vedno se je spraševal, kaj na stori. Naj zaupam svojemu srcu, ki pravi, da brez vode ni kapljic, ali naj poslušam brata in raje kopljem kje drugje? Čeprav si je želel poslušati svojega brata, ni mogel izdati svojega srca. Tako se je svojemu bratu, ki se zaradi obupa ni več zavedal okolice, izmuznil in stekel proti kapljicam.

Ko je prispel na mesto, se je hitro lotil dela. Kopal je in kopal, a novih kapljic ni našel. Počasi se ga je začel porajati dvom, a odnehati ni želel. Z vso silo je, kot da bi želel s fizično močjo pregnati dvom, zaril lopato v zemljo. Takrat je kot strela z neba iz zemlje brizgnil hladen curek vode in nežno pobožal prepotena lička mlajšega sina. Srce mu je naložilo težko breme, ki ga je sedaj lahko odložil s svojih ramen.

Ko se je nekoliko spočil, je hitro v čutarico nalil vodo in stekel poiskati brata. Našel ga je izmučenega na dnu še enkrat globje luknje. Razen gibanja ni kazal znakov življenja. Brat, našel sem vodo!, je zaklical. Starejši sin se je obrnil in pokazale so se od utrujenosti rdeče oči. Bratec mu je hitro pomagal iz luknje in mu dal čutarico, da si opomore. Voda je starejšemu sinu dobro dela in kmalu so se njegove rdeče oči pomirile. Življenje se je vrnilo vanj in z olajšanjem se je zazril v svojega brata. Kje si jo našel?, je vprašal. Tam, kjer sem včeraj našel tiste kapljice. Tega starejši sin ni pričakoval. Preplavile so ga ostre besede, ki jih je včeraj izrekel bratcu in po obrazu so se mu usule solze. In jaz sem te kregal zaradi teh kapljic!, je rekel in obraz zakopal v dlani. Mlajši sin je stopil bližje k svojemu bratu in ga objel. Ne jokaj, no. Sedaj je vse v redu. Pojdiva staršem povedati veselo novico.

In tako sta šla. Mlajši sin je postal močnejši, starejši pa ponižnejši.

Jaz kot moja pot

Naj sem vam predstavim tako, da vam povem, po kakšni poti želim hoditi. 

Verjamem, da zgodbe lahko človeka ponovno rodijo. Če zgodbi pustimo blizu srca in ji ponudimo enakovreden položaj pri debati o situaciji, ki jo zgodba obravnava, se lahko iz nje veliko naučimo. Lahko se ponovno rodimo. Jaz sem se že večkrat in se še velikokrat bom.

Po izobrazbi sem matematik, a že od otroštva me je zanimal kreativni svet. V osnovni in srednji šoli sem se veliko ukvarjala s filmom — tako igranim kot dokumentarnim. Vendar s svojim delom nisem bila nikoli zares zadovoljna. Zdelo se mi je, da ne uporabljam vseh talentov, za katere sem vedela, da jih ima, čeprav jih morda še nisem znala izraziti. Tako sem se po neuspelem vpisu na študij filmske režije (česar sem še danes vesela) vpisala na študij matematike — moje druge ljubezni. Kreativnost sem pustila za sabo, saj je razočaranje nad nezrelostjo mojih del preveč bolelo. Nekje v sebi sem začela dvomiti o  svoji sposobnosti ustvarjanja. 

V svojih študijskih letih sem se veliko naučila, veliko doživela — prva ljubezen, prva zveza, prve rane. To je bil čas dozorevanja. Pridobila sem si samozavest, ki je prej nikoli nisem imela. Prepričanja, ki sem jih imela že od otroštva, sem bolje razumela in se enkrat za vselej prepričala, da v praksi res držijo. Zaradi tega sem trdneje stala na tleh in nisem pustila, da bi me drugi s svojimi povprečnimi videnji omajali. 

Čeprav sem s študijem potlačila svojo kreativnost, je vsake toliko le pogledala ven. V letu absolventskega staža sem si vzela čas, da ponovno raziščem tisti del svojega življenja, ki sem ga pred leti pustila za sabo. In tako sem odkrila pisanje. Sprva sem bila zelo previdna in napisala le en odstavek kratke zgodbe na teden, saj Bolje končati dobro, kot nadaljevati slabo. Z vsakim novim odstavkom pa sem dobila nazaj nov košček zaupanja v lastno ustvarjalnost. In zdaj ... šest mesecev po prvem odstavku vidim, da sem za dobro ustvarjanje potrebovala svoja študijska leta na matematiki — morala sem doživeti ljubezen in bolečino, da sem lahko o njej ustvarjala.

Moja želja je pisati zgodbe za otroke, v katerih bi se lahko našli tudi odrasli. Da je to moja pot, vem, ker lahko skozi pisanje pravljic uresničim in povežem svoje talente. Vidim pa tudi, da mi ob uspehu lahko odpre nove poti, po katerih si želim iti, a so zaenkrat še preveč oddaljene.