Mož pred ogledalom

Mož je stal pred ogledalom in z očmi prečesaval sliko, kot da nekaj išče. Tako kot vsi, ko se pogledamo v ogledalo, je pričakoval, da bo v njem zagledal sebe. A mož je v ogledalu vidil vse drugo. Videl je svoj drag avto in svojo lepo hišo. Zraven nje je videl svojo pisarno, kjer je cele dneve delal in zaslužil veliko denarja. Ko je stopil bližje, da bi natančneje pogledal, je opazil še svojo ženo, s katero se že dalj časa ni pogovarjal. Nimam časa za pogovarjanje, je bil vedno njegov izgovor, ko je žena želela z njim preživeti večer ob svečkah, Moram delati, da bom veliko zaslužil. Zraven nje je stal njun šestletni sin, kateremu je namesto, da bi se z njim igral, raje kupoval drage igrače. Tako je še enkrat prečesal sliko v ogledalu, a tako kot prej sebe ni našel. Kako je to mogoče?, je begalo moža.

Razmišljal je in razmišljal in prišel je do ugotovitve, da je morda ogledalo pokvarjeno. Da, zagotovo je tako, je rekel in se odpravil po svoji palači, da poišče še kakšno drugo ogledalo. Hodil je po mnogih hodnikih, ki jih je imela njegova hiša in vstopal v različne sobe. Skoraj vsaka je imela ogledalo. V upanju, da bo pokazalo drugačno sliko, se je mož vsakič postavil pred ogledalo, a vedno znova je bila zgodba ista. Videl je svojo hišo, svojo pisarno, nekje v daljavi svojo ženo in sina, a njega ni bilo nikjer.

Ne razumem. Res ne razumem!, je jezno in žalostno kriknil, ko je stal pred zadnjim ogledalom, ki ga je našel. Postavil se je že pred vsa ogledala v hiši, a njega ni bilo v nobenem. Izmučen od hoje po ogromni palači, je besen odšel ven in se usedel pod drevo ob jezeru, ki je krasilo pogled na njegovo hišo. Ko je bil še majhen fantiček, ga je narava vedno znala pomiriti. Nekaj časa je še mrzlično razmišljal in iskal odgovor, nato pa je le prenehal in se umiril. Zazrl se je predse čez jezero in nekaj trenutkov preživel popolnoma brez misli. Prvič po dolgem času sem spet sam., je nato pomislil. Odkar sem zaslovel, sploh nisem imel več časa zase. Mož je zaslovel, ko je narisal načrt za knjižnico, ki je zdaj znana kot najlepša zgradba v mestu. Od vse povsod so potem začele prihajati nove ponudbe in vsem je želel ustreči. Kmalu ga je denar, ki je zdaj v potokih pritekal k njemu, zavedel in pozabil je na strast, ki ga je prej gnala. 

Včasih sem risal načrte za hiše, ker sem želel narediti najlepšo, najbolj udobno in najbolj uporabno hišo. Zdaj pa narišem načrt le zato, da dobim denar, je žalostno zavzdihnil. Kot otrok sem resnično ljubil hiše, je rekel z rahlim nasmehom na obrazu, ko se je ta spomin iz otroštva prikradel v njegove misli. Ko so mi starši pustili, sem hodil po mestu in gledal hiše. Pred lepšimi sem včasih tudi po nekaj ur sedel in jih občudoval, se je spominjal. Opazoval sem, kako so oblikovana okna, iz kakšnega materiala so vrata in skušal ugotoviti, kako so znotraj hiše razporejene sobe.Vse to sem si zapisal v spomin, da bi lahko tudi jaz nekoč naredil takšno lepo hišo.

Vsi ti spomini so ga zbudili iz spanca, ki je trajal od kar je zaslovel in počasi je spomin na tistega malega fantička postajal vse bolj živ. Kot da bi se tudi fizično pomladil, je skočil na noge in odšel na sprehod okoli jezera. V srcu je spet začutil tisto iskrico, ki jo je kot majhen fantek tako dobro čutil. Z njo je v sanjah risal prelepe hiše in z njo si je drznil verjeti, da bo nekoč svoje sanje tudi uresničil. 

Ta mali fantiček se je zdaj docela naselil nazaj v našega moža. Napolnil ga je z mladostjo, ki jo lahko doseže le ljubezen do svojega dela in mu pospešil korak. Zdaj se je dreves, ptičkov in trave veselil kot nekoč, ko se je, poln energije in idej, vračal domov z ogleda mesta. Kmalu je prispel na drugo stran jezera in pred sabo je zagledal svojo hišo in drage avte, ki so stali pred njo. Na vrtu je stala žena, ki je opazovala igro njunega sina. Pozabil sem nase in zamenjal svojo ženo in sina, ki ju ljubim, z denarjem., si je rekel sam pri sebi. Zdaj je razumel, zakaj prej v ogledalu ni videl sebe. Ogledalo pokaže, kar stoji pred njim. Takrat sem bil jaz le odsev svojega bogastva. A od zdaj naprej bo drugače, je rekel in se nasmehnil. Od zdaj naprej bom pazil nase. Ne bom pustil, da bi še kdaj pozabil nase in na tiste, ki jih imam rad. In takrat je v gladini jezera zagledal še sebe.

O drugačni veverici

Nekoč je živela veverica, ki je bila drugačna od ostalih. Živela je na drevesu sredi gozda, v katerem je živelo še veliko drugih živali. A med njimi ni imela prijateljev. Njen repek ni bil tako košat, zato je ostale živali niso imele za pravo veverico. Tako je veliko časa preživela sama. Ker se ni imela s kom igrati skrivalnic, se je igrala malo drugačno igro. Nabrala je lešnike in jih skrila po različnih grmičkih v gozdu. Po kakšnem tednu, ko je že pozabila, kam je lešnike pospravila, pa jih je začela iskati.

In tako je veverica nekega dne, ko je iskala lešnike, srečala medvedka, ki ga prej še ni videla. Pravzaprav se je vanj zaletela, ko je hitro tekla proti grmičku, kjer je vedela, da je skrit lešnik. Medvedek je bil majhen, a še vedno večji od nje. O, veverica, ali si v redu? Oprosti, da sem se ti takole grdo nastavil. Nisem te videl, je rekel medvedek, medtem ko se je veverica postavljala na noge in si brisala prah s kožuščka. Imela se je namen razjeziti na medvedka, a ker je bil tako prijazen do nje, je le suho rekla Saj sem v redu. in pohitela naprej. Medvedek je hotel še nekaj reči, a je bila veverica že predaleč.

Naslednje jutro se je veverica ponovno odpravila na lov za lešniki. Pregledala je že vse grmičke v okolici svojega drevesa, a še vedno ji je manjkala več kot polovica lešnikov. Potem pa je kar naenkrat zagledala tistega medvedka, v katerega se je včeraj zaletela, kako se baše z lešniki. Pa saj to so moji lešniki!, je kar naenkrat kriknila. Medvedek, ki je bil nekaj metrov stran, je slišal le visok zvok in se obrnil proti mestu, od koder je prihajal. Ko je zagledal veverico, ji je začel hitro mahati in kazati, naj se mu pridruži. Čeprav je bila veverica nejevoljna, da je medvedek našel njene lešnike, se je odločila, da se mu pridruži.

Izvoli, boš lešnik? Res so dobri. Danes sem jih našel v tistem grmičku, je veselo rekel medvedek in pokazal na grmiček nedaleč stran od njega. To so moji lešniki. Jaz sem jih skrila v tisti grmiček, je osorno rekla veverica. Kaj, res? Joj, oprosti, jaz pa sem jih kar vzel!, je zatrepetal medvedek. Veverico je to presenetilo in od medvedkovega obžalovanja se ji je stopilo srce. No, saj če so ti tako všeč, jih lahko obdržiš, je rekla veverica in se mu nasmehnila. To je pa zelo lepo od tebe. Veš, nisem vedel, da so tvoji. Če bi vedel, jih ne bi vzel, je rekel medvedek.  Pogledal jo je s svojimi nežnimi očmi, veverica pa mu je z nasmehom potrdila, da mu verjame.

Saj, če mi ne bi bilo treba toliko jesti, lešnikov sploh ne bi vzel, je nadaljeval medvedek. Jesti moram zato, da bom zrasel in postal tako velik kot ostali medvedi v tem gozdu, je odgovoril, ko ga je veverica začudeno pogledala. Samo tako se bom lahko družil z njimi, je še žalostno dodal.  Nato pa je, kot da želi pregnati žalost, spremenil temo in veselo rekel Včeraj sem ti hotel reči, da imaš prav ljubek repek, a si mi prej ušla. Medvedek je čakal, da se bo veverica nasmehnila, a v njej sta se mešali bolečina in olajšanje. Drugi pa pravijo, da nimam dovolj košatega in zato nisem prava veverica, je rekla z bolečino, ki že dolgo biva v njenem srcu. Medvedek se je zresnil in jo nežno pogledal. Žalost zaradi osamljenega življenja je izpuhtela iz veverice in na obrazu se ji je narisal nasmeh. Vedela sta, da nista več sama. Medvedek se je sklonil k veverici in jo objel. Bil je ravno dovolj majhen, da je lahko s svojimi šapami obkrožil veverico in veverica je imela ravno prav košat rep, da ni z njim žgečkala medvedka po trebuščku.

Brata

Nekoč je živela družina z dvema sinovoma. Eden je bil že skoraj odrasel, drugi je šele odraščal. Eden je bil močan in glasen, drugi je bil ponižen in tih. Nekega dne je družini, ki je živela na osamljeni kmetiji, začelo primanjkovati vode. Vodnjak, ki je stal nekaj metrov stran od hiše, se je vsakič, ko je eden od sinov prišel po vodo, začel pritoževati Kaj, že spet si prišel po vodo? Tako malo je še imam. Ko bi le kmalu začelo spet deževati, da bi se lahko napolnil, je še potožil.

Družina je kmalu začela vodnjakove pritožbe jemati resno. Kaj se bo z nami zgodilo, če nam zmanjka vode?, je bila prestrašena mama. Ne bodi, no, histerična!, je rekel oče in razmišljal naprej. Vedel je, da ne more samo čakati na svež dež. Nekaj je treba storiti! Fanta, je rekel oče in se obrnil k sinovoma, od danes naprej imata novo nalogo. Ne bosta več pomagala na polju, ampak bosta iskala podzemno vodo, s katero bomo napolnili naš vodnjak.

In tako je bilo. Fanta sta zgodaj zjutraj odšla od doma in celi dan v bližnjem gozdu iskala podzemno reko, ki bi lahko rešila njuno družino. Domov sta se vračala pozno zvečer, vsakič s slabo novico. A drugega jima ni preostalo, kot da se naslednji dan zopet odpravita na pot. 

Čez slab teden, ko sta še z zadnjimi močmi pred odhodom domov kopala z lopatami, je mlajši sin našel nekaj kapljic vode. Veselo je začel vpiti in skakati, kot da se mu je zmešalo in starejši brat je hitro pritekel, misleč, da sta končno našla vodo. A ko je zagledal le nekaj kapljic, je vsa sreča izpuhtela iz njega in od jeze je postal rdeč v obraz. Zaradi teh nekaj kapljic se veseliš? Misliš, da bomo s tem lahko preživeli?!, je začel vpiti na svojega vsebolj osramočenega brata. Jezen in obupan zaradi jalovega iskanja vode se je brez besed obrnil in se odpravil domov.

Tisto noč se je mlajši sin premetaval v postelji in zaman poskušal zaspati. Čeprav je postelja zaškripala vsakič, ko se je obrnil, starejšega brata, ki je spal nad njim, ni zbudil.   Ta je od utrujenosti spal kot ubit, medtem ko je mlajšega sina zaposlovalo le eno vprašanje: Bi tam lahko bila voda? Želel si je, da bi lahko naslednji dan tam nadaljeval s kopanjem, saj Od kje bi se sicer vzele tiste kapljice, če tam ni vode? A vedel je tudi, da ima njegov brat delno prav. Če bom kopal in ne bom našel vode, bom izpadel kot bedak. Navsezadnje sem res našel le nekaj kapljic in ne potočka. A nekaj v njegovem srcu mu je pravilo, naj vseeno poskusi.

Naslednji dan med hojo do gozda nista spregovorila niti besede. Starejši sin je z napetimi očmi strmel nekam v daljavo, mlajši pa je bil kljub neprespani noči vznemirjen. Še vedno se je spraševal, kaj na stori. Naj zaupam svojemu srcu, ki pravi, da brez vode ni kapljic, ali naj poslušam brata in raje kopljem kje drugje? Čeprav si je želel poslušati svojega brata, ni mogel izdati svojega srca. Tako se je svojemu bratu, ki se zaradi obupa ni več zavedal okolice, izmuznil in stekel proti kapljicam.

Ko je prispel na mesto, se je hitro lotil dela. Kopal je in kopal, a novih kapljic ni našel. Počasi se ga je začel porajati dvom, a odnehati ni želel. Z vso silo je, kot da bi želel s fizično močjo pregnati dvom, zaril lopato v zemljo. Takrat je kot strela z neba iz zemlje brizgnil hladen curek vode in nežno pobožal prepotena lička mlajšega sina. Srce mu je naložilo težko breme, ki ga je sedaj lahko odložil s svojih ramen.

Ko se je nekoliko spočil, je hitro v čutarico nalil vodo in stekel poiskati brata. Našel ga je izmučenega na dnu še enkrat globje luknje. Razen gibanja ni kazal znakov življenja. Brat, našel sem vodo!, je zaklical. Starejši sin se je obrnil in pokazale so se od utrujenosti rdeče oči. Bratec mu je hitro pomagal iz luknje in mu dal čutarico, da si opomore. Voda je starejšemu sinu dobro dela in kmalu so se njegove rdeče oči pomirile. Življenje se je vrnilo vanj in z olajšanjem se je zazril v svojega brata. Kje si jo našel?, je vprašal. Tam, kjer sem včeraj našel tiste kapljice. Tega starejši sin ni pričakoval. Preplavile so ga ostre besede, ki jih je včeraj izrekel bratcu in po obrazu so se mu usule solze. In jaz sem te kregal zaradi teh kapljic!, je rekel in obraz zakopal v dlani. Mlajši sin je stopil bližje k svojemu bratu in ga objel. Ne jokaj, no. Sedaj je vse v redu. Pojdiva staršem povedati veselo novico.

In tako sta šla. Mlajši sin je postal močnejši, starejši pa ponižnejši.