Kratke zgodbe o notranjem svetu: Začetek

Počasna hoja v dvoje, ki nima cilja. Nerodno spuščena roka le zato, da se lahko dotakne njegove. Prvi dotik, ko se prepleteta le mezinca. To je začetek.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: 'Ljubim te'

Ne razumem ga. Kako težko je reči ‘Ljubim te’? Pa saj vem, da me ima rad in to ... Marsikaj naredi zame. Nikoli nimam občutka, da mu ni mar zame, ampak vseeno ... Je res tako težko? Dve pof*kani besedi! L-J-U-B-I-M T-E. Pa saj bi se zadovoljila tudi z ‘Rad te imam’, ampak, ajde, to so že tri besede! Lahko je preiskal celo Ljubljano, da je našel tiste sveče, ki so meni všeč, ampak ne more pa izustiti dveh simpl besed. Za znoret, ti povem!

Ampak rekel mi je ‘Ljubim te’, sem vztrajala, ko je ona še vedno majala z glavo. Ljubezen so dejanja, ne besede, mi je odvrnila in s tem odnesla še zadnjo mojo obrambo. Ko te objame, da bi te segrel, ker se treseš zaradi mraza; ko se ponudi, da te pelje na faks na štangi od kolesa, samo zato, da boš prišla zvečer k njemu; ko zvečer v postelji posluša tvoje samogovore kljub temu, da se komaj upira spancu ... to so dejanja ljubezni. Besede so ... pač samo besede, nadaljuje. Solze se mi nabirajo v očeh, ker čutim resnico njenega dejanja. Dejanja, ki izvira iz njene čiste ljubezni do mene in želje, da svojega življenja ne zapravim za kakega idiota. Res je, besede so le besede. Marsikaj lahko rečemo. Naredimo pa le tisto, kar čutimo.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ljubezen

Včeraj zvečer sem ležala v njegovem objemu in si mislila Če bi zdaj umrla, bi umrla srečna. Je prav, da mi je to prišlo na misel? Še nikoli prej tega nisem občutila — nekakšne topline, zadovoljstva, sreče, ljubezni, ... In vse to, ko me je, zavito v odejo, privil k sebi in me ponoskal. Veste, kaj je noskanje? Zagotovo so vam starši, ko ste bili še majhni, povedali, da se tako pozdravljajo Eskimi. Z noski. Še zdaj ne vem, ali je to sploh res. 

Ko sem se zavedala, kaj čutim, sem se kar malo prestrašila. Kako bi bila lahko srečna, če bi zdajle umrla? Kaj pa vsi moji načrti? Kaj pa moja življenjska pot, za katere obstoj vem že od malih nog in na katero sem šele dobro stopila? Bi res umrla srečna?! 

Da., je odgovorilo srce. Morda sem vam zdi čudno, tudi meni se je, ampak vedeti, da sem v tem trenutku srečna tudi brez lastne hiše, redne zaposlitve in brez od drugih uradno priznanih dosežkov, je nekaj, kar ne more reči vsak. Bi lahko tudi ti?

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Preteklost

Veš tisti trenutek, ko se pred tabo pojavi duh iz preteklosti? Gledaš ga in vse izgleda isto kot prej, a vseeno je nekaj drugače.

Vedela sem, da se bo udeležil iste prireditve kot jaz, a vseeno se je zdelo, kot da se je pojavil od nikoder. Stala sem na stopnicah in oprezala za prijateljico, ko ga kar naenkrat zagledam tam na drugi strani ulice. Stoji, okamnjen, kot da je le spomenik nekim starim časom. Še preden uspem vse sprocesirati, oživi in si prižge cigareto. Glavo obrnem proč in se delam, kot da ga ne vidim. Zagledam prijateljico, ki mi že hiti nasproti in zdaj se s tunelskim pogledom osredotočim le nanjo. Vem, da je le vprašanje časa, kdaj bo pristopil k nama. Postanem živčna, a vseeno ... nekaj je drugače.

Pristopi v svojem značilnem počasnem slogu. Dober dan, kako smo kaj?, reče in prvič se mi zazdi, da je njegovo ležerno obnašanje le maska. Dober dan, odgovorive midve skoraj v duetu. Držim se na vajetih in se opazujem. Toliko let je že minilo, toliko sem se spremenila. Sem mu zdaj končno ušla? 

Bila je najstniška ljubezen. Močna, a enosmerna. Nikoli zares ni imela možnosti, da se razcveti, a jaz sem takrat vseeno upala ... Moja čustva so šla gor, dol, gor, dol ... Enkrat jezna, ker mi ni vračal pozornosti, drugič očarana nad njegovo prisotnostjo. In tako sem se gugala gor in dol, dokler ni življenje poskrbelo, da me je ločilo od njega. Od takrat sem zrastla in razumela, da je bila to ljubezen uma in ne srca. Je možno, da zdaj padem nazaj?

Ne. Zdaj ga jasno vidim. Kot da bi si vso sluzavost zaljubljenosti odstranila z oči. Razumem, zakaj je zdaj drugače. Vidim prazno platno, medtem ko sem prej sama risala nanj. In zdaj vidim še več; vse njegove rane in maske. To ni moški, v katerega sem bila zaljubljena. Tisti je bil v moji glavi. Zato ni skrbi, da bi padla nazaj v preteklost.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ljubosumje

Sedi punca v kavarni in pije svojo jutranjo kavo. Pri sosednji mizi opazi punco, ki pije čaj in nekaj bere. To je tista iz faksa, ki ima same desetice. Ker je ravno včeraj izvedela, da je komaj naredila nek izpit, pri katerem je upala na boljšo oceno, je postala malo ljubosumna.  Zakaj ne morem biti tako uspešna kot je ona?, si je mislila.  Zavidam ji. Ona ima vse, dobre ocene, vsi profesorji jo imajo radi, vsi ji govorijo, da ima svetlo prihodnost ... Kaj imam pa jaz? Ob njej se je počutila kot nula. A ni želela zapasti v črne misli, zato jih je prekinila in se raje posvetila svoji kavi. Danes bo preživela dan s svojim fantom in tega se je veselila. Če se mu uspe primajati sem, je hudomušno rekla sama sebi in do konca spila kavo.

Sedi punca v kavarni in pije svoj jutranji čaj. Dneve, ko nima dela za faks, vseeno preživi delovno ob kakšni knjigi. Prijateljev, s katerimi bi lahko sproščeno preživela svoj prosti čas, pravzaprav nima. In tako je njen edini zvesti sopotnik v življenju čaj. No, in dobre ocene. A za te ji ni dosti mar. So pač rezultat učenja in ne življenja. Vsi mi pravijo, da imam predsabo svetlo in uspešno prihodnost, a kaj mi to pomaga, če ... Njene misli je prekinil hrup pri sosednji mizi. 

“Oooo, ti je le uspelo priti. Sem že mislila še eno kavo naročiti.”

“Ja, oprosti, plastenko za vodo pozabil pa sem jo šel nazaj iskat.”

... če nimam fanta.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Nevihta

Že kar nekaj dni je od kar sta se razšla. Pravijo, da s časom postane lažje, a zanjo ni. Sedela je na hodniku v stavbi, kjer jo je čakal sestanek z založbo. Z vsem srcem si je želela, da bi izdali njene zgodbe. Pisanje je res oboževala in trenutno je bila to edina svetla točka njenega življenja. A tudi ta je zdaj ugašala, ko so se nanjo zgrnile črne misli. Sem sama sebi dovolj? Kako naj drugim razložim, da sva se razšla? Tako lepo življenje sva si že ustvarila, zdaj pa je vse izginilo. 

Iz črnih oblakov nad njo je začelo deževati. Njene misli so prebadale njeno srce kot lokostrelske puščice, ki nikakor niso želele odnehati. Nevihta se je stopnjevala in pojavile so se strele, ki so jo udarjale po celem telesu. Od vsega hudega je nastal vrtinec, ki jo je začel vleči še globje v temo, prepojeno z jezo, obtoževanjem in zamero. Vrtinec se je vrtel, vse dokler je ni izmučene izpljunil iz sebe. Iz nje je izžel vso toplino in ostal je le še hladen okvir njenega telesa. 

Rezek zvok odpirajočih se vrat in povabilo, naj vstopi, je v njej spet prižgalo luč. Bila je kot svetilnik, ki je njeno ladjo s strganimi jadri obrnil v pravo smer. Toplina se je vrnila in zdelo se je, da je svetilnik posvetil skozi njene oči. Vstopila je v pisarno in za sabo pustila sonce, ki kot pravijo ... po dežju vedno posije.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Smeh

Vedno sem sovražila ženske, ki se glasno smejejo. Zakaj, vprašate. Naj vam razložim.

Moje sovraštvo se je začelo pri meni. In razlog zanj sem bila samo jaz in nihče drug. Predstavljajte si situacijo: sedimo za mizo v neki kavarni in se pogovarjamo. Skušam se vključiti v pogovor in pridobiti pozornost fanta, ki mi je všeč. On izreče nekaj smešnega in namesto, da bi opazil mene, kako se smejim, predstavo prevzame ona s svojim bučnim smehom. 

To se je ponavljalo vse dokler nisem ugotovila, da sovražim napačno osebo. V tistem trenutku namreč ne sovražim nje ampak sebe. Morda se spet sprašujete, zakaj. Takrat sem sovražila sebe, ker nisem imela tistega, kar je imela ona. Nisem imela njegove pozornosti, ki je nastala zaradi njenega smeha. Moški imajo radi, da se ženske smejemo njihovim šalam. Pa čeprav včasih niso smešne. 

In tako vidite, sem jaz, ki sem bolj tihe narave tako v smehu kot v solzah, želela svoj skromen nasmeh zamenjati za njen razkošen smeh. Smeh, ki bi mi dal pozornost, po kateri sem tako hrepenela. A s sovraštvom človek ne doseže ničesar. Zato zdaj ljubim ženske z glasnim smehom in ljubim sebe.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ogledalo

Stala je, tako kot že večkrat, pred ogledalom. Pred sabo je videla zmaličeno sliko s podpisom nizke samopodobe. Obroček na trebuhu, okrogle noge in mlahave roke. Zakaj je včasih to vse, kar vidim?, se je vprašala. In zakaj je včasih to vse, kar vidijo drugi? 

Že dolgo si je želela moškega, ki bi ji povedal, da je lepa. Tako znotraj kot na zunaj. Toda ali lahko nekdo drug vidi nekaj, česar mi ne? Ogledalo pokaže to, kar stoji pred njim. Zakaj potem v njem enkrat vidim žarečo drugič zbledelo punco? Je možno, da drugi v nas vidijo tisto, kar vidimo sami?

Potrditev drugih je ničvredna, če nimamo lastne potrditve. Ljubim druge, sebe pa ne? Narobe svet. Upor v srcu ji je zanetil modre oči, ki so zdaj močno žarele iz ogledala. Je važno, kako izgledam ali je važno, kako se počutim?, je rekla na glas z odločnim glasom. Odgovor ji je bil jasen in v ognju svojih oči je zagledala sebe. 

Do konca se je oblekla in odšla iz hiše na druženje s prijatelji. Odločena je bila, da se bo od tega trenutka dalje imela rada. Zavedala se je, da to ne bo vedno enostavno. Ogenj bo še kdaj ugasnil, a zdaj je vedela, da ga lahko prižge le ona. 

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Razbitine

Gleda v tla in vidi razbitine. Razbitine, ki so prej sestavljale sliko. V glavi sestavlja koščke nazaj, a prevara ne uspe. Zaradi razpok, ki so zdaj jasno vidne, slika vztrajno razpada. Od utrujenosti zapre oči in si zaželi, da bi se vse ustavilo. Da bi le lahko normalno zadihala in si odpočila srce. Globoko vdihne in počasi izdihne, da podaljša trenutek mirnosti, ki ga je z izdihom začutila. Saj bo šlo, si reče in za trenutek se zdi, da bo res. Nato pa spet. Bolečina v srce, solze iz oči in telo v krč.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Brazgotina

Bila je živčna. Skušala se je skoncetrirati na praženje čebule, a ni mogla nehati razmišljati o tem, kaj se bo zgodilo, če mu pove. Želi mu povedati, a morda bo narobe razumel. Šele mesec dni sta skupaj. Noče imeti skrivnosti pred njim. Še posebej, ker ni ničesar storila narobe. Gledala je, kako je rezal por za porovo juho in skušala je zadržati besede, ki so že hitele po grlu proti svobodi. Ni jih mogla zadržati. Zveza ni zveza, če imamo skrivnosti.

Na tisti zabavi včeraj je bil tudi en Američan.

On je prenehal z rezanjem pora in dvignil pogled v njeno smer. Vedel je, kako se lahko ta stavek nadaljuje. Bivša punca je začela podobno, le da je bil Italijan namesto Američana. Ko ga je dokončala, se mu je svet v trenutku sesul. Upravičevala je s tem, da je bila pijana in da je bil maturantski izlet. Nič mi ni pomenilo, je rekla, a njemu je. Rad jo je imel. Če bi tudi ona imela njega rada, te ljubezni ne bi zavrgla po steklenici vina. In zdaj smo spet tu — ista situacija, druga punca. 

Poskusil me je poljubiti, je rekla in se pripravila. Bolečina, ki jo je podoživljal in pričakoval, mu je mašila ušesa in skoraj je že slišal Poljubila sva se. 

Ampak sem ga ustavila. Nič se ni zgodilo, je hitro nadaljevala. Njegovo srce je le zaznalo te besede in se umirilo. Ušesa so se odmašila in končno se je lahko zbral. Torej se ni nič zgodilo. Samo nek tip je nekaj poskušal, a ga je ustavila. Videla je, da so se njegove oči umirile in na obrazu se mu je narisal skoraj nezaznaven nasmeh. 

Povedala sem ti, ker ne želim imeti skrivnosti pred tabo. To ga je dokončno iztrgalo iz boleče preteklosti in postavilo nazaj v sedanjost. Hvala, cenim, je odgovoril in se ji nasmehnil. Zavedel se je, da je brazgotina, ki se je za trenutek odprla, iz nekega drugega časa in nekih drugih okoliščin. Nekaj časa bo še skelela, nato pa jo bo koža zarasla in postala bo skoraj nevidna.