Novo poglavje

Približuje se dan, ko mi bo potekel status študenta. Čeprav sem vesela, da bom zdaj končno stopila v resnični svet, pa se me vseeno občasno poraja tesnoba, saj še nimam zagotovljene službe. Drastično rečeno bo 1. oktober zame prelomni dan, zato sem želela z vami deliti nekaj svojih strahov, želja in sigurnosti v uspeh.

Že kot punčka sem vedela, da bo moja življenjska pot drugačna od povprečne. Vsak večer, ko sem šla spat, sem se zatopila v razmišljanja, kaj lahko doprinesem k svetu. Vse sanje in ideje, ki so takrat nastale, so se najprej manifestirale v pisanju scenarijev in snemanju filmov. To obdobje je bilo zame res pomembno, saj sem dobila občutek, da se lahko lotim vsega, kar si želim. Resnično sem hvaležna svojim staršem, ki sta mi to brezpogojno omogočila in bila v proces včasih še bolj vključena kot jaz. Pravtako sem hvaležna svojim bližnjim prijateljem in bratu Lovru, ki so sodelovali pri vseh mojih idejah in načrtih. 

Sanje o filmski režiji sem gojila vse do konca gimnazije. Filmska režija je bila takrat le način — edini, ki sem ga takrat poznala — preko katerega bi lahko svetu prinesla tisto, kar lahko prinesem le jaz. Na sprejemnih izpitih za filmsko režijo sem ugotovila, da to ni pravi način zame. Kot druga možnost pri vpisu na fakulteto sem vpisala Matematiko in bila sprejeta. Študentska leta so bila leta razvoja, dozorevanja in so bila zame potrebna, čeprav  je bila tema študija izven tega, o čemer sem prej sanjala. Sčasoma sem dozorela v samozavestno žensko, ki ve, kdo je oziroma to raziskuje.

Med študijem sem nekoliko pozabila na tisto punčko s sanjami in se začela spogledovala z doktorskim študijem matematike, a nekje v srcu je nekaj trznilo, vsakič, ko sem na to pomislila. K sreči sem se odločila za absolventsko leto z namenom, da ugotovim, kaj je tisto, preko katerega lahko uresničim sebe.

In tako so se zgodile pravljice, zaradi katerih je nastal tudi ta blog. Spet se počutim kot tista punčka, ki gre zvečer z veseljem spat, saj ve, da se ji bo, ko zapre oči, odvil svet, ki tiči v njenem srcu. Le da sem zdaj odrasla in lahko tisti svet, ki sem ga prej videla le s srcem, naredim z lastnimi rokami in vidim na lastne oči.

Pravljice, ki jih pišem, so mi prve dale občutek tega sveta na fizični ravni; in vse to, kar se je zgodilo z njimi le potrjuje moje srce. Seveda se me včasih loti tudi strah, kako bom s tem uspela preživeti. Ne želim si poiskati službe s standardnim delovnim urnikom, ki bo iz mene poskrala vse življenje. Živeti želim iz tega, kar živi v meni. Pri tem se zanašam le nase, življenje in druge dobre ljudi. Včasih ta nezagotovljenost, da se bo kaj zgodilo, prodre skozi pore utrujenosti ali negativne izkušnje in zamaje temelje. A takrat le vem, da temelji v meni obstajajo, saj jih je to le zatreslo in ne uničilo. Zato še naprej strumno korakam po svoji poti. 

Rada bi se vam zahvalila za vso podporo in za vsak klik miške, ki ga naredite na mojem blogu. Vsaka podpora, pa naj bo le beseda, me drži na poti do svojih sanj. Hvala.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Nevihta

Že kar nekaj dni je od kar sta se razšla. Pravijo, da s časom postane lažje, a zanjo ni. Sedela je na hodniku v stavbi, kjer jo je čakal sestanek z založbo. Z vsem srcem si je želela, da bi izdali njene zgodbe. Pisanje je res oboževala in trenutno je bila to edina svetla točka njenega življenja. A tudi ta je zdaj ugašala, ko so se nanjo zgrnile črne misli. Sem sama sebi dovolj? Kako naj drugim razložim, da sva se razšla? Tako lepo življenje sva si že ustvarila, zdaj pa je vse izginilo. 

Iz črnih oblakov nad njo je začelo deževati. Njene misli so prebadale njeno srce kot lokostrelske puščice, ki nikakor niso želele odnehati. Nevihta se je stopnjevala in pojavile so se strele, ki so jo udarjale po celem telesu. Od vsega hudega je nastal vrtinec, ki jo je začel vleči še globje v temo, prepojeno z jezo, obtoževanjem in zamero. Vrtinec se je vrtel, vse dokler je ni izmučene izpljunil iz sebe. Iz nje je izžel vso toplino in ostal je le še hladen okvir njenega telesa. 

Rezek zvok odpirajočih se vrat in povabilo, naj vstopi, je v njej spet prižgalo luč. Bila je kot svetilnik, ki je njeno ladjo s strganimi jadri obrnil v pravo smer. Toplina se je vrnila in zdelo se je, da je svetilnik posvetil skozi njene oči. Vstopila je v pisarno in za sabo pustila sonce, ki kot pravijo ... po dežju vedno posije.

Sledi svojemu srcu

Sledi srcu, a bodi prepričan, da govori res srce.

Pravljica Brata, ki sem jo objavila pred nekaj dnevi, uči, da moramo slediti svojemu srcu. Dostikrat gre to vzporedno z neupoštevanjem nasvetov ljudi okoli nas. Da lahko slediš svojemu srcu, moraš najprej vedeti, kaj sploh govori. Včasih se zgodi, da ga slišimo, a nam to, kar govori, ni všeč. Lahko nas prestraši. Morda nam nakazuje pot, ki sem nam zdi pretežka. Pot, za katero bi morali zbrati več poguma in moči, kot je trenutno premoremo. Pot, na kateri bi se morali najprej zanesti le nase, najti gonilno silo v sebi in z njo ostalim dokazati, da je to prava pot. Tako se lahko zgodi, da izberemo lažjo pot — ustaljeno pot.

Ko je meni srce govorilo, da akademski svet ni zame, ga nekaj časa nisem želela poslušati, saj Kaj sicer, če ne to? Nato pa sem vpisala absolventski staž z namenom Eno leto imaš, da odkriješ, kaj si zares želiš. Brez cenzure, prosim! A odkriti svoje poti ni lahko. Ne moremo se preprosto usesti, razmisliti in ugotoviti. Za začetek se je treba le odločiti, da ne bomo več delali proti sebi in se nato prepustiti toku, ki ga ustvari ta odločitev. Sliši se preprosto, a za koga je to lahko strašljivo. Mislim pa tudi, da mnogi to že delajo, pa se tega ne zavedajo. 

To, kar si zdaj, ni vse, kar si lahko. To, kar veš zdaj, ni zapisano v kamen. To, kar zdaj vidiš kot svojo prihodnost, ni neizbežljiva usoda., je med pomembnejšimi nauki, ki sem se jih naučila to leto. Sama si pred pol leta nisem predstavljala mesta, na katerem stojim danes. Nisem si predstavljala, da bom imela blog in da bom tako uživala v pisanju pravljic. In tako kot takrat si tudi danes ne morem predstavljati, kaj me čaka čez pol leta. Verjamem v svojo pot, ker se na njej moje srce ne upira več.

Včeraj sem poslušala intervju z Ed Sheeranom, v katerem so ga spraševali, kakšen je bil njegov plan B v primeru, da mu ne bi uspelo v glasbi. Odgovoril je, da ne verjame v plan B — enostavno moraš poskrbeti, da plan A uspe. Če si za plan A izberemo tisto, kar govori srce, verjamem, da smo ga zmožni izpeljati. Noben plan ni napačen, le da je od srca. In ta zadnji del je pomemeben ... le da je od srca. Naj zaključim z mislijo iz pesmi Maje Keuc z naslovom Zmorem: Diagram življenja rišeš sam.