Knjige govorijo: Zgodbe ob kuhinjski mizi

Trenutno sem na točki, ko svojo staro sobo pri starših uporabljam kot skladišče in počasi prenašam stvari, ki se mi zdijo pomembne, v svoj novi dom. Knjigo Zgodbe ob kuhinjski mizi avtorice Rachel Naomi Remen mi je podarila teta za rojstni dan že kar nekaj let nazaj. Knjiga je potrpežljivo čakala na polici omare, vse dokler nisem nekaj dni nazaj dobila preblisk, da jo želim prebrati.

Knjiga je zapis zdravnice, ki je iz stroge usmerjenosti v znanost prešla v umirjeno občudovanje življenja. Namesto hladnega in oddaljenega odnosa z bolniki, se je naučila, da lahko s prisotnim poslušanjem in odkritim pogovorom pomaga ljudem, da v sebi najdejo moč za preživetje ali najdejo spokojnost v neizogibnem izidu bolezni. Je niz zgodb, ki nas nagovarjajo, da je življenje več kot lahko dokažemo, izmerimo, diagnosticiramo.

Pripravila sem nekaj citatov, ki so zame izstopali.

Življenje v nas pogosteje oslabi zaradi sojenja kot zaradi bolezni. Lastne sodbe ali sodbe drugih potlačijo življenjsko silo, njeno spontanost in naravno izražanje.

Redki perfekcionisti prepoznajo razliko med ljubeznijo in pohvalo. Težnja po popolnosti je v naši kulturi tako razširjena, da smo si morali izmisliti novo besedo za ljubezen. “Brezpogojna ljubezen,” rečemo, čeprav je ljubezen vedno brezpogojna. Vse drugo je le pohvala.

Znano je, da stres prizadane najšibkejši del telesne zgradbe. [...] Novo v tej zgodbi je, da utegne biti stres povezan tudi s kompromisom vrednot, ne le z zunanjim časovnim pritiskom in s strahom pred neuspehom.

Nepojasnjena bolečina nas včasih opomne na kaj zatajenega, na nekaj, kar se bojimo vedeti ali čutiti.

Izpolnitev življenjskega smisla utegne biti bolj odvisna od tega, kako igramo, kot katere karte dobimo. Budistični učitelj Jack Kornfield opisuje duhovno resnico, ki jo je spoznal med igro tombole, na katero je šel s svojimi že starejšimi starši. Na steni je videl napis, ki je v velikih črkah opominjal igralce: Da bi zmagali, morate biti tu.

V srcu vsake bližine je nekakšna ranljivost. Ko se zavedaš svoje ranljivosti, težko zaupaš, če v drugem ne vidiš enake ranljivosti in ne veš, ali te bo sodil. Včasih privabimo druge s svojo ranljivostjo in celo z bolečino.

Menim, da je poslušanje najosnovnejši in najvplivnejši način povezovanja z drugimi. Mogoče je naša pozornost najpomembnejše, kar si dajemo. Zlasti še, če jo dajemo iz srca. Ko ljudje govorijo, ni treba narediti nič, dovolj je, da jih sprejmemo. Se jim predamo. [...] To, da nam je mar zanje, je celo pomembnejše od tega, da jih razumemo.

Poslušanje povezuje. Ko prekinemo drugega, da bi mu povedali, da ga razumemo, premaknemo žarišče pozornosti nase.

Poslušanje je najstarejše in verjetno najvplivnejše zdravilno orodje. Najglobje spremembe v ljudeh okoli sebe lahko izzovemo s kakovostnim poslušanjem in ne z modrostjo besed.

Pripravljenost na zmago ali poraz nas premakne iz sovražnega odnosa do življenja v izjemno odprtost. Iz takega položaja se lahko močneje zavežemo življenju. Ne le prijetnemu življenju ali svoji predstavi o življenju, marveč vsemu življenju.

Manj preferenc kot imamo v življenju, globje ga lahko doživljamo in sodelujemo v njem. [...] Pomeni zaupati sposobnosti, da boš radostno sprejel novosti dneva in vsega, kar prinaša. Bolj gre za dogodivščino kot za to, da je po tvoje.

Ljudje že od nekdaj zdravimo drug drugega. [...] Celjenje naše sedanje ranljivosti nemara leži v prepoznavanju in priklicu sposobnosti za medsebojno zdravljenje, ogromni moči v najpreprostejših človeških odnosih: moči dotika, blagru odpuščanja, milosti, da te nekdo sprejme takega, kakršen si, in najde v tebi nepričakovano dobroto.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Nevihta

Že kar nekaj dni je od kar sta se razšla. Pravijo, da s časom postane lažje, a zanjo ni. Sedela je na hodniku v stavbi, kjer jo je čakal sestanek z založbo. Z vsem srcem si je želela, da bi izdali njene zgodbe. Pisanje je res oboževala in trenutno je bila to edina svetla točka njenega življenja. A tudi ta je zdaj ugašala, ko so se nanjo zgrnile črne misli. Sem sama sebi dovolj? Kako naj drugim razložim, da sva se razšla? Tako lepo življenje sva si že ustvarila, zdaj pa je vse izginilo. 

Iz črnih oblakov nad njo je začelo deževati. Njene misli so prebadale njeno srce kot lokostrelske puščice, ki nikakor niso želele odnehati. Nevihta se je stopnjevala in pojavile so se strele, ki so jo udarjale po celem telesu. Od vsega hudega je nastal vrtinec, ki jo je začel vleči še globje v temo, prepojeno z jezo, obtoževanjem in zamero. Vrtinec se je vrtel, vse dokler je ni izmučene izpljunil iz sebe. Iz nje je izžel vso toplino in ostal je le še hladen okvir njenega telesa. 

Rezek zvok odpirajočih se vrat in povabilo, naj vstopi, je v njej spet prižgalo luč. Bila je kot svetilnik, ki je njeno ladjo s strganimi jadri obrnil v pravo smer. Toplina se je vrnila in zdelo se je, da je svetilnik posvetil skozi njene oči. Vstopila je v pisarno in za sabo pustila sonce, ki kot pravijo ... po dežju vedno posije.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Razbitine

Gleda v tla in vidi razbitine. Razbitine, ki so prej sestavljale sliko. V glavi sestavlja koščke nazaj, a prevara ne uspe. Zaradi razpok, ki so zdaj jasno vidne, slika vztrajno razpada. Od utrujenosti zapre oči in si zaželi, da bi se vse ustavilo. Da bi le lahko normalno zadihala in si odpočila srce. Globoko vdihne in počasi izdihne, da podaljša trenutek mirnosti, ki ga je z izdihom začutila. Saj bo šlo, si reče in za trenutek se zdi, da bo res. Nato pa spet. Bolečina v srce, solze iz oči in telo v krč.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Brazgotina

Bila je živčna. Skušala se je skoncetrirati na praženje čebule, a ni mogla nehati razmišljati o tem, kaj se bo zgodilo, če mu pove. Želi mu povedati, a morda bo narobe razumel. Šele mesec dni sta skupaj. Noče imeti skrivnosti pred njim. Še posebej, ker ni ničesar storila narobe. Gledala je, kako je rezal por za porovo juho in skušala je zadržati besede, ki so že hitele po grlu proti svobodi. Ni jih mogla zadržati. Zveza ni zveza, če imamo skrivnosti.

Na tisti zabavi včeraj je bil tudi en Američan.

On je prenehal z rezanjem pora in dvignil pogled v njeno smer. Vedel je, kako se lahko ta stavek nadaljuje. Bivša punca je začela podobno, le da je bil Italijan namesto Američana. Ko ga je dokončala, se mu je svet v trenutku sesul. Upravičevala je s tem, da je bila pijana in da je bil maturantski izlet. Nič mi ni pomenilo, je rekla, a njemu je. Rad jo je imel. Če bi tudi ona imela njega rada, te ljubezni ne bi zavrgla po steklenici vina. In zdaj smo spet tu — ista situacija, druga punca. 

Poskusil me je poljubiti, je rekla in se pripravila. Bolečina, ki jo je podoživljal in pričakoval, mu je mašila ušesa in skoraj je že slišal Poljubila sva se. 

Ampak sem ga ustavila. Nič se ni zgodilo, je hitro nadaljevala. Njegovo srce je le zaznalo te besede in se umirilo. Ušesa so se odmašila in končno se je lahko zbral. Torej se ni nič zgodilo. Samo nek tip je nekaj poskušal, a ga je ustavila. Videla je, da so se njegove oči umirile in na obrazu se mu je narisal skoraj nezaznaven nasmeh. 

Povedala sem ti, ker ne želim imeti skrivnosti pred tabo. To ga je dokončno iztrgalo iz boleče preteklosti in postavilo nazaj v sedanjost. Hvala, cenim, je odgovoril in se ji nasmehnil. Zavedel se je, da je brazgotina, ki se je za trenutek odprla, iz nekega drugega časa in nekih drugih okoliščin. Nekaj časa bo še skelela, nato pa jo bo koža zarasla in postala bo skoraj nevidna.