Kratke zgodbe o notranjem svetu: Začetek

Počasna hoja v dvoje, ki nima cilja. Nerodno spuščena roka le zato, da se lahko dotakne njegove. Prvi dotik, ko se prepleteta le mezinca. To je začetek.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: 'Ljubim te'

Ne razumem ga. Kako težko je reči ‘Ljubim te’? Pa saj vem, da me ima rad in to ... Marsikaj naredi zame. Nikoli nimam občutka, da mu ni mar zame, ampak vseeno ... Je res tako težko? Dve pof*kani besedi! L-J-U-B-I-M T-E. Pa saj bi se zadovoljila tudi z ‘Rad te imam’, ampak, ajde, to so že tri besede! Lahko je preiskal celo Ljubljano, da je našel tiste sveče, ki so meni všeč, ampak ne more pa izustiti dveh simpl besed. Za znoret, ti povem!

Ampak rekel mi je ‘Ljubim te’, sem vztrajala, ko je ona še vedno majala z glavo. Ljubezen so dejanja, ne besede, mi je odvrnila in s tem odnesla še zadnjo mojo obrambo. Ko te objame, da bi te segrel, ker se treseš zaradi mraza; ko se ponudi, da te pelje na faks na štangi od kolesa, samo zato, da boš prišla zvečer k njemu; ko zvečer v postelji posluša tvoje samogovore kljub temu, da se komaj upira spancu ... to so dejanja ljubezni. Besede so ... pač samo besede, nadaljuje. Solze se mi nabirajo v očeh, ker čutim resnico njenega dejanja. Dejanja, ki izvira iz njene čiste ljubezni do mene in želje, da svojega življenja ne zapravim za kakega idiota. Res je, besede so le besede. Marsikaj lahko rečemo. Naredimo pa le tisto, kar čutimo.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ljubezen

Včeraj zvečer sem ležala v njegovem objemu in si mislila Če bi zdaj umrla, bi umrla srečna. Je prav, da mi je to prišlo na misel? Še nikoli prej tega nisem občutila — nekakšne topline, zadovoljstva, sreče, ljubezni, ... In vse to, ko me je, zavito v odejo, privil k sebi in me ponoskal. Veste, kaj je noskanje? Zagotovo so vam starši, ko ste bili še majhni, povedali, da se tako pozdravljajo Eskimi. Z noski. Še zdaj ne vem, ali je to sploh res. 

Ko sem se zavedala, kaj čutim, sem se kar malo prestrašila. Kako bi bila lahko srečna, če bi zdajle umrla? Kaj pa vsi moji načrti? Kaj pa moja življenjska pot, za katere obstoj vem že od malih nog in na katero sem šele dobro stopila? Bi res umrla srečna?! 

Da., je odgovorilo srce. Morda sem vam zdi čudno, tudi meni se je, ampak vedeti, da sem v tem trenutku srečna tudi brez lastne hiše, redne zaposlitve in brez od drugih uradno priznanih dosežkov, je nekaj, kar ne more reči vsak. Bi lahko tudi ti?

Knjige govorijo: Zgodbe ob kuhinjski mizi

Trenutno sem na točki, ko svojo staro sobo pri starših uporabljam kot skladišče in počasi prenašam stvari, ki se mi zdijo pomembne, v svoj novi dom. Knjigo Zgodbe ob kuhinjski mizi avtorice Rachel Naomi Remen mi je podarila teta za rojstni dan že kar nekaj let nazaj. Knjiga je potrpežljivo čakala na polici omare, vse dokler nisem nekaj dni nazaj dobila preblisk, da jo želim prebrati.

Knjiga je zapis zdravnice, ki je iz stroge usmerjenosti v znanost prešla v umirjeno občudovanje življenja. Namesto hladnega in oddaljenega odnosa z bolniki, se je naučila, da lahko s prisotnim poslušanjem in odkritim pogovorom pomaga ljudem, da v sebi najdejo moč za preživetje ali najdejo spokojnost v neizogibnem izidu bolezni. Je niz zgodb, ki nas nagovarjajo, da je življenje več kot lahko dokažemo, izmerimo, diagnosticiramo.

Pripravila sem nekaj citatov, ki so zame izstopali.

Življenje v nas pogosteje oslabi zaradi sojenja kot zaradi bolezni. Lastne sodbe ali sodbe drugih potlačijo življenjsko silo, njeno spontanost in naravno izražanje.

Redki perfekcionisti prepoznajo razliko med ljubeznijo in pohvalo. Težnja po popolnosti je v naši kulturi tako razširjena, da smo si morali izmisliti novo besedo za ljubezen. “Brezpogojna ljubezen,” rečemo, čeprav je ljubezen vedno brezpogojna. Vse drugo je le pohvala.

Znano je, da stres prizadane najšibkejši del telesne zgradbe. [...] Novo v tej zgodbi je, da utegne biti stres povezan tudi s kompromisom vrednot, ne le z zunanjim časovnim pritiskom in s strahom pred neuspehom.

Nepojasnjena bolečina nas včasih opomne na kaj zatajenega, na nekaj, kar se bojimo vedeti ali čutiti.

Izpolnitev življenjskega smisla utegne biti bolj odvisna od tega, kako igramo, kot katere karte dobimo. Budistični učitelj Jack Kornfield opisuje duhovno resnico, ki jo je spoznal med igro tombole, na katero je šel s svojimi že starejšimi starši. Na steni je videl napis, ki je v velikih črkah opominjal igralce: Da bi zmagali, morate biti tu.

V srcu vsake bližine je nekakšna ranljivost. Ko se zavedaš svoje ranljivosti, težko zaupaš, če v drugem ne vidiš enake ranljivosti in ne veš, ali te bo sodil. Včasih privabimo druge s svojo ranljivostjo in celo z bolečino.

Menim, da je poslušanje najosnovnejši in najvplivnejši način povezovanja z drugimi. Mogoče je naša pozornost najpomembnejše, kar si dajemo. Zlasti še, če jo dajemo iz srca. Ko ljudje govorijo, ni treba narediti nič, dovolj je, da jih sprejmemo. Se jim predamo. [...] To, da nam je mar zanje, je celo pomembnejše od tega, da jih razumemo.

Poslušanje povezuje. Ko prekinemo drugega, da bi mu povedali, da ga razumemo, premaknemo žarišče pozornosti nase.

Poslušanje je najstarejše in verjetno najvplivnejše zdravilno orodje. Najglobje spremembe v ljudeh okoli sebe lahko izzovemo s kakovostnim poslušanjem in ne z modrostjo besed.

Pripravljenost na zmago ali poraz nas premakne iz sovražnega odnosa do življenja v izjemno odprtost. Iz takega položaja se lahko močneje zavežemo življenju. Ne le prijetnemu življenju ali svoji predstavi o življenju, marveč vsemu življenju.

Manj preferenc kot imamo v življenju, globje ga lahko doživljamo in sodelujemo v njem. [...] Pomeni zaupati sposobnosti, da boš radostno sprejel novosti dneva in vsega, kar prinaša. Bolj gre za dogodivščino kot za to, da je po tvoje.

Ljudje že od nekdaj zdravimo drug drugega. [...] Celjenje naše sedanje ranljivosti nemara leži v prepoznavanju in priklicu sposobnosti za medsebojno zdravljenje, ogromni moči v najpreprostejših človeških odnosih: moči dotika, blagru odpuščanja, milosti, da te nekdo sprejme takega, kakršen si, in najde v tebi nepričakovano dobroto.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Smeh

Vedno sem sovražila ženske, ki se glasno smejejo. Zakaj, vprašate. Naj vam razložim.

Moje sovraštvo se je začelo pri meni. In razlog zanj sem bila samo jaz in nihče drug. Predstavljajte si situacijo: sedimo za mizo v neki kavarni in se pogovarjamo. Skušam se vključiti v pogovor in pridobiti pozornost fanta, ki mi je všeč. On izreče nekaj smešnega in namesto, da bi opazil mene, kako se smejim, predstavo prevzame ona s svojim bučnim smehom. 

To se je ponavljalo vse dokler nisem ugotovila, da sovražim napačno osebo. V tistem trenutku namreč ne sovražim nje ampak sebe. Morda se spet sprašujete, zakaj. Takrat sem sovražila sebe, ker nisem imela tistega, kar je imela ona. Nisem imela njegove pozornosti, ki je nastala zaradi njenega smeha. Moški imajo radi, da se ženske smejemo njihovim šalam. Pa čeprav včasih niso smešne. 

In tako vidite, sem jaz, ki sem bolj tihe narave tako v smehu kot v solzah, želela svoj skromen nasmeh zamenjati za njen razkošen smeh. Smeh, ki bi mi dal pozornost, po kateri sem tako hrepenela. A s sovraštvom človek ne doseže ničesar. Zato zdaj ljubim ženske z glasnim smehom in ljubim sebe.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Brazgotina

Bila je živčna. Skušala se je skoncetrirati na praženje čebule, a ni mogla nehati razmišljati o tem, kaj se bo zgodilo, če mu pove. Želi mu povedati, a morda bo narobe razumel. Šele mesec dni sta skupaj. Noče imeti skrivnosti pred njim. Še posebej, ker ni ničesar storila narobe. Gledala je, kako je rezal por za porovo juho in skušala je zadržati besede, ki so že hitele po grlu proti svobodi. Ni jih mogla zadržati. Zveza ni zveza, če imamo skrivnosti.

Na tisti zabavi včeraj je bil tudi en Američan.

On je prenehal z rezanjem pora in dvignil pogled v njeno smer. Vedel je, kako se lahko ta stavek nadaljuje. Bivša punca je začela podobno, le da je bil Italijan namesto Američana. Ko ga je dokončala, se mu je svet v trenutku sesul. Upravičevala je s tem, da je bila pijana in da je bil maturantski izlet. Nič mi ni pomenilo, je rekla, a njemu je. Rad jo je imel. Če bi tudi ona imela njega rada, te ljubezni ne bi zavrgla po steklenici vina. In zdaj smo spet tu — ista situacija, druga punca. 

Poskusil me je poljubiti, je rekla in se pripravila. Bolečina, ki jo je podoživljal in pričakoval, mu je mašila ušesa in skoraj je že slišal Poljubila sva se. 

Ampak sem ga ustavila. Nič se ni zgodilo, je hitro nadaljevala. Njegovo srce je le zaznalo te besede in se umirilo. Ušesa so se odmašila in končno se je lahko zbral. Torej se ni nič zgodilo. Samo nek tip je nekaj poskušal, a ga je ustavila. Videla je, da so se njegove oči umirile in na obrazu se mu je narisal skoraj nezaznaven nasmeh. 

Povedala sem ti, ker ne želim imeti skrivnosti pred tabo. To ga je dokončno iztrgalo iz boleče preteklosti in postavilo nazaj v sedanjost. Hvala, cenim, je odgovoril in se ji nasmehnil. Zavedel se je, da je brazgotina, ki se je za trenutek odprla, iz nekega drugega časa in nekih drugih okoliščin. Nekaj časa bo še skelela, nato pa jo bo koža zarasla in postala bo skoraj nevidna.

Na snidenje

Sedim v kavarni ob skodelici macchiata in čakam fanta, da zaključi s svojimi obveznostmi na inštitutu. Poslavljam se od Varšave z nasmehom in solzjo. Veselim se Ljubljane, družine in prijateljev, a vseeno ... Vse mogoče se mi podi po glavi.

Tujina me privlači. Vsakič, ko stojim na tuji zemlji, se počutim kot doma. Zelo imam rada Slovenijo in Ljubljano, a ne predstavljam si življenja brez potovanj. Čeprav moram priznati, da je šest mesecev potovanj tudi zame preveč. 

Zadnja dva tedna se je tu v Varšavi končno zares otoplilo. Imela sem namen obiskati še dva kraja na Poljskem, a sem se odločila, da mi ni do novih potovanj in sem raje vpijala duh Varšave. To je bil tudi čas, ko smo s fantovimi sodelovci preživeli marsikateri večer v (za nas) slavni restavraciji U Szwejka, kjer imajo ogromne mesne porcije in eno vegeterjansko solato. 

Macchiata je zmanjkalo, minilo pa je le 10 minut. Gledam skozi okno in si skušam zapomniti še zadnje podrobnosti stavb, ki me obkrožajo. Sedim na robu trga Plac Konstytucji — znameniti trg, obkrožen s stavbami v sovjetskem stilu. Gledam rumeno-rdeče avtobuse in trame, ki se vozijo mimo mene. Gledam moderne stolpnice in veleblagovnice v daljavi. To je zame Varšava — mešanica zahoda in vzhoda. Mešanica preprostih ljudi in ljudi, oblečenih po zadnji modi. Ljudi, ki na centralni postaji postavijo svojo stojnico iz kartonastih škatel in ljudi, ki s Starbucks Take away Coffee hitijo mimo. 

Prišli so, da gremo na kosilo. Zadnje druženje. Po kosilu bo on odšel na univerzo, jaz pa v naslednjo kavarno. Verjetno kar v isto, da izkoristim njihov internet za objavo tegale teksta in da poskusim eno izmed tortic. Potem pa večerja za dva in vlak. Konec bo. 

Draga Varšava, naj bodo tvoje lučke, ki se bodo prižgale ob mraku, moje solze sreče in žalosti in naj ti bodo v spomin na mojo ljubezen do tebe. 

Zanima me, če je še na koga kakšen kraj doma ali v tujini naredil globok vtis. Če ga želiš deliti, bom vesela, če zapišeš ime kraja v komentar. Če se prsti ne bodo želeli ustaviti, napiši še, kaj je bilo tisto, kar je naredilo tak odtis.