Do Gdanska: 3. dan

Sopron - Bratislava (SK)

Vožnja do Bratislave je bila enostavna, brez skrbi, da bom zavila na avtocesto in dobila kazen, ker sem brez avstrijske vinjete (pot me je namreč vodila čez Avstrijo). Po krajšem “ovinku” sem našla pot za Devinski grad, nato pa se je zgodilo naslednje: pridem do gradbišča, kjer ni znaka za Devin,  zato peljem naravnost (to pač narediš, če ne veš kam), peljem nekaj časa naravnost, nakar ugotovim, da bi vendarle morala pri tistem gradbišču zaviti levo, obrnem, zgrešim izvoz, zapeljem na bencinsko in že razmišlja, da bi Devinski grad izpustila, na blagajni preverim, ali je moja domneva za odcep levo pravilna, blagajničarka pritrdi, zapeljem na cesto in obrnem, se peljem nazaj in vidim, da je bil znak za Devinski grad levo že od začetka tam. Ah, dogodivščine potovanja z avtom.

Na Devinskem gradu sem imela čudovit razgled na Donavo, to je bil eden od razlogov, da sem šla grad pogledat. Imeli so še neke srednjeveške stojnice in, jasno, jaz sem šla naravnost k lokostrelski stojnici. Mladenič, ki je bil tam, je očitno opazil mojo zagretost, saj mi je po prvi izstreljeni puščici ponudil, da izstrelim še eno. Druga puščica je pristala bolj na robu kot prva in ponudil mi je še eno. Povedala sem mu, da sem si kot otrok želela biti Robin Hood. Nasmehnil se mi je, kaj pa si je mislil pa ne vem. Tretja puščica je šla mimo tarče in žalostno rekla: “Maybe in another life.” Očitno sem se mu zasmilila in ponudil mi je še eno. Močno sem se skoncentrirala in … lahko bi se zlagala in rekla, da sem zadela v center, vendar pa bi bilo to preveč filmsko … zadela sem najbližje centru od vseh, kar je bilo zame dovolj. Skupaj sva se razveselila in se poslovila. 

V Bratislavi sem našla zastonj parkirišče, vzela ven ponija in se podala na ogled mesta. Šla sem na razgledno točko, na vrhu enega izmed mostov, ki je bila zgrajena v času komunizma. Zgoraj je restavracija (draga, seveda) in razgledna ploščad. Menda med komunizmom vstop na razgledno ploščad ni bil dovolj, saj bi lahko uzrli nekomunistično Avstrijo. Bratislava namreč leži tik bo meji z Avstijo, loči ju reka Donava. Pot sem nadaljevala proti gradu, kjer je prijazen gospod opazil mojo dilemo, ko sem ob kolesu na dnu stopnic pogledovala proti gradu in me napotil malo naprej, kjer je bila pot in ne stopnice do gradu. Saj ne, da sem se lahko peljela, pot je bila prestrma, ampak vsaj kolesa mi ni bilo treba nositi. Po ogledu gradu sem zapeljala v stari del mesta, kjer pa je kmalu začelo deževati in obstala sem pod streho nekega nočnega kluba z dvema Italjanoma, ki nista mogla nehati govorit. Po zemljevidu sodeč nisem bila daleč od avta in, ko sem ocenila, da še ne bo kmalu nehalo deževati, sem se pognala proti avtu. Saj ne bom zelo mokra, a ne? Ja pa jade. Takoj sem zapeljala v dve veliki (in globoki) luži. Moj izgovor je, da na kolesu med dežjem težko kaj vidiš pred sabo. Zapeljala sem mimo vodnjaka, kjer sem dejansko pomislila, da bi se ustavila in si natočila vodo v flaško, ampak glava (čeprav že mokra) je odločila, da pojdem naprej. Za trenutek sem mislila, da sem se izgubila, ko sem le prišla do ceste z “Aha momentom”: “Aha, samo še čez moram.” Da me ne bi pošpricali mimoidoči avtomobili, sem se s kolesom ob strani začela pomikati nazaj, ko se je moje kolo odločilo, da bo malo zavilo, kar je pomenilo, da je zmanjkalo prostora zame. Padla sem tako neslavnostno, da tudi v primeru, če bi bil zraven gentleman, ki bi mi ponudil roko, ne bi mogla izpasti damsko. Med padcem se je sedež kolesa rahlo zasukal in pot do avta (ko sem le uspela priti čez) sem nadaljevala rahlo zasukana v desno.

Ko sem prišla v kemp, ki je ležal pri jezeru, me je minila vsa volja do kopanja. Pa tudi vreme ni bilo tako, da bi človek skočil v vodo.

Do Gdanska: 1. dan

Ljubljana - Lenti (H)

Z Gašperjem (moja boljša polovica) sva se odločila, da bova letos naredila podoben avtotrip kot lani, ko sva šla čez Alpe do Nice (nekateri ste o tem potovanju že lani brali na blogu). Letošnja destinacija je Gdansk, na severu Poljske ob Baltskem morju. Za Gdansk sva se odločila, ker si ga jaz nisem uspela ogledati, ko sva dva meseca preživela v Varšavi (on je tam delal na matematičnem inštitutu, jaz pa sem pisala svojo magistrsko delo in potovala) in ker naju je Poljska očarala.

Prvi dan potovanja je bil brez posebnosti. V kemp sva prišla po zaprtju recepcije, ko pa vsa se zjutraj želela prijaviti, so naju spustili brez plačila. V naslednjih objavah bom opisovala dogodivščine, ki so se mi zgodile na poti.

Eno leto je naokoli … in kje sem zdaj?

Eno leto je naokoli od moje prve objave. No, v resnici je malo več kot eno leto. Datum prve objave na blogu je 16.3.2013, kar pomeni, da sem za obletnico skoraj mesec prepozna. Prvotni namen je bil napisati poročilo o obisku sejma otroške literature v Bologni. Ko pa sem ugotovila, da sta obletnica in sejem otroške literature tesno povezana z datumom 25.3., sem se odločila za mešanico obojega. Naj razložim. Na ta dan leta 2013 (torej 25.3.2013) sem objavila svojo prvo pravljico Brata na blogu, leto kasneje (torej letos) pa sem ob zajtrku v hostlu na robu Bologne spoznala mlado ilustratorko iz Poljske. Z navdušenjem sva ugotovili, da sva ravno to, kar ta druga potrebuje. Jaz sem dala njej mojo pravljico in ona je meni pokazala svoje dosedanje delo, nato pa sva se skupaj odpravili na sejem.

Ponosen trenutek

Zvečer tistega dne je med skupnim druženjem v dnevni sobi prebrala mojo pravljico in iz njenega izraza sem lahko razbrala, da ji je pravljica zares všeč in to mi je tudi povedala. Veliko mi je pomenilo, da je to rekel nekdo, ki tudi želi delati v otroški literaturi. Še lepše od tega pa je, da se je ponudila, da pravljico ilustrira. Jasno sem ponudbo sprejela in zdaj že sodelujeva, zahvaljujoč digitalni dobi.

Sejem otroške literature v Bologni je predvsem namenjen prodaji pravic in nabiranju kontaktov. Sama sicer nisem dobila veliko kontaktov, sem pa vendarle veliko odnesla. Par dni pred odhodom sem se spraševala, ali je sploh prav, da grem. Bom sploh kaj dosegla tam? Me bo sploh kak založnik hotel povohati? No, izkazalo se je, da si z založniki nisem mogla veliko pomagati. Vendar pa je to normalno, saj pisatelji po navadi svoje delo oddajo založnikom preko pošte (ali preko literarnih agentov, kot sem izvedela pri eni založbi, h kateri sem pristopila). Zame so bila bolj pomembna predavanja, ki so potekala vzporedno s sejmom. Čudovito je bilo čutiti, kako se zaradi teh predavanj učim in začenjam razumevati, kako ta industrija deluje, kaj vse je na voljo, kako drugi avtorji in založniki razmišljajo ... Čudovito se je bilo sprehajati med tistimi stojnicami in ljudmi ter čutiti, da nisem več isti človek. Da zavoljo tega prostora rastem in se pripravljam, da uresničim svoje sanje o svojih pravljicah. Čutila sem, da del mene pripada temu svetu. Ta občutek pripadanosti je neprecenljiv za človeka, ki z včasih nesigurnimi koraki stopa po poti, ki se počasi prikazuje iz megle.

Vseh pet dni, ki sem jih preživela v Bologni, je bilo kot iz sanj. Pa ne mislim takih sanj, kjer lahkotno skačemo namesto hoje in vse diši po jasminu. V tem smislu je bilo ravno nasprotno, saj mi je telo zamerilo prenašanje težke torbe na eni rami in me posledično skoraj spravilo na bergle. V mislih imam lahkotnost spoprijemanja z okoliščinami in vdihovanja novih izkušenj, česar pred enim letom nisem čutila. Pridobila sem štiri nove prijatelje (in ena od teh tudi študira matematiko!! Naključje? Zame ne.), s katerimi zdaj ostajam v stiku. Po navadi imam težave navezati stik in ga potem tudi ohranjati, ampak v Bologni tega problema nisem imela. Zato pravim, da je bilo kot iz sanj. Vse je bilo tako lahkotno. Na zadnji dan sem bila iz navadne stranke povišana v najboljšega promotorja male restavracije v stranski uličici— tako je razglasila tamkajšnja natakarica —, ki sem jo odkrila prvi dan in potem tja tekom sejma vodila svoje nove prijatelje.

Z novimi prijatelji pri Due Torri

Torej, eno leto je naokoli in kje sem zdaj? Odgovor na to vprašanje deloma odgovori že “naključje” datuma 25.3., ki sem ga opisala na začetku. Poleg tega, da se je začelo resno delo za izdajo pravljic in da sem osebnostno zrastla, se mi je odprlo še na matematičnem področju. Kmalu bom začela pomagati pri poučevanju matematike v OŠ Lila, v naslednji številki revije Digitalna Kamera pa bo izšel moj prvi članek o matematiki v fotografiji. Le o čem bom lahko poročala naslednje leto?

Col du Glandon (10.7.2013)

Sedim na kamnu in gledam v dolino, iz katerem sem prišla. Ne vidim daleč, saj jo je zakrila temno modra zavesa, ki kdaj pa kdaj za milisekundo spremeni barvo v nevihtno rumeno. Gledam cesto, ki me je pripeljala sem in gledam napise navijačev Tour d’France-a, ki je prav po tej cesti potekal dva dni prej. Med njimi sem našla tudi slovenskega. To in reklamna zastava na poti gor je zdaj razjasnila moje začudenje nad okrašenostjo zadnje vasi pred vzponom s barvnimi trikotnimi zastavicami, ki so visele na vrvici čez cesto, in plastičnimi kipi kolesarjev.

Občudujem barvno kombinacijo temno zelenih pašnikov, ki me obdajajo z vseh strani, in temno modre doline pred mano, ki postaja vse bolj črna. Ponekod zelene pašnike krasijo rjave pikice, ki so skupine ovnov v daljavi. Ena od teh skupinic je prečkala cesto ravno, ko sem zapeljala na vrh. Nenazadnje pa pogledujem na desno proti naslednjemu prelazu, ki je le 2,5 kilometra oddaljen od tu. Le kaj naju čaka na drugi strani?, se vprašam.

Lugano (6.7.2013)

Na vrsti je Švica! Po kratkem vzponu se poslovim od jezera Como in se napotim proti meji. Tam pa kar naenkrat vame butne prestiž, ki ga nisem pričakovala. Peljem se ob jezeru, ki leži tako na italijanski kot na švicarski strani in ki se mi v soncu nagajivo smehlja. Ob njem pa polno dragih in zavidljivih avtov. Peljem se čez nekaj manjših mest, tik pred mejo pa ostaneva le še jaz in pogled na jezero skozi čudovito galerijo. Prestop meje ni bil nič posebnega, le malo sumničavo je carinik pogledal mojo veliko škatlo s hrano in vprašal Fleisch? Odločno sem odkimala, on pa je prikimal in me spustil naprej.

Če sem mislila, da sem prestiž doživela na italjanski strani, sem se motila. Na poti čez Lugano sem imela spremstvo monaške registrske, od Lugana do kampa v Bellinzoni pa oldtimerja. Čeprav mi tako bogastvo vzbuja občutek cerkvene miši, sem v njem uživala. Res je bilo lepo. Mesto je dajalo videz, ki sem ga v svojih predstavah dajala Azurni obali. Le kakšna bo potem Nica? In Monaco?

Pomežiknila sem jezeru, ki se je grel v popoldanskem soncu in se odcepila na sever. Kot da bi odsekal, je pokrajina od prekrižane table z napisom Lugano izgubila prestiž, a nič zato ... še vedno je bilo lepo.

Passo di Gavia (4.6.2013)

Sedim v avtu, obrnjena proti smeri, od koder sem prišla. Vse okoli mene je sneg, ki se zaradi visoke nadmorske višine in odeje oblakov, ki zakriva sonce, še ni stopil. Zaradi beline, ki pa je zgubila svojo čistost, in tišine, deluje, kakor da sem vstopila v trenutek, ki je zamrznjen v času.

Zatopljena sem v knjigo, ki jo berem že celotno potovanje, pa še nisem dosegla tretjine. A kljub moji zatopnjenosti, se mir, ki me obdaja, naseljuje v meni. Vsake toliko pogledam proti zamrznjenemu jezeru, mimo katerega sem prišla na vrh tega čudovitega prelaza. Čakam, da se bo zdaj zdaj pripeljal izza vogala, za katerim leži jezero in se mu bo, kljub mrazu, nasmehnil, rekoč Še en prelaz premagan.

Sella di Razzo (2.7.2013)

Sedim ob planinski koči. Pred mano je lesena ograja, na drugi strani asfaltna cesta, ki me je pripreljala sem, čez cesto je travnik, okrašen z majhnimi skalami, smrekov gozd in v ozadju skalnate gore dokler seže pogled. 

Poslušam tišino in gledam ptiča, ki se igra z vetrom. Zdaj na mestu maha s krili in čaka, da bo v nasprotno smer zapihal dovolj močan veter, ki ga bo, mirujočega, obdržal na tej točki. Gledam bele oblake, ki mi občasno lajšajo vročino poletnega sonca in gledam modro nebo, ki je na eni strani svetlo, tik nad mano pa temno modro. Pogovarjam se z vetrom, ki mi vsake toliko prišepne kaj na uho in gledam, kako mimogrede žgečka bilke na travniku, da se nekontrolirano tresejo. 

Vse to si zapisujem v srce, da ne bo žalostno, ko bom odšla naprej. Ko se mi bo potožilo po vetru,  mirujočem ptiču sredi neba in skalnatih gorah, bom le zaprla oči in spet bom tu.

Na snidenje

Sedim v kavarni ob skodelici macchiata in čakam fanta, da zaključi s svojimi obveznostmi na inštitutu. Poslavljam se od Varšave z nasmehom in solzjo. Veselim se Ljubljane, družine in prijateljev, a vseeno ... Vse mogoče se mi podi po glavi.

Tujina me privlači. Vsakič, ko stojim na tuji zemlji, se počutim kot doma. Zelo imam rada Slovenijo in Ljubljano, a ne predstavljam si življenja brez potovanj. Čeprav moram priznati, da je šest mesecev potovanj tudi zame preveč. 

Zadnja dva tedna se je tu v Varšavi končno zares otoplilo. Imela sem namen obiskati še dva kraja na Poljskem, a sem se odločila, da mi ni do novih potovanj in sem raje vpijala duh Varšave. To je bil tudi čas, ko smo s fantovimi sodelovci preživeli marsikateri večer v (za nas) slavni restavraciji U Szwejka, kjer imajo ogromne mesne porcije in eno vegeterjansko solato. 

Macchiata je zmanjkalo, minilo pa je le 10 minut. Gledam skozi okno in si skušam zapomniti še zadnje podrobnosti stavb, ki me obkrožajo. Sedim na robu trga Plac Konstytucji — znameniti trg, obkrožen s stavbami v sovjetskem stilu. Gledam rumeno-rdeče avtobuse in trame, ki se vozijo mimo mene. Gledam moderne stolpnice in veleblagovnice v daljavi. To je zame Varšava — mešanica zahoda in vzhoda. Mešanica preprostih ljudi in ljudi, oblečenih po zadnji modi. Ljudi, ki na centralni postaji postavijo svojo stojnico iz kartonastih škatel in ljudi, ki s Starbucks Take away Coffee hitijo mimo. 

Prišli so, da gremo na kosilo. Zadnje druženje. Po kosilu bo on odšel na univerzo, jaz pa v naslednjo kavarno. Verjetno kar v isto, da izkoristim njihov internet za objavo tegale teksta in da poskusim eno izmed tortic. Potem pa večerja za dva in vlak. Konec bo. 

Draga Varšava, naj bodo tvoje lučke, ki se bodo prižgale ob mraku, moje solze sreče in žalosti in naj ti bodo v spomin na mojo ljubezen do tebe. 

Zanima me, če je še na koga kakšen kraj doma ali v tujini naredil globok vtis. Če ga želiš deliti, bom vesela, če zapišeš ime kraja v komentar. Če se prsti ne bodo želeli ustaviti, napiši še, kaj je bilo tisto, kar je naredilo tak odtis.