Sedim na kamnu in gledam v dolino, iz katerem sem prišla. Ne vidim daleč, saj jo je zakrila temno modra zavesa, ki kdaj pa kdaj za milisekundo spremeni barvo v nevihtno rumeno. Gledam cesto, ki me je pripeljala sem in gledam napise navijačev Tour d’France-a, ki je prav po tej cesti potekal dva dni prej. Med njimi sem našla tudi slovenskega. To in reklamna zastava na poti gor je zdaj razjasnila moje začudenje nad okrašenostjo zadnje vasi pred vzponom s barvnimi trikotnimi zastavicami, ki so visele na vrvici čez cesto, in plastičnimi kipi kolesarjev.
Občudujem barvno kombinacijo temno zelenih pašnikov, ki me obdajajo z vseh strani, in temno modre doline pred mano, ki postaja vse bolj črna. Ponekod zelene pašnike krasijo rjave pikice, ki so skupine ovnov v daljavi. Ena od teh skupinic je prečkala cesto ravno, ko sem zapeljala na vrh. Nenazadnje pa pogledujem na desno proti naslednjemu prelazu, ki je le 2,5 kilometra oddaljen od tu. Le kaj naju čaka na drugi strani?, se vprašam.
Ni komentarjev :
Objavite komentar
Vesela bom vseh komentarjev. Komentiraš lahko tudi anonimno tako, da v komentiraj kot izbereš anonimno.