Col du Glandon (10.7.2013)

Sedim na kamnu in gledam v dolino, iz katerem sem prišla. Ne vidim daleč, saj jo je zakrila temno modra zavesa, ki kdaj pa kdaj za milisekundo spremeni barvo v nevihtno rumeno. Gledam cesto, ki me je pripeljala sem in gledam napise navijačev Tour d’France-a, ki je prav po tej cesti potekal dva dni prej. Med njimi sem našla tudi slovenskega. To in reklamna zastava na poti gor je zdaj razjasnila moje začudenje nad okrašenostjo zadnje vasi pred vzponom s barvnimi trikotnimi zastavicami, ki so visele na vrvici čez cesto, in plastičnimi kipi kolesarjev.

Občudujem barvno kombinacijo temno zelenih pašnikov, ki me obdajajo z vseh strani, in temno modre doline pred mano, ki postaja vse bolj črna. Ponekod zelene pašnike krasijo rjave pikice, ki so skupine ovnov v daljavi. Ena od teh skupinic je prečkala cesto ravno, ko sem zapeljala na vrh. Nenazadnje pa pogledujem na desno proti naslednjemu prelazu, ki je le 2,5 kilometra oddaljen od tu. Le kaj naju čaka na drugi strani?, se vprašam.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Nevihta

Že kar nekaj dni je od kar sta se razšla. Pravijo, da s časom postane lažje, a zanjo ni. Sedela je na hodniku v stavbi, kjer jo je čakal sestanek z založbo. Z vsem srcem si je želela, da bi izdali njene zgodbe. Pisanje je res oboževala in trenutno je bila to edina svetla točka njenega življenja. A tudi ta je zdaj ugašala, ko so se nanjo zgrnile črne misli. Sem sama sebi dovolj? Kako naj drugim razložim, da sva se razšla? Tako lepo življenje sva si že ustvarila, zdaj pa je vse izginilo. 

Iz črnih oblakov nad njo je začelo deževati. Njene misli so prebadale njeno srce kot lokostrelske puščice, ki nikakor niso želele odnehati. Nevihta se je stopnjevala in pojavile so se strele, ki so jo udarjale po celem telesu. Od vsega hudega je nastal vrtinec, ki jo je začel vleči še globje v temo, prepojeno z jezo, obtoževanjem in zamero. Vrtinec se je vrtel, vse dokler je ni izmučene izpljunil iz sebe. Iz nje je izžel vso toplino in ostal je le še hladen okvir njenega telesa. 

Rezek zvok odpirajočih se vrat in povabilo, naj vstopi, je v njej spet prižgalo luč. Bila je kot svetilnik, ki je njeno ladjo s strganimi jadri obrnil v pravo smer. Toplina se je vrnila in zdelo se je, da je svetilnik posvetil skozi njene oči. Vstopila je v pisarno in za sabo pustila sonce, ki kot pravijo ... po dežju vedno posije.