Kratke zgodbe o notranjem svetu: Nevihta

Že kar nekaj dni je od kar sta se razšla. Pravijo, da s časom postane lažje, a zanjo ni. Sedela je na hodniku v stavbi, kjer jo je čakal sestanek z založbo. Z vsem srcem si je želela, da bi izdali njene zgodbe. Pisanje je res oboževala in trenutno je bila to edina svetla točka njenega življenja. A tudi ta je zdaj ugašala, ko so se nanjo zgrnile črne misli. Sem sama sebi dovolj? Kako naj drugim razložim, da sva se razšla? Tako lepo življenje sva si že ustvarila, zdaj pa je vse izginilo. 

Iz črnih oblakov nad njo je začelo deževati. Njene misli so prebadale njeno srce kot lokostrelske puščice, ki nikakor niso želele odnehati. Nevihta se je stopnjevala in pojavile so se strele, ki so jo udarjale po celem telesu. Od vsega hudega je nastal vrtinec, ki jo je začel vleči še globje v temo, prepojeno z jezo, obtoževanjem in zamero. Vrtinec se je vrtel, vse dokler je ni izmučene izpljunil iz sebe. Iz nje je izžel vso toplino in ostal je le še hladen okvir njenega telesa. 

Rezek zvok odpirajočih se vrat in povabilo, naj vstopi, je v njej spet prižgalo luč. Bila je kot svetilnik, ki je njeno ladjo s strganimi jadri obrnil v pravo smer. Toplina se je vrnila in zdelo se je, da je svetilnik posvetil skozi njene oči. Vstopila je v pisarno in za sabo pustila sonce, ki kot pravijo ... po dežju vedno posije.

Sledi svojemu srcu

Sledi srcu, a bodi prepričan, da govori res srce.

Pravljica Brata, ki sem jo objavila pred nekaj dnevi, uči, da moramo slediti svojemu srcu. Dostikrat gre to vzporedno z neupoštevanjem nasvetov ljudi okoli nas. Da lahko slediš svojemu srcu, moraš najprej vedeti, kaj sploh govori. Včasih se zgodi, da ga slišimo, a nam to, kar govori, ni všeč. Lahko nas prestraši. Morda nam nakazuje pot, ki sem nam zdi pretežka. Pot, za katero bi morali zbrati več poguma in moči, kot je trenutno premoremo. Pot, na kateri bi se morali najprej zanesti le nase, najti gonilno silo v sebi in z njo ostalim dokazati, da je to prava pot. Tako se lahko zgodi, da izberemo lažjo pot — ustaljeno pot.

Ko je meni srce govorilo, da akademski svet ni zame, ga nekaj časa nisem želela poslušati, saj Kaj sicer, če ne to? Nato pa sem vpisala absolventski staž z namenom Eno leto imaš, da odkriješ, kaj si zares želiš. Brez cenzure, prosim! A odkriti svoje poti ni lahko. Ne moremo se preprosto usesti, razmisliti in ugotoviti. Za začetek se je treba le odločiti, da ne bomo več delali proti sebi in se nato prepustiti toku, ki ga ustvari ta odločitev. Sliši se preprosto, a za koga je to lahko strašljivo. Mislim pa tudi, da mnogi to že delajo, pa se tega ne zavedajo. 

To, kar si zdaj, ni vse, kar si lahko. To, kar veš zdaj, ni zapisano v kamen. To, kar zdaj vidiš kot svojo prihodnost, ni neizbežljiva usoda., je med pomembnejšimi nauki, ki sem se jih naučila to leto. Sama si pred pol leta nisem predstavljala mesta, na katerem stojim danes. Nisem si predstavljala, da bom imela blog in da bom tako uživala v pisanju pravljic. In tako kot takrat si tudi danes ne morem predstavljati, kaj me čaka čez pol leta. Verjamem v svojo pot, ker se na njej moje srce ne upira več.

Včeraj sem poslušala intervju z Ed Sheeranom, v katerem so ga spraševali, kakšen je bil njegov plan B v primeru, da mu ne bi uspelo v glasbi. Odgovoril je, da ne verjame v plan B — enostavno moraš poskrbeti, da plan A uspe. Če si za plan A izberemo tisto, kar govori srce, verjamem, da smo ga zmožni izpeljati. Noben plan ni napačen, le da je od srca. In ta zadnji del je pomemeben ... le da je od srca. Naj zaključim z mislijo iz pesmi Maje Keuc z naslovom Zmorem: Diagram življenja rišeš sam.

Jaz kot moja pot

Naj sem vam predstavim tako, da vam povem, po kakšni poti želim hoditi. 

Verjamem, da zgodbe lahko človeka ponovno rodijo. Če zgodbi pustimo blizu srca in ji ponudimo enakovreden položaj pri debati o situaciji, ki jo zgodba obravnava, se lahko iz nje veliko naučimo. Lahko se ponovno rodimo. Jaz sem se že večkrat in se še velikokrat bom.

Po izobrazbi sem matematik, a že od otroštva me je zanimal kreativni svet. V osnovni in srednji šoli sem se veliko ukvarjala s filmom — tako igranim kot dokumentarnim. Vendar s svojim delom nisem bila nikoli zares zadovoljna. Zdelo se mi je, da ne uporabljam vseh talentov, za katere sem vedela, da jih ima, čeprav jih morda še nisem znala izraziti. Tako sem se po neuspelem vpisu na študij filmske režije (česar sem še danes vesela) vpisala na študij matematike — moje druge ljubezni. Kreativnost sem pustila za sabo, saj je razočaranje nad nezrelostjo mojih del preveč bolelo. Nekje v sebi sem začela dvomiti o  svoji sposobnosti ustvarjanja. 

V svojih študijskih letih sem se veliko naučila, veliko doživela — prva ljubezen, prva zveza, prve rane. To je bil čas dozorevanja. Pridobila sem si samozavest, ki je prej nikoli nisem imela. Prepričanja, ki sem jih imela že od otroštva, sem bolje razumela in se enkrat za vselej prepričala, da v praksi res držijo. Zaradi tega sem trdneje stala na tleh in nisem pustila, da bi me drugi s svojimi povprečnimi videnji omajali. 

Čeprav sem s študijem potlačila svojo kreativnost, je vsake toliko le pogledala ven. V letu absolventskega staža sem si vzela čas, da ponovno raziščem tisti del svojega življenja, ki sem ga pred leti pustila za sabo. In tako sem odkrila pisanje. Sprva sem bila zelo previdna in napisala le en odstavek kratke zgodbe na teden, saj Bolje končati dobro, kot nadaljevati slabo. Z vsakim novim odstavkom pa sem dobila nazaj nov košček zaupanja v lastno ustvarjalnost. In zdaj ... šest mesecev po prvem odstavku vidim, da sem za dobro ustvarjanje potrebovala svoja študijska leta na matematiki — morala sem doživeti ljubezen in bolečino, da sem lahko o njej ustvarjala.

Moja želja je pisati zgodbe za otroke, v katerih bi se lahko našli tudi odrasli. Da je to moja pot, vem, ker lahko skozi pisanje pravljic uresničim in povežem svoje talente. Vidim pa tudi, da mi ob uspehu lahko odpre nove poti, po katerih si želim iti, a so zaenkrat še preveč oddaljene.