Kakšna je naša prihodnost?

Uporabimo drugačnost, s katero smo se rodili, v svoj prid.

Na Poljskem se opazila, da znotraj nekega kompleksa (bazen, živalski vrt) obstajajo službe, ki bi se jih dalo združiti. Naj podam primer. Na bazenu, ki sem ga obiskala v Varšavi, delajo: dva ali trije reševalci, blagajničar, čistilka in gospa, ki ti v zameno za čevlje in jakno da ključ za omarico, ki ga nato neseš k blagajničarju. Na bazenu, ki ga obiskujem v Ljubljani in ki je približno iste velikosti, vse to opravljata dva reševalca in čistilka. Sprašujem se, ali so to ostanki socializma pod sovjetsko zvezo in ali je socializem reševal problem zaposlenosti prebivalstva tako, da je službe umetno ustvaril. Rabiš službo? Ok, namesto, da blagajničar da ključ za omarico, bomo naredili tako, da morajo obiskovalci najprej priti do tebe, ti dati jakno in ti jim nato daš ključ, s katerim gredo do blagajničarja. 

Danes je veliko govora o brezposelnosti — o tem, kako je 26 milijonov ljudi v EU brez službe in kako jo je čedalje težje dobiti. Nekaj časa nazaj, ko je kriza v Sloveniji postala občutnejša, sem se vprašala, kaj pravzprav ta kriza pomeni in kako je do nje prišlo. Nisem iskala odgovora z ekonomskim ozadjem, saj to počnejo že drugi. Jaz to krizo vidim bolj kot priložnost, da se ljudje zbudijo in namesto udobnega življenja z zagotovljeno službo izberemo pot samouresničitve. Če že v štartu veš, da službe ne boš oziroma jo boš težko dobil, zakaj ne bi poskusil s tistim, kar zahteva tebe kot osebo in ne tebe kot diplomanta neke fakultete? Teh je veliko, ti si en sam! 

Pred dnevi sem naletela na članek, v katerem je pisalo, da bi se moral naš pristop k poučevanju mladine spremeniti. Namesto, da jim podajamo znanje, bi jih morali učiti, kako to znanje uporabiti. Razlog za to, opisan z eno besedo, je internet. Včasih so bili učitelji tisti, ki so bili v družbi spoštovani zaradi znanja, ki je bilo takrat težko dostopno. Učitelji so bili poleg knjig, ki pa so bile v primerjavi z današnjim časom redke, edini način širjenja znanja. Danes je ogromno znanja posto dostopnega na internetu. In tako naj bi zdaj, pravi članek, učitelji prevzeli drugačno vlogo. Namesto podajanja znanja, naj bi mladino spodbujali pri razvoju raznih sposobnosti in jim vlivali motivacijo za nadaljevanje. In, če smem dodati še svoj predlog —pomagali ugotoviti, kako naj otrok poveže sebe s tem, kar dela. Zdi se mi, da smo mimo časov, ko so se zaposleni ljudje imenovali delovna sila.

Ne želim reči, da znanje ni pomembno. Je zelo pomembno, ampak po mojem ne sme premagati osebnega prispevka. V končni fazi je znanje nekaj, kar se lahko naučimo, medtem ko je podajanje idej in pristop k reševanju nekega problema lahko neodvisno od znanja. Vsak se lahko nauči slovnico, medtem ko ni vsak pisatelj.

Jaz kot moja pot

Naj sem vam predstavim tako, da vam povem, po kakšni poti želim hoditi. 

Verjamem, da zgodbe lahko človeka ponovno rodijo. Če zgodbi pustimo blizu srca in ji ponudimo enakovreden položaj pri debati o situaciji, ki jo zgodba obravnava, se lahko iz nje veliko naučimo. Lahko se ponovno rodimo. Jaz sem se že večkrat in se še velikokrat bom.

Po izobrazbi sem matematik, a že od otroštva me je zanimal kreativni svet. V osnovni in srednji šoli sem se veliko ukvarjala s filmom — tako igranim kot dokumentarnim. Vendar s svojim delom nisem bila nikoli zares zadovoljna. Zdelo se mi je, da ne uporabljam vseh talentov, za katere sem vedela, da jih ima, čeprav jih morda še nisem znala izraziti. Tako sem se po neuspelem vpisu na študij filmske režije (česar sem še danes vesela) vpisala na študij matematike — moje druge ljubezni. Kreativnost sem pustila za sabo, saj je razočaranje nad nezrelostjo mojih del preveč bolelo. Nekje v sebi sem začela dvomiti o  svoji sposobnosti ustvarjanja. 

V svojih študijskih letih sem se veliko naučila, veliko doživela — prva ljubezen, prva zveza, prve rane. To je bil čas dozorevanja. Pridobila sem si samozavest, ki je prej nikoli nisem imela. Prepričanja, ki sem jih imela že od otroštva, sem bolje razumela in se enkrat za vselej prepričala, da v praksi res držijo. Zaradi tega sem trdneje stala na tleh in nisem pustila, da bi me drugi s svojimi povprečnimi videnji omajali. 

Čeprav sem s študijem potlačila svojo kreativnost, je vsake toliko le pogledala ven. V letu absolventskega staža sem si vzela čas, da ponovno raziščem tisti del svojega življenja, ki sem ga pred leti pustila za sabo. In tako sem odkrila pisanje. Sprva sem bila zelo previdna in napisala le en odstavek kratke zgodbe na teden, saj Bolje končati dobro, kot nadaljevati slabo. Z vsakim novim odstavkom pa sem dobila nazaj nov košček zaupanja v lastno ustvarjalnost. In zdaj ... šest mesecev po prvem odstavku vidim, da sem za dobro ustvarjanje potrebovala svoja študijska leta na matematiki — morala sem doživeti ljubezen in bolečino, da sem lahko o njej ustvarjala.

Moja želja je pisati zgodbe za otroke, v katerih bi se lahko našli tudi odrasli. Da je to moja pot, vem, ker lahko skozi pisanje pravljic uresničim in povežem svoje talente. Vidim pa tudi, da mi ob uspehu lahko odpre nove poti, po katerih si želim iti, a so zaenkrat še preveč oddaljene.