Na snidenje

Sedim v kavarni ob skodelici macchiata in čakam fanta, da zaključi s svojimi obveznostmi na inštitutu. Poslavljam se od Varšave z nasmehom in solzjo. Veselim se Ljubljane, družine in prijateljev, a vseeno ... Vse mogoče se mi podi po glavi.

Tujina me privlači. Vsakič, ko stojim na tuji zemlji, se počutim kot doma. Zelo imam rada Slovenijo in Ljubljano, a ne predstavljam si življenja brez potovanj. Čeprav moram priznati, da je šest mesecev potovanj tudi zame preveč. 

Zadnja dva tedna se je tu v Varšavi končno zares otoplilo. Imela sem namen obiskati še dva kraja na Poljskem, a sem se odločila, da mi ni do novih potovanj in sem raje vpijala duh Varšave. To je bil tudi čas, ko smo s fantovimi sodelovci preživeli marsikateri večer v (za nas) slavni restavraciji U Szwejka, kjer imajo ogromne mesne porcije in eno vegeterjansko solato. 

Macchiata je zmanjkalo, minilo pa je le 10 minut. Gledam skozi okno in si skušam zapomniti še zadnje podrobnosti stavb, ki me obkrožajo. Sedim na robu trga Plac Konstytucji — znameniti trg, obkrožen s stavbami v sovjetskem stilu. Gledam rumeno-rdeče avtobuse in trame, ki se vozijo mimo mene. Gledam moderne stolpnice in veleblagovnice v daljavi. To je zame Varšava — mešanica zahoda in vzhoda. Mešanica preprostih ljudi in ljudi, oblečenih po zadnji modi. Ljudi, ki na centralni postaji postavijo svojo stojnico iz kartonastih škatel in ljudi, ki s Starbucks Take away Coffee hitijo mimo. 

Prišli so, da gremo na kosilo. Zadnje druženje. Po kosilu bo on odšel na univerzo, jaz pa v naslednjo kavarno. Verjetno kar v isto, da izkoristim njihov internet za objavo tegale teksta in da poskusim eno izmed tortic. Potem pa večerja za dva in vlak. Konec bo. 

Draga Varšava, naj bodo tvoje lučke, ki se bodo prižgale ob mraku, moje solze sreče in žalosti in naj ti bodo v spomin na mojo ljubezen do tebe. 

Zanima me, če je še na koga kakšen kraj doma ali v tujini naredil globok vtis. Če ga želiš deliti, bom vesela, če zapišeš ime kraja v komentar. Če se prsti ne bodo želeli ustaviti, napiši še, kaj je bilo tisto, kar je naredilo tak odtis. 

Kakšna je naša prihodnost?

Uporabimo drugačnost, s katero smo se rodili, v svoj prid.

Na Poljskem se opazila, da znotraj nekega kompleksa (bazen, živalski vrt) obstajajo službe, ki bi se jih dalo združiti. Naj podam primer. Na bazenu, ki sem ga obiskala v Varšavi, delajo: dva ali trije reševalci, blagajničar, čistilka in gospa, ki ti v zameno za čevlje in jakno da ključ za omarico, ki ga nato neseš k blagajničarju. Na bazenu, ki ga obiskujem v Ljubljani in ki je približno iste velikosti, vse to opravljata dva reševalca in čistilka. Sprašujem se, ali so to ostanki socializma pod sovjetsko zvezo in ali je socializem reševal problem zaposlenosti prebivalstva tako, da je službe umetno ustvaril. Rabiš službo? Ok, namesto, da blagajničar da ključ za omarico, bomo naredili tako, da morajo obiskovalci najprej priti do tebe, ti dati jakno in ti jim nato daš ključ, s katerim gredo do blagajničarja. 

Danes je veliko govora o brezposelnosti — o tem, kako je 26 milijonov ljudi v EU brez službe in kako jo je čedalje težje dobiti. Nekaj časa nazaj, ko je kriza v Sloveniji postala občutnejša, sem se vprašala, kaj pravzprav ta kriza pomeni in kako je do nje prišlo. Nisem iskala odgovora z ekonomskim ozadjem, saj to počnejo že drugi. Jaz to krizo vidim bolj kot priložnost, da se ljudje zbudijo in namesto udobnega življenja z zagotovljeno službo izberemo pot samouresničitve. Če že v štartu veš, da službe ne boš oziroma jo boš težko dobil, zakaj ne bi poskusil s tistim, kar zahteva tebe kot osebo in ne tebe kot diplomanta neke fakultete? Teh je veliko, ti si en sam! 

Pred dnevi sem naletela na članek, v katerem je pisalo, da bi se moral naš pristop k poučevanju mladine spremeniti. Namesto, da jim podajamo znanje, bi jih morali učiti, kako to znanje uporabiti. Razlog za to, opisan z eno besedo, je internet. Včasih so bili učitelji tisti, ki so bili v družbi spoštovani zaradi znanja, ki je bilo takrat težko dostopno. Učitelji so bili poleg knjig, ki pa so bile v primerjavi z današnjim časom redke, edini način širjenja znanja. Danes je ogromno znanja posto dostopnega na internetu. In tako naj bi zdaj, pravi članek, učitelji prevzeli drugačno vlogo. Namesto podajanja znanja, naj bi mladino spodbujali pri razvoju raznih sposobnosti in jim vlivali motivacijo za nadaljevanje. In, če smem dodati še svoj predlog —pomagali ugotoviti, kako naj otrok poveže sebe s tem, kar dela. Zdi se mi, da smo mimo časov, ko so se zaposleni ljudje imenovali delovna sila.

Ne želim reči, da znanje ni pomembno. Je zelo pomembno, ampak po mojem ne sme premagati osebnega prispevka. V končni fazi je znanje nekaj, kar se lahko naučimo, medtem ko je podajanje idej in pristop k reševanju nekega problema lahko neodvisno od znanja. Vsak se lahko nauči slovnico, medtem ko ni vsak pisatelj.