Na snidenje

Sedim v kavarni ob skodelici macchiata in čakam fanta, da zaključi s svojimi obveznostmi na inštitutu. Poslavljam se od Varšave z nasmehom in solzjo. Veselim se Ljubljane, družine in prijateljev, a vseeno ... Vse mogoče se mi podi po glavi.

Tujina me privlači. Vsakič, ko stojim na tuji zemlji, se počutim kot doma. Zelo imam rada Slovenijo in Ljubljano, a ne predstavljam si življenja brez potovanj. Čeprav moram priznati, da je šest mesecev potovanj tudi zame preveč. 

Zadnja dva tedna se je tu v Varšavi končno zares otoplilo. Imela sem namen obiskati še dva kraja na Poljskem, a sem se odločila, da mi ni do novih potovanj in sem raje vpijala duh Varšave. To je bil tudi čas, ko smo s fantovimi sodelovci preživeli marsikateri večer v (za nas) slavni restavraciji U Szwejka, kjer imajo ogromne mesne porcije in eno vegeterjansko solato. 

Macchiata je zmanjkalo, minilo pa je le 10 minut. Gledam skozi okno in si skušam zapomniti še zadnje podrobnosti stavb, ki me obkrožajo. Sedim na robu trga Plac Konstytucji — znameniti trg, obkrožen s stavbami v sovjetskem stilu. Gledam rumeno-rdeče avtobuse in trame, ki se vozijo mimo mene. Gledam moderne stolpnice in veleblagovnice v daljavi. To je zame Varšava — mešanica zahoda in vzhoda. Mešanica preprostih ljudi in ljudi, oblečenih po zadnji modi. Ljudi, ki na centralni postaji postavijo svojo stojnico iz kartonastih škatel in ljudi, ki s Starbucks Take away Coffee hitijo mimo. 

Prišli so, da gremo na kosilo. Zadnje druženje. Po kosilu bo on odšel na univerzo, jaz pa v naslednjo kavarno. Verjetno kar v isto, da izkoristim njihov internet za objavo tegale teksta in da poskusim eno izmed tortic. Potem pa večerja za dva in vlak. Konec bo. 

Draga Varšava, naj bodo tvoje lučke, ki se bodo prižgale ob mraku, moje solze sreče in žalosti in naj ti bodo v spomin na mojo ljubezen do tebe. 

Zanima me, če je še na koga kakšen kraj doma ali v tujini naredil globok vtis. Če ga želiš deliti, bom vesela, če zapišeš ime kraja v komentar. Če se prsti ne bodo želeli ustaviti, napiši še, kaj je bilo tisto, kar je naredilo tak odtis. 

Parlez vous anglais?/ Móuisz po angielsku?

Letošnje leto je res nekaj posebnega. Vpis absolventskega staža mi je dal svobodo, ki sem jo nujno potrebovala. O tem sem že govorila v prejšnji objavi Jaz kot moja pot. Hkrati pa sem dobila priložnost, da sem s fantom odšla za štiri mesece živeti v Belgijo (Louvain-la-Neuve) in nato še za dva meseca v Varšavo. Življenje na tujem je nekaj, kar zdaj po petih mesecih tujine priporočam vsakemu. Mene je veliko naučilo — nehaš se zanašati na konstante domačega okolja in moč najdeš v sebi. Zgodi se ti

Omnia mea mecum portov. [Vse, kar imam, nosim s seboj.]

Prvi mesec v Belgiji sem bila prestrašena, a ne v smislu, da sem si želela domov. Nisi navajen na oviro tujega jezika, ki se pojavlja na vsakem koraku in na nesodelovanje francosko govorečih ljudi pri pogovoru v angleščini. Zato sem se verjetno vedno bolj prijetno počutila v flamskem delu Belgije, kjer ljudje ne zbežijo ob Hello. Do you speak English? Kmalu sem se tudi na to navadila in se po načelu If you can’t beat them join them naučila Parlez vous anglais? Večina ni bila navdušena nad mojim vprašanjem, a so se vseeno potrudili, nekateri pa so kar pobegnili. Najbolj smešna so bila srečanja tipa Hit and run, ko naju je kakšen prodajalec sam kaj vprašal in po najinem In English?  pobegnil. Ali pa kako se promocija novega izdelka v trgovini po enakem odzivu skrajša v It’s very good.

Počasi sem se navadila, da na vprašanje blagajničarke po prvem skeniranem artiklu odgovorim No (predvidevava, da naju je spraševala, ali imava kartico zvestobe), na vse ostalo pa odreagiram z debelim pogledom. Do sedaj sem doživela že toliko nerodnih situacij, da me osramočenost zaradi njih ne gane več. Skoraj identični situaciji sta se mi zgodili na bazenu v Belgiji in Varšavi. Pri prvem obisku sta blagajničarja vedela, da sem tujka in sta se me zaradi nepoznavanja angleščine hitro znebila — eden tako, da me je zastonj spustil notri, ko sem začela povpraševali po popustu za študente, drugi pa tako, da mi je zaračunal najdražjo karto. Pri naslednjem obisku me drugi blagajničar ni spustil, ker — kolikor mi je uspel razložiti z govorico rok in polomljeno nemščino — je prost vstop le za belgijske študente. Pri drugem obisku bazena v Varšavi z angleščino nisem niti poskušala in sem na vprašanje blagajničarja (glede na količino denarja, ki sem mu ga dala, sem predvidevala, da me je spraševal, ali želim karto za 75 minut) odgovorila le z Tak, tak. Ker prejšnjič nobeden ni preverjal, koliko časa sem že notri, se tudi tokrat nisem ozirala na uro. A seveda tokrat — s strani blagajničarja — ni bilo jezikovne ovire, zato je preveril, koliko časa sem že notri in želel dodatno plačilo. Nekaj mi je še razlagal, a sem samo prikimala in odšla domov.

Zanimivo je, da kljub temu, da je poljščina bližje slovenščini kot francoščina, imava tu več problemov z enakostjo nakupljenih in željenih izdelkov. Naj pojasnim. Namesto pirine moke sva kupila pirina zrna, ki jih je nemogoče skuhati do mehkega in namesto mleka maślanko, za kar še vedno ne veva, kaj je. 

Čaka me še dober mesec življenja v Varšavi, v katero sem se do ušes zaljubila. Navdaja me z energijo, ki jo zdaj končno lahko spremenim v korake po poti, ki jo nosim v srcu že dolgo.