O rekreaciji

Rekreacija ne le za zdravo, ampak tudi za produktivno življenje

Dandanes se veliko govori o športu in rekreaciji. Predvsem se rekreacijo smatra kot del zdravega življenja. Ko sem sama začela z redno rekreacijo, pa sem ugotovila, da lahko ponudi še kaj več.

Nekje sredi faksa, ko sem bila že skoraj eno leto s svojim fantom, sem ugotovila, da si nisem več všeč. Nikoli si nisem bila, a takrat sem videla, da se je moje stanje še poslabšalo. Kot general sem se odločila in si zaukazala, da se to mora spremeniti. Zdrava pamet mi je povedala, da je treba začeti z rekreacijo namesto s stradanjem. Nikoli nisem bila zelo aktiven človek, po koncu gimnazije, ko ni bilo več obvezne športne vzgoje, pa sploh. Ker sem vedela, da se pri športu, ki ti ni všeč, pač ne da vztrajati, sem se odločila za plavanje. Voda in vse povezano z njo je moja ljubezen že od rokavčkov, zato je bila to idealna izbira.

Začela sem počasi — enkrat tedensko po pol ure. Zdaj se to zdi kot nič, a takrat je bilo treba vzpostaviti novo navado, zato nisem pretiravala. Čeprav sem se na začetku mučila, sem kmalu kvoto povečala na dvakrat tedensko po 40 minut. Nekje v tistem času sem tudi spremenila način prehranjevanja in rezultati so se kmalu pokazali. Malo prej kot eno leto po prvi preplavani dolžini sem si tudi našla učiteljico, ki me je dvakrat tedensko eno uro močno priganjala. V tem času sem naredila izjemen napredek — in ne samo v plavanju. Plavanje mi je dalo zagon za bolj aktivno življenje — javni prevoz sem zamenjala za kolo, začela sem šivati, s fantom sva hodila na izlete ... Življenje sem začela živeti bolj izpopolnjeno.

A to ni vse, kar je meni rekreacija dala. Ugotovila sem, da me je plavanje naredilo še bolj vztrajno. Ko delaš neko vajo in na koncu še komaj preplavaš zadnjo dolžino, ker ti zmanjkuje zraka, premagaš neko oviro. In ovir je pri rekreaciji ogromno. Ko enkrat ugotoviš, koliko fizičnih ovir si že premagal, in zagledaš ves svoj trud, upodobljen v svojem telesu, počutju, mišicah ...,  se naučiš premagovati tudi drugačne ovire. 

In še nekaj je. Ko sem na faksu po cele dneve študirala in bila zvečer polomljena zaradi sedenja in težka zaradi polne glave, mi je šport pomagal, da sem se resetirala. Telovadba mi je raztegnila telo, ki je bilo cel dan v sedečem položaju in umirilo misli, ki so cel dan šibale po glavi. Rezultat je bilo sproščeno telo z umirjeno glavo. Zdaj, ko želim vpeljati še kreativnost v svoje življenje, pa mi pomaga tudi pri pridobivanju novih idej. Velikokrat se je že zgodilo, da sem idejo za pravljico ali objavo dobila ravno na poti do ali od bazena.

Moja izkušnja me uči, da je v svoje življenje potrebno vključiti neko rekreacijo, a naj bo taka, ki nam ustreza. Možnosti je ogromno — od teka do plesa na drogu. Naj izbrana rekreacija ne dela le za naše telo, ampak tudi za nas!

Parlez vous anglais?/ Móuisz po angielsku?

Letošnje leto je res nekaj posebnega. Vpis absolventskega staža mi je dal svobodo, ki sem jo nujno potrebovala. O tem sem že govorila v prejšnji objavi Jaz kot moja pot. Hkrati pa sem dobila priložnost, da sem s fantom odšla za štiri mesece živeti v Belgijo (Louvain-la-Neuve) in nato še za dva meseca v Varšavo. Življenje na tujem je nekaj, kar zdaj po petih mesecih tujine priporočam vsakemu. Mene je veliko naučilo — nehaš se zanašati na konstante domačega okolja in moč najdeš v sebi. Zgodi se ti

Omnia mea mecum portov. [Vse, kar imam, nosim s seboj.]

Prvi mesec v Belgiji sem bila prestrašena, a ne v smislu, da sem si želela domov. Nisi navajen na oviro tujega jezika, ki se pojavlja na vsakem koraku in na nesodelovanje francosko govorečih ljudi pri pogovoru v angleščini. Zato sem se verjetno vedno bolj prijetno počutila v flamskem delu Belgije, kjer ljudje ne zbežijo ob Hello. Do you speak English? Kmalu sem se tudi na to navadila in se po načelu If you can’t beat them join them naučila Parlez vous anglais? Večina ni bila navdušena nad mojim vprašanjem, a so se vseeno potrudili, nekateri pa so kar pobegnili. Najbolj smešna so bila srečanja tipa Hit and run, ko naju je kakšen prodajalec sam kaj vprašal in po najinem In English?  pobegnil. Ali pa kako se promocija novega izdelka v trgovini po enakem odzivu skrajša v It’s very good.

Počasi sem se navadila, da na vprašanje blagajničarke po prvem skeniranem artiklu odgovorim No (predvidevava, da naju je spraševala, ali imava kartico zvestobe), na vse ostalo pa odreagiram z debelim pogledom. Do sedaj sem doživela že toliko nerodnih situacij, da me osramočenost zaradi njih ne gane več. Skoraj identični situaciji sta se mi zgodili na bazenu v Belgiji in Varšavi. Pri prvem obisku sta blagajničarja vedela, da sem tujka in sta se me zaradi nepoznavanja angleščine hitro znebila — eden tako, da me je zastonj spustil notri, ko sem začela povpraševali po popustu za študente, drugi pa tako, da mi je zaračunal najdražjo karto. Pri naslednjem obisku me drugi blagajničar ni spustil, ker — kolikor mi je uspel razložiti z govorico rok in polomljeno nemščino — je prost vstop le za belgijske študente. Pri drugem obisku bazena v Varšavi z angleščino nisem niti poskušala in sem na vprašanje blagajničarja (glede na količino denarja, ki sem mu ga dala, sem predvidevala, da me je spraševal, ali želim karto za 75 minut) odgovorila le z Tak, tak. Ker prejšnjič nobeden ni preverjal, koliko časa sem že notri, se tudi tokrat nisem ozirala na uro. A seveda tokrat — s strani blagajničarja — ni bilo jezikovne ovire, zato je preveril, koliko časa sem že notri in želel dodatno plačilo. Nekaj mi je še razlagal, a sem samo prikimala in odšla domov.

Zanimivo je, da kljub temu, da je poljščina bližje slovenščini kot francoščina, imava tu več problemov z enakostjo nakupljenih in željenih izdelkov. Naj pojasnim. Namesto pirine moke sva kupila pirina zrna, ki jih je nemogoče skuhati do mehkega in namesto mleka maślanko, za kar še vedno ne veva, kaj je. 

Čaka me še dober mesec življenja v Varšavi, v katero sem se do ušes zaljubila. Navdaja me z energijo, ki jo zdaj končno lahko spremenim v korake po poti, ki jo nosim v srcu že dolgo.