Do Gdanska: 1. dan

Ljubljana - Lenti (H)

Z Gašperjem (moja boljša polovica) sva se odločila, da bova letos naredila podoben avtotrip kot lani, ko sva šla čez Alpe do Nice (nekateri ste o tem potovanju že lani brali na blogu). Letošnja destinacija je Gdansk, na severu Poljske ob Baltskem morju. Za Gdansk sva se odločila, ker si ga jaz nisem uspela ogledati, ko sva dva meseca preživela v Varšavi (on je tam delal na matematičnem inštitutu, jaz pa sem pisala svojo magistrsko delo in potovala) in ker naju je Poljska očarala.

Prvi dan potovanja je bil brez posebnosti. V kemp sva prišla po zaprtju recepcije, ko pa vsa se zjutraj želela prijaviti, so naju spustili brez plačila. V naslednjih objavah bom opisovala dogodivščine, ki so se mi zgodile na poti.

Lugano (6.7.2013)

Na vrsti je Švica! Po kratkem vzponu se poslovim od jezera Como in se napotim proti meji. Tam pa kar naenkrat vame butne prestiž, ki ga nisem pričakovala. Peljem se ob jezeru, ki leži tako na italijanski kot na švicarski strani in ki se mi v soncu nagajivo smehlja. Ob njem pa polno dragih in zavidljivih avtov. Peljem se čez nekaj manjših mest, tik pred mejo pa ostaneva le še jaz in pogled na jezero skozi čudovito galerijo. Prestop meje ni bil nič posebnega, le malo sumničavo je carinik pogledal mojo veliko škatlo s hrano in vprašal Fleisch? Odločno sem odkimala, on pa je prikimal in me spustil naprej.

Če sem mislila, da sem prestiž doživela na italjanski strani, sem se motila. Na poti čez Lugano sem imela spremstvo monaške registrske, od Lugana do kampa v Bellinzoni pa oldtimerja. Čeprav mi tako bogastvo vzbuja občutek cerkvene miši, sem v njem uživala. Res je bilo lepo. Mesto je dajalo videz, ki sem ga v svojih predstavah dajala Azurni obali. Le kakšna bo potem Nica? In Monaco?

Pomežiknila sem jezeru, ki se je grel v popoldanskem soncu in se odcepila na sever. Kot da bi odsekal, je pokrajina od prekrižane table z napisom Lugano izgubila prestiž, a nič zato ... še vedno je bilo lepo.

Passo di Gavia (4.6.2013)

Sedim v avtu, obrnjena proti smeri, od koder sem prišla. Vse okoli mene je sneg, ki se zaradi visoke nadmorske višine in odeje oblakov, ki zakriva sonce, še ni stopil. Zaradi beline, ki pa je zgubila svojo čistost, in tišine, deluje, kakor da sem vstopila v trenutek, ki je zamrznjen v času.

Zatopljena sem v knjigo, ki jo berem že celotno potovanje, pa še nisem dosegla tretjine. A kljub moji zatopnjenosti, se mir, ki me obdaja, naseljuje v meni. Vsake toliko pogledam proti zamrznjenemu jezeru, mimo katerega sem prišla na vrh tega čudovitega prelaza. Čakam, da se bo zdaj zdaj pripeljal izza vogala, za katerim leži jezero in se mu bo, kljub mrazu, nasmehnil, rekoč Še en prelaz premagan.

Sella di Razzo (2.7.2013)

Sedim ob planinski koči. Pred mano je lesena ograja, na drugi strani asfaltna cesta, ki me je pripreljala sem, čez cesto je travnik, okrašen z majhnimi skalami, smrekov gozd in v ozadju skalnate gore dokler seže pogled. 

Poslušam tišino in gledam ptiča, ki se igra z vetrom. Zdaj na mestu maha s krili in čaka, da bo v nasprotno smer zapihal dovolj močan veter, ki ga bo, mirujočega, obdržal na tej točki. Gledam bele oblake, ki mi občasno lajšajo vročino poletnega sonca in gledam modro nebo, ki je na eni strani svetlo, tik nad mano pa temno modro. Pogovarjam se z vetrom, ki mi vsake toliko prišepne kaj na uho in gledam, kako mimogrede žgečka bilke na travniku, da se nekontrolirano tresejo. 

Vse to si zapisujem v srce, da ne bo žalostno, ko bom odšla naprej. Ko se mi bo potožilo po vetru,  mirujočem ptiču sredi neba in skalnatih gorah, bom le zaprla oči in spet bom tu.