Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ljubezen

Včeraj zvečer sem ležala v njegovem objemu in si mislila Če bi zdaj umrla, bi umrla srečna. Je prav, da mi je to prišlo na misel? Še nikoli prej tega nisem občutila — nekakšne topline, zadovoljstva, sreče, ljubezni, ... In vse to, ko me je, zavito v odejo, privil k sebi in me ponoskal. Veste, kaj je noskanje? Zagotovo so vam starši, ko ste bili še majhni, povedali, da se tako pozdravljajo Eskimi. Z noski. Še zdaj ne vem, ali je to sploh res. 

Ko sem se zavedala, kaj čutim, sem se kar malo prestrašila. Kako bi bila lahko srečna, če bi zdajle umrla? Kaj pa vsi moji načrti? Kaj pa moja življenjska pot, za katere obstoj vem že od malih nog in na katero sem šele dobro stopila? Bi res umrla srečna?! 

Da., je odgovorilo srce. Morda sem vam zdi čudno, tudi meni se je, ampak vedeti, da sem v tem trenutku srečna tudi brez lastne hiše, redne zaposlitve in brez od drugih uradno priznanih dosežkov, je nekaj, kar ne more reči vsak. Bi lahko tudi ti?