Mož pred ogledalom

Mož je stal pred ogledalom in z očmi prečesaval sliko, kot da nekaj išče. Tako kot vsi, ko se pogledamo v ogledalo, je pričakoval, da bo v njem zagledal sebe. A mož je v ogledalu vidil vse drugo. Videl je svoj drag avto in svojo lepo hišo. Zraven nje je videl svojo pisarno, kjer je cele dneve delal in zaslužil veliko denarja. Ko je stopil bližje, da bi natančneje pogledal, je opazil še svojo ženo, s katero se že dalj časa ni pogovarjal. Nimam časa za pogovarjanje, je bil vedno njegov izgovor, ko je žena želela z njim preživeti večer ob svečkah, Moram delati, da bom veliko zaslužil. Zraven nje je stal njun šestletni sin, kateremu je namesto, da bi se z njim igral, raje kupoval drage igrače. Tako je še enkrat prečesal sliko v ogledalu, a tako kot prej sebe ni našel. Kako je to mogoče?, je begalo moža.

Razmišljal je in razmišljal in prišel je do ugotovitve, da je morda ogledalo pokvarjeno. Da, zagotovo je tako, je rekel in se odpravil po svoji palači, da poišče še kakšno drugo ogledalo. Hodil je po mnogih hodnikih, ki jih je imela njegova hiša in vstopal v različne sobe. Skoraj vsaka je imela ogledalo. V upanju, da bo pokazalo drugačno sliko, se je mož vsakič postavil pred ogledalo, a vedno znova je bila zgodba ista. Videl je svojo hišo, svojo pisarno, nekje v daljavi svojo ženo in sina, a njega ni bilo nikjer.

Ne razumem. Res ne razumem!, je jezno in žalostno kriknil, ko je stal pred zadnjim ogledalom, ki ga je našel. Postavil se je že pred vsa ogledala v hiši, a njega ni bilo v nobenem. Izmučen od hoje po ogromni palači, je besen odšel ven in se usedel pod drevo ob jezeru, ki je krasilo pogled na njegovo hišo. Ko je bil še majhen fantiček, ga je narava vedno znala pomiriti. Nekaj časa je še mrzlično razmišljal in iskal odgovor, nato pa je le prenehal in se umiril. Zazrl se je predse čez jezero in nekaj trenutkov preživel popolnoma brez misli. Prvič po dolgem času sem spet sam., je nato pomislil. Odkar sem zaslovel, sploh nisem imel več časa zase. Mož je zaslovel, ko je narisal načrt za knjižnico, ki je zdaj znana kot najlepša zgradba v mestu. Od vse povsod so potem začele prihajati nove ponudbe in vsem je želel ustreči. Kmalu ga je denar, ki je zdaj v potokih pritekal k njemu, zavedel in pozabil je na strast, ki ga je prej gnala. 

Včasih sem risal načrte za hiše, ker sem želel narediti najlepšo, najbolj udobno in najbolj uporabno hišo. Zdaj pa narišem načrt le zato, da dobim denar, je žalostno zavzdihnil. Kot otrok sem resnično ljubil hiše, je rekel z rahlim nasmehom na obrazu, ko se je ta spomin iz otroštva prikradel v njegove misli. Ko so mi starši pustili, sem hodil po mestu in gledal hiše. Pred lepšimi sem včasih tudi po nekaj ur sedel in jih občudoval, se je spominjal. Opazoval sem, kako so oblikovana okna, iz kakšnega materiala so vrata in skušal ugotoviti, kako so znotraj hiše razporejene sobe.Vse to sem si zapisal v spomin, da bi lahko tudi jaz nekoč naredil takšno lepo hišo.

Vsi ti spomini so ga zbudili iz spanca, ki je trajal od kar je zaslovel in počasi je spomin na tistega malega fantička postajal vse bolj živ. Kot da bi se tudi fizično pomladil, je skočil na noge in odšel na sprehod okoli jezera. V srcu je spet začutil tisto iskrico, ki jo je kot majhen fantek tako dobro čutil. Z njo je v sanjah risal prelepe hiše in z njo si je drznil verjeti, da bo nekoč svoje sanje tudi uresničil. 

Ta mali fantiček se je zdaj docela naselil nazaj v našega moža. Napolnil ga je z mladostjo, ki jo lahko doseže le ljubezen do svojega dela in mu pospešil korak. Zdaj se je dreves, ptičkov in trave veselil kot nekoč, ko se je, poln energije in idej, vračal domov z ogleda mesta. Kmalu je prispel na drugo stran jezera in pred sabo je zagledal svojo hišo in drage avte, ki so stali pred njo. Na vrtu je stala žena, ki je opazovala igro njunega sina. Pozabil sem nase in zamenjal svojo ženo in sina, ki ju ljubim, z denarjem., si je rekel sam pri sebi. Zdaj je razumel, zakaj prej v ogledalu ni videl sebe. Ogledalo pokaže, kar stoji pred njim. Takrat sem bil jaz le odsev svojega bogastva. A od zdaj naprej bo drugače, je rekel in se nasmehnil. Od zdaj naprej bom pazil nase. Ne bom pustil, da bi še kdaj pozabil nase in na tiste, ki jih imam rad. In takrat je v gladini jezera zagledal še sebe.