Kratke zgodbe o notranjem svetu: Smeh

Vedno sem sovražila ženske, ki se glasno smejejo. Zakaj, vprašate. Naj vam razložim.

Moje sovraštvo se je začelo pri meni. In razlog zanj sem bila samo jaz in nihče drug. Predstavljajte si situacijo: sedimo za mizo v neki kavarni in se pogovarjamo. Skušam se vključiti v pogovor in pridobiti pozornost fanta, ki mi je všeč. On izreče nekaj smešnega in namesto, da bi opazil mene, kako se smejim, predstavo prevzame ona s svojim bučnim smehom. 

To se je ponavljalo vse dokler nisem ugotovila, da sovražim napačno osebo. V tistem trenutku namreč ne sovražim nje ampak sebe. Morda se spet sprašujete, zakaj. Takrat sem sovražila sebe, ker nisem imela tistega, kar je imela ona. Nisem imela njegove pozornosti, ki je nastala zaradi njenega smeha. Moški imajo radi, da se ženske smejemo njihovim šalam. Pa čeprav včasih niso smešne. 

In tako vidite, sem jaz, ki sem bolj tihe narave tako v smehu kot v solzah, želela svoj skromen nasmeh zamenjati za njen razkošen smeh. Smeh, ki bi mi dal pozornost, po kateri sem tako hrepenela. A s sovraštvom človek ne doseže ničesar. Zato zdaj ljubim ženske z glasnim smehom in ljubim sebe.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ogledalo

Stala je, tako kot že večkrat, pred ogledalom. Pred sabo je videla zmaličeno sliko s podpisom nizke samopodobe. Obroček na trebuhu, okrogle noge in mlahave roke. Zakaj je včasih to vse, kar vidim?, se je vprašala. In zakaj je včasih to vse, kar vidijo drugi? 

Že dolgo si je želela moškega, ki bi ji povedal, da je lepa. Tako znotraj kot na zunaj. Toda ali lahko nekdo drug vidi nekaj, česar mi ne? Ogledalo pokaže to, kar stoji pred njim. Zakaj potem v njem enkrat vidim žarečo drugič zbledelo punco? Je možno, da drugi v nas vidijo tisto, kar vidimo sami?

Potrditev drugih je ničvredna, če nimamo lastne potrditve. Ljubim druge, sebe pa ne? Narobe svet. Upor v srcu ji je zanetil modre oči, ki so zdaj močno žarele iz ogledala. Je važno, kako izgledam ali je važno, kako se počutim?, je rekla na glas z odločnim glasom. Odgovor ji je bil jasen in v ognju svojih oči je zagledala sebe. 

Do konca se je oblekla in odšla iz hiše na druženje s prijatelji. Odločena je bila, da se bo od tega trenutka dalje imela rada. Zavedala se je, da to ne bo vedno enostavno. Ogenj bo še kdaj ugasnil, a zdaj je vedela, da ga lahko prižge le ona.