Praznik svetlobe v OŠ Lila

V OŠ Lila je spet dogajalo —  praznovali so praznik svetlobe in me povabili zraven, da praznujem z njimi. Seveda se je moje Pilot pero zavihtelo in začelo poplesovati po modrem zvezku. Nastalo pa je tole:

Ko se vsi zberemo v garderobi in ko vsi otroci razkažejo svoje v šoli narejene laterne na vrvicah, se Jasna postavi ob vrata in oznani, da bomo začeli “kar po šolsko”. Naredi naj se vrsta z otroci v sredini in s pripadajočimi starši ob strani. Vsak naj pripravi svojo laterno, ki jo bo nato Sara prižgala, ko stopimo iz garderobe v park. Prižgana je že prva svečka in otroci skupaj z Jasno in Saro začnejo peti pesmico vse dokler se ne pojavi težavna svečka, ki se upira prižganju in se pesem pretrga s krikom Neeee, nooo.

Zdaj imamo vsi prižgano svojo laterno na vrvici in starši nekoliko živčno opazujejo svoje otroke, ki z njimi hitijo po parku. Naloga posamezne družine je, da najde svoj prostor v parku, označen z imenom otroka, kjer jih čaka kos sestavljenke, palček, ki sveti s svojo laterno in slika svetlobe za spomin na ta dogodek. Pogled na otroke z lučkami, ki s starši iščejo svoje mesto v parku, je prav čarobno. Še sneg manjka in človek bi pomislil, da je že čas veselega decembra. Vsake toliko se zabliska fotoaparat staršev, ki želijo ta čarobni dogodek zabeležiti.

Ko smo vsi našli svoje škrate in kose sestavljanke, smo se v spremljavi Kristijana odpravili v učilnico, kjer ... začudenje ... Škrat je tu! Ampak ... kdo pa je to? Prvi predlog je bil seveda, da je to Kristijan, ampak ... glej, Kristjan je tam. Otroci obkrožijo škrata in začnejo zbirati informacije o njem. To je pena, vklikne eden, ko potipa njegovo brado. Otroci se naposled le vdajo in se posedejo na travico. Škrat začne pripovedovati zgodbo o svetlobi. Po nekaj neuspelih poskusih pobega, so se vsi otroci umirili in poslušali škratovo pravljico. Na koncu jih je škrat vprašal, kaj je skrivnost iz zgodbe. Seveda se je debata o skrivnosti premaknila v ugotavljanje, da imajo škrati pravo brado in da je škrat pravzaprav Gašper. Ko se škrat poslovi in mu podboj vrat zbije špičast rdeč klobuk, otroke požene v tek za njim, da bi dokazali, da je škrat RES Gašper.

Zdaj, ko je škrat odšel, je čas za sestavljanje kosov sestavljanke, ki so jih prej zbrali v parku. Le v kaj se bo sestavilo? Kosi niso enostavni (čeprav kot matematik lahko rečem, da so biholomorfni krogu), zato otroci skupaj staknejo glave in se resno lotijo sestavljanja. Kmalu so začeli sodelovati še Kristijan in starši. Takrat se nam je pridružil še Gašper, ki kljub močnem obžalovanju, da je zamudil škrata, ni preslepil otrok, ki so še vedno zatrjevali, da je on škrat. Medtem se je sestavljanje nadaljevalo in zdaj ima že obliko, ki nakazuje, da so na pravi poti in ... nastal je srček!

In zakaj srček? Kot je ugotovil eden od otrok, vsak ima v svojem srcu srček. In vsi mi smo del enega večjega srca.

Moj prvi dan v OŠ Lila

Ko ti naključje spremeni življenje

Za OŠ Lila, ki pred letošnjim 1. septembrom še ni obstajala, sem zvedela popolnoma naključno. Namenjena sem bila na zabavo v Maribor in prijatelj mi je predlagal, naj namesto vlaka koristim kak prevoz s prevozi.org. Naključno sem izbrala voznika, ki je iz Ljubljane odhajal ob pravem času in — če se smem pohvaliti — ne bi mogla izbrati bolje. V avtu smo se pogovarjali o tem, kaj študiramo in kaj si želimo od življenja. Omenila sem, da pišem pravljice za otroke, a take, ki imajo poleg zgodbe tudi izobraževalno komponento. Voznica, ki je študirala pedagogiko, mi je predlagala, naj se pozanimam o Šoli Lila. Zdelo se ji je, da moja filozofija sovpada z njihovo. Pisala sem Tini, ustanoviteljici šole, in ostalo je — kot pravijo — zgodovina. Hvaležna sem jim, da so me sprejeli medse in vesela sem, da lahko z njihovo pomočjo raziskujem sebe in svojo pot.

Na prvi šolski dan sta me učitelja Jasna in Kristjan povabila, da pridem malo na okoli, malo poslikam in tudi kaj zapišem. V tistih treh urah, ki sem jih preživela z njimi, mi je po telesu tekla kreativnost namesto krvi.  Nastalo pa je tole:

Našla sem jih v bližnjem parku. Jasna je želela zbrati otroke za novo igro, a je zanimanje otrok za Kristjanovo pletenje prevladalo, zato so idejo opustili. Kristjanu je iz zelo upogljive veje uspelo splesti lep venček, čeprav je vmes priznal, da ne ve, kaj dela. Po navdušenju otrok nad njegovo mojstrovino jim je zadal izziv: svoj izdelek bo podaril tistemu, ki bo naredil najboljši približek. Otroci so se zagnali po material in s pomočjo Jasne in Kristjana začeli ustvarjati. Ko so otroci končali svoj izdelek, jih je Kristjan pobral, da si jih ogleda in izbere zmagovalca. Rezultat izziva: modni dodatek za obešalnik, ročaj, krona, neznano, zapestnica, obroč in krogec. In zmagovalec? Kristjan je oznanil, da so vsi izdelki naravnost čudoviti, zato bo svoj venček podaril vsem in skupaj se bodo odločili, kam v razredu ga bodo obesili.

Nazaj v učilnici so se posedli na žoge, ki jih uporabljajo namesto stolov in začeli iskati zgodbo, ki jo bodo narisali na steno. Zgodbo so ustvarjali tako, da je vsak povedali nekaj stavkov, nato pa je nadaljeval naslednji v vrsti. Nekje med pripovedovanjem, ko je glavna junakinja stena čofnila v jezero z delfini sredi gozda, me je ena punčka zaposlila z žoganjem.

Čas je za barvanje stene. Žoge pospravijo za ogrado, narejeno iz miz, in Jasna otroke obleče v prevelike majice, ki se smejo umazati z barvo. Mercator vrečka s tremi luknjami  na pravih mestih pravtako služi svojemu namenu, ugotovi Jasna, ko zmanjka majic. Kmalu nastanejo (upravičene) skrbi zaradi packanja parketa, zato žrtvujejo koledar in posamezne liste položejo ob steno. Naj se zabava začne! Ena punčka pride do Kristjana in ga vpraša, kaj naj nariše. Kristjan jo spodbudi, naj le zaupa vase, njemu se vse zdi super. Rezultat barvanja je bila pobarvana stena in stopala otrok (ena od zadnjih inspiracij, preden so zaključili z barvanjem, je bil tudi odtis stopala). No, pa seveda nekaj kapljic na tleh. Ampak res samo nekaj. 

Zadnja akcija pred kosilom je torej še čiščenje tal. Vsak dobi svojo gobico in začne čistiti. Seveda se učinek nekoliko zmanjša, če po mokrih, že čistih tleh stopamo s pobarvanimi stopali, a kljub temu je bilo vse zelo hitro pospravljeno. Še posebej ob pomoči Kristjana, ki odstani vse trdovratne madeže, če ga pokličemo na 090... 

Po kosilu je na vrsti počitek. Mize in žoge so umaknili, da so lahko na sredo dali veliko peno in jo pokrili z odejami. Otroci so sezuli svoje copatke in se pridružili Kristjanu za zgodbico. Ob njegovi pripovedi o Butalcih so uživali in se smejali ter takoj po koncu zahtevali ponovitev. In takrat se je moj prvi dan v Šoli Lila zaključil.

Čeprav me je vrvež in živahnost otrok po dobrih treh urah le opazovanja dodobra utrudila, sem učilnico zapustila z nasmehom na ustnicah in srečo v srcu.

Jasni, Kristjanu, Tini in vsem ostalim sodelavcem Šole Lila resnično želim zelo uspešno leto in po tem, kar sem videla na prvi šolski dan, sem prepričana, da vam uspeh ne more uiti.

Knjige govorijo: Vzgoja za življenje

Knjiga Vzgoja za življenje avtorja Donalda Waltersa mi je res všeč. Na enostaven način pove, zakaj je današnja vzgoja (s strani šol in nekaterih staršev) osnovana na napačni bazi. Avtor odraščanje razdeli na štiri dele; vsak od njih je dolg šest let. Za vsako obdobje pove, kaj je za otroka takrat pomembno, da bo na koncu odraščanja pripravljen na življenje oziroma kot pravi avtor da bodo otroci postali uspešni kot ljudje. Pripravila sem nekaj odlomkov, ki so se mi zdeli še posebej zanimivi. Sicer pa knjigo priporočamo vsem, ne samo tistim, ki jih vzgoja otrok zanima.

O tem, kaj je zrelost in kaj je potrebno razviti pri otroku:

Zrelost je sposobnost vživeti se v stvarnost soljudi in ne samo v lastno.

Da lahko človeško bitje na tem svetu polno in učinkovito deluje, mora razviti v sebi vsa štiri “orodja”: telesno moč in nadzor, čustveno umirjenost in širino, razgibano, vztrajno voljo in jasen, praktičen razum.

Zanimivo je, da ta “orodja” najbolje razvijemo v določenem zaporedju — najprej telo, potem čustva, nato volja in nazadnje razum.

Če s telesom ne bomo ravnali spoštljivo in z občutkom, bo postalo naš najhujši sovražnik, ki bo oviral vsakršen napor volje, da pride do cilja. 

Čustva so življenjsko orodje za doseganje resnične zrelosti. Moramo jih spoznati in pravilno spodbujati, ne pa zanemarjati, zatirati ali obravnavati kot nekaj, s čimer se ne da nič razumno opraviti.

Nihče v življenju brez volje ne more resnično uspeti. Torej je volja življenjska sestavina zrelosti in bi jo kot takšno morali prikazati v šolah.

In končno, intelekt moramo razvijati s popolnim spoznanjem, da je le orodje, ki ga uporablja roka, in ne orodje, ki sámo vodi roko.

O tem, kaj zdaj manjka:

Če je celo znanstvenikom potreben vsaj navdih veličine, da so dovolj dojemljivi za velika odkritja, potem gotovo za nas ni dovolj, da se učimo le o njihovih odkritjih. Naša šola nas mora naučiti, kaj je tisto, zaradi česar so ti ljudje veliki — ali bolj natančno, kaj je vsebina resnične človeške veličine.

Zelo malo učiteljev matematike poizkuša svojim učencem prikazati, kako naj jim matematični pricipi koristijo pri uporabi navadne logike.

Naš moderni šolski sistem daje učencu le zunanja orodja, nikoli pa mu ne predlaga metod za doseganje zbranosti ter razvijanje spomina in sposobnosti za jasno razmišljanje.

[...] razum brez občutenj lahko kaže v stotine različnih enako sprejemljivih smeri in pušča človeka v dvomu o pravilnosti katerekoli izmed njih.

O tem, kaj storiti:

Celo odrasli se težko soočijo s težavami. Toda odrasli imajo vsaj še druge povezave, preko katerih uspejo dano čustvo pomanjšati do njegove relativne nepomembnosti. Otroci takšnega širšega gledanja ne obvladajo. [...] Trenutno doživljeno čustvo sestavlja njihovo celotno dojemanje stvarnosti. [...] Naučiti se morajo svoja čustva usmerjati v pozitivno smer.

Otroku lahko pomagamo uvideti, da nikoli ne bo sovražil lastnosti drugih, če niso sledovi istih lastnosti že v njem samem. Torej lahko nagle obsodbe drugih obrne v pripomoček za samorazumevanje in samopreobrazbo.

Zgodbe iz življenja velikih mož in žena vedno navdihujejo. V tem [6-12] šestletnem obdobju naredijo na otroka največji vtis in dejansko oblikujejo celotni razvoj v prihodnosti.

Kako naj vplivamo na mladostnika [12-18], da ne bo izgubil svojega ranega idealizma? [...] Njegov prebujajoči se občutek notranje moči lahko usmerimo tako, da bo uresničil svoje ideale, namesto da bi jih odklanjali kot nekaj nepraktičnega. Otroške sanje [...] morajo zdaj preiti v živahno delovanje.

Poudarjati moramo načine, ki dajejo mladostniku [12-18] občutek, da je odvisen od samega sebe in da se zanaša le nase [...]

Seveda ga moramo pritegniti, nikoli siliti. Izzivi morajo izvirati iz njegovega lastnega višjega jaza in mu zaradi velike ambicioznosti odraslih ne smejo biti vsiljeni na nenaraven način.

Kam z ogromnim številom starejših mladostnikov, ki so že razvili močno negativne vzorce? [...] Negativno naravnanost moramo spoznati in se je lotiti. Vendar pa moram biti naš odnos vera v otrokove zmogljivosti, nikoli pa ne smemo sprejeti njegove lastne negativne predstave o sebi. [...] Njegova negativna naravnanost je večinoma značilna le za njihovo razočaranje, ker nimajo nič pozitivnega, v kar bi lahko verjeli.

In zakaj je vse to tako pomembno? Ker  postanemo to, na kar smo se osredotočili. Če je otrok prepričan, da nima talenta za nič, bo to postalo res. Če pa ima zaupanje vase, lahko ...