Do Gdanska: 3. dan

Sopron - Bratislava (SK)

Vožnja do Bratislave je bila enostavna, brez skrbi, da bom zavila na avtocesto in dobila kazen, ker sem brez avstrijske vinjete (pot me je namreč vodila čez Avstrijo). Po krajšem “ovinku” sem našla pot za Devinski grad, nato pa se je zgodilo naslednje: pridem do gradbišča, kjer ni znaka za Devin,  zato peljem naravnost (to pač narediš, če ne veš kam), peljem nekaj časa naravnost, nakar ugotovim, da bi vendarle morala pri tistem gradbišču zaviti levo, obrnem, zgrešim izvoz, zapeljem na bencinsko in že razmišlja, da bi Devinski grad izpustila, na blagajni preverim, ali je moja domneva za odcep levo pravilna, blagajničarka pritrdi, zapeljem na cesto in obrnem, se peljem nazaj in vidim, da je bil znak za Devinski grad levo že od začetka tam. Ah, dogodivščine potovanja z avtom.

Na Devinskem gradu sem imela čudovit razgled na Donavo, to je bil eden od razlogov, da sem šla grad pogledat. Imeli so še neke srednjeveške stojnice in, jasno, jaz sem šla naravnost k lokostrelski stojnici. Mladenič, ki je bil tam, je očitno opazil mojo zagretost, saj mi je po prvi izstreljeni puščici ponudil, da izstrelim še eno. Druga puščica je pristala bolj na robu kot prva in ponudil mi je še eno. Povedala sem mu, da sem si kot otrok želela biti Robin Hood. Nasmehnil se mi je, kaj pa si je mislil pa ne vem. Tretja puščica je šla mimo tarče in žalostno rekla: “Maybe in another life.” Očitno sem se mu zasmilila in ponudil mi je še eno. Močno sem se skoncentrirala in … lahko bi se zlagala in rekla, da sem zadela v center, vendar pa bi bilo to preveč filmsko … zadela sem najbližje centru od vseh, kar je bilo zame dovolj. Skupaj sva se razveselila in se poslovila. 

V Bratislavi sem našla zastonj parkirišče, vzela ven ponija in se podala na ogled mesta. Šla sem na razgledno točko, na vrhu enega izmed mostov, ki je bila zgrajena v času komunizma. Zgoraj je restavracija (draga, seveda) in razgledna ploščad. Menda med komunizmom vstop na razgledno ploščad ni bil dovolj, saj bi lahko uzrli nekomunistično Avstrijo. Bratislava namreč leži tik bo meji z Avstijo, loči ju reka Donava. Pot sem nadaljevala proti gradu, kjer je prijazen gospod opazil mojo dilemo, ko sem ob kolesu na dnu stopnic pogledovala proti gradu in me napotil malo naprej, kjer je bila pot in ne stopnice do gradu. Saj ne, da sem se lahko peljela, pot je bila prestrma, ampak vsaj kolesa mi ni bilo treba nositi. Po ogledu gradu sem zapeljala v stari del mesta, kjer pa je kmalu začelo deževati in obstala sem pod streho nekega nočnega kluba z dvema Italjanoma, ki nista mogla nehati govorit. Po zemljevidu sodeč nisem bila daleč od avta in, ko sem ocenila, da še ne bo kmalu nehalo deževati, sem se pognala proti avtu. Saj ne bom zelo mokra, a ne? Ja pa jade. Takoj sem zapeljala v dve veliki (in globoki) luži. Moj izgovor je, da na kolesu med dežjem težko kaj vidiš pred sabo. Zapeljala sem mimo vodnjaka, kjer sem dejansko pomislila, da bi se ustavila in si natočila vodo v flaško, ampak glava (čeprav že mokra) je odločila, da pojdem naprej. Za trenutek sem mislila, da sem se izgubila, ko sem le prišla do ceste z “Aha momentom”: “Aha, samo še čez moram.” Da me ne bi pošpricali mimoidoči avtomobili, sem se s kolesom ob strani začela pomikati nazaj, ko se je moje kolo odločilo, da bo malo zavilo, kar je pomenilo, da je zmanjkalo prostora zame. Padla sem tako neslavnostno, da tudi v primeru, če bi bil zraven gentleman, ki bi mi ponudil roko, ne bi mogla izpasti damsko. Med padcem se je sedež kolesa rahlo zasukal in pot do avta (ko sem le uspela priti čez) sem nadaljevala rahlo zasukana v desno.

Ko sem prišla v kemp, ki je ležal pri jezeru, me je minila vsa volja do kopanja. Pa tudi vreme ni bilo tako, da bi človek skočil v vodo.

Do Gdanska: 2. dan

Lenti - Sopron

Kemp, ki ga vodijo prijazne azijske gospe, sem našla brez težav. Malo sem počila, potem pa sem iz avta vzela ponija, se oblekla v krilo in odšla proti mestu. Tako srečna sem bila, da sem na kolesu in ne v avtu, da me ni motilo, da sem dobre 3 kilometre gonila v klanec in naredila 300 metrov višinske razlike. V krilu, brez vode, na škripajočem poniju z znižanim sedežem in balanco. Ampak jaz sem bila happy. Še posebej takrat, ko se ugotovila, da se RES peljem v pravo smer! 

V mestu sva se srečala z Gašperjem in pojedla kosilo. Malo sva si še ogledala mesto (jaz sem morala nujno na stolp, da sem si ogledala razgled na mesto), spila kavo, nato pa sva šla nazaj v kemp. V kempu, tj. na koncu dolgega spusta (se spomnite, 300 metrov višinske razlike!), je bil še Gašper impresioniran, kakšen klanec sem zvozila s ponijem in to brez pritoževanja! Peš sva se nato odpravila poiskati jezero, da bi jaz lahko prišla do kopanja, vendar ga nisva našla. Ah, ja, sem si mislila, saj bo še veliko priložnosti, marsikateri kemp, v katerem bova prenočila, leži poleg jezera. Ha, lahkomiselnost pa taka, kot se je izkazalo kasneje ...

Do Gdanska: 1. dan

Ljubljana - Lenti (H)

Z Gašperjem (moja boljša polovica) sva se odločila, da bova letos naredila podoben avtotrip kot lani, ko sva šla čez Alpe do Nice (nekateri ste o tem potovanju že lani brali na blogu). Letošnja destinacija je Gdansk, na severu Poljske ob Baltskem morju. Za Gdansk sva se odločila, ker si ga jaz nisem uspela ogledati, ko sva dva meseca preživela v Varšavi (on je tam delal na matematičnem inštitutu, jaz pa sem pisala svojo magistrsko delo in potovala) in ker naju je Poljska očarala.

Prvi dan potovanja je bil brez posebnosti. V kemp sva prišla po zaprtju recepcije, ko pa vsa se zjutraj želela prijaviti, so naju spustili brez plačila. V naslednjih objavah bom opisovala dogodivščine, ki so se mi zgodile na poti.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Začetek

Počasna hoja v dvoje, ki nima cilja. Nerodno spuščena roka le zato, da se lahko dotakne njegove. Prvi dotik, ko se prepleteta le mezinca. To je začetek.

Eno leto je naokoli … in kje sem zdaj?

Eno leto je naokoli od moje prve objave. No, v resnici je malo več kot eno leto. Datum prve objave na blogu je 16.3.2013, kar pomeni, da sem za obletnico skoraj mesec prepozna. Prvotni namen je bil napisati poročilo o obisku sejma otroške literature v Bologni. Ko pa sem ugotovila, da sta obletnica in sejem otroške literature tesno povezana z datumom 25.3., sem se odločila za mešanico obojega. Naj razložim. Na ta dan leta 2013 (torej 25.3.2013) sem objavila svojo prvo pravljico Brata na blogu, leto kasneje (torej letos) pa sem ob zajtrku v hostlu na robu Bologne spoznala mlado ilustratorko iz Poljske. Z navdušenjem sva ugotovili, da sva ravno to, kar ta druga potrebuje. Jaz sem dala njej mojo pravljico in ona je meni pokazala svoje dosedanje delo, nato pa sva se skupaj odpravili na sejem.

Ponosen trenutek

Zvečer tistega dne je med skupnim druženjem v dnevni sobi prebrala mojo pravljico in iz njenega izraza sem lahko razbrala, da ji je pravljica zares všeč in to mi je tudi povedala. Veliko mi je pomenilo, da je to rekel nekdo, ki tudi želi delati v otroški literaturi. Še lepše od tega pa je, da se je ponudila, da pravljico ilustrira. Jasno sem ponudbo sprejela in zdaj že sodelujeva, zahvaljujoč digitalni dobi.

Sejem otroške literature v Bologni je predvsem namenjen prodaji pravic in nabiranju kontaktov. Sama sicer nisem dobila veliko kontaktov, sem pa vendarle veliko odnesla. Par dni pred odhodom sem se spraševala, ali je sploh prav, da grem. Bom sploh kaj dosegla tam? Me bo sploh kak založnik hotel povohati? No, izkazalo se je, da si z založniki nisem mogla veliko pomagati. Vendar pa je to normalno, saj pisatelji po navadi svoje delo oddajo založnikom preko pošte (ali preko literarnih agentov, kot sem izvedela pri eni založbi, h kateri sem pristopila). Zame so bila bolj pomembna predavanja, ki so potekala vzporedno s sejmom. Čudovito je bilo čutiti, kako se zaradi teh predavanj učim in začenjam razumevati, kako ta industrija deluje, kaj vse je na voljo, kako drugi avtorji in založniki razmišljajo ... Čudovito se je bilo sprehajati med tistimi stojnicami in ljudmi ter čutiti, da nisem več isti človek. Da zavoljo tega prostora rastem in se pripravljam, da uresničim svoje sanje o svojih pravljicah. Čutila sem, da del mene pripada temu svetu. Ta občutek pripadanosti je neprecenljiv za človeka, ki z včasih nesigurnimi koraki stopa po poti, ki se počasi prikazuje iz megle.

Vseh pet dni, ki sem jih preživela v Bologni, je bilo kot iz sanj. Pa ne mislim takih sanj, kjer lahkotno skačemo namesto hoje in vse diši po jasminu. V tem smislu je bilo ravno nasprotno, saj mi je telo zamerilo prenašanje težke torbe na eni rami in me posledično skoraj spravilo na bergle. V mislih imam lahkotnost spoprijemanja z okoliščinami in vdihovanja novih izkušenj, česar pred enim letom nisem čutila. Pridobila sem štiri nove prijatelje (in ena od teh tudi študira matematiko!! Naključje? Zame ne.), s katerimi zdaj ostajam v stiku. Po navadi imam težave navezati stik in ga potem tudi ohranjati, ampak v Bologni tega problema nisem imela. Zato pravim, da je bilo kot iz sanj. Vse je bilo tako lahkotno. Na zadnji dan sem bila iz navadne stranke povišana v najboljšega promotorja male restavracije v stranski uličici— tako je razglasila tamkajšnja natakarica —, ki sem jo odkrila prvi dan in potem tja tekom sejma vodila svoje nove prijatelje.

Z novimi prijatelji pri Due Torri

Torej, eno leto je naokoli in kje sem zdaj? Odgovor na to vprašanje deloma odgovori že “naključje” datuma 25.3., ki sem ga opisala na začetku. Poleg tega, da se je začelo resno delo za izdajo pravljic in da sem osebnostno zrastla, se mi je odprlo še na matematičnem področju. Kmalu bom začela pomagati pri poučevanju matematike v OŠ Lila, v naslednji številki revije Digitalna Kamera pa bo izšel moj prvi članek o matematiki v fotografiji. Le o čem bom lahko poročala naslednje leto?

Kratke zgodbe o notranjem svetu: 'Ljubim te'

Ne razumem ga. Kako težko je reči ‘Ljubim te’? Pa saj vem, da me ima rad in to ... Marsikaj naredi zame. Nikoli nimam občutka, da mu ni mar zame, ampak vseeno ... Je res tako težko? Dve pof*kani besedi! L-J-U-B-I-M T-E. Pa saj bi se zadovoljila tudi z ‘Rad te imam’, ampak, ajde, to so že tri besede! Lahko je preiskal celo Ljubljano, da je našel tiste sveče, ki so meni všeč, ampak ne more pa izustiti dveh simpl besed. Za znoret, ti povem!

Ampak rekel mi je ‘Ljubim te’, sem vztrajala, ko je ona še vedno majala z glavo. Ljubezen so dejanja, ne besede, mi je odvrnila in s tem odnesla še zadnjo mojo obrambo. Ko te objame, da bi te segrel, ker se treseš zaradi mraza; ko se ponudi, da te pelje na faks na štangi od kolesa, samo zato, da boš prišla zvečer k njemu; ko zvečer v postelji posluša tvoje samogovore kljub temu, da se komaj upira spancu ... to so dejanja ljubezni. Besede so ... pač samo besede, nadaljuje. Solze se mi nabirajo v očeh, ker čutim resnico njenega dejanja. Dejanja, ki izvira iz njene čiste ljubezni do mene in želje, da svojega življenja ne zapravim za kakega idiota. Res je, besede so le besede. Marsikaj lahko rečemo. Naredimo pa le tisto, kar čutimo.

Tri knjige o ženski borbenosti

Med pripravami na magistrski izpit je bilo branje knjig edina sproščevalna tehnika, ki je delovala. Nekako pa mi je uspelo pod roke dobiti same dobre knjige. Med njimi so bile tri knjige, ki so name naredile vtis, predvsem zato, ker so bile glavne junakinje ženske, ki se borijo za svoje in ne pustijo, da bi jim drugi narekovali življenje. Verjetno so mi junakinje všeč, ker sem se poistovetila z njihovo borbenostjo.

Knjige so zapisane v vrstem redu po “najljubškosti”, vendar vam s tem ne želim odvrniti od branja tretje ali druge knjige, saj je vsaka žanrsko malo drugačna. Pa začnimo!

Tigrov grič (Sarita Mandanna) je zgodba, ki opisuje življenje treh generacij v pokrajini Kodagu v južni Indiji od leta 1878 pa do druge svetovne vojne. Glavna junakinja, ki v zgodbo vstopi z rojstvom, ki naznanja tragedijo, je lepa in odločna Devi. Njen načrt, da se bo poročila z lovcem na tigre, pokvari njen prijatelj Devanna, s katerim sta si bila v otroštvu zelo blizu. Ker ločitve od ljubljenega Mačuja ne more sprejeti, se mrzlično bori za vse, kar bi jo približalo k njemu.

Dragulj iz Medine (Sherry Jones) je zgodba o Mohamedovi otroški ženi Ajši, ki je kasneje postala njegova najljubša žena. Po Mohamedovi smrti je postala ena najbolj cenjenih žensk islama in zaščitnica Mohamedovega izročila. Knjiga je zanimiva tako z zgodovinskega stališča, saj opisuje začetke islama kot s psihološkega vidika, saj opisuje prehod Ajše iz punčke v žensko. Njena borbenost se začne kazati že v otroštvu, ko z otroškim mečem teče naokoli in sanja o svoji vojni slavi. Kasneje pa zaradi nje Mohamed tudi njo sprašuje za nasvete, kar je bilo v tistih časih neobičajno.

Pod marmornim nebom (John Shors) je skoraj da ne triler, tako napeta je na trenutke. Dogaja se v 17. stoletju v Hindustanu. Glavna junakinja Jahanara, hči trenutnega kralja želi preprečiti svojemu zlobnemu bratu, da bi nasilno prevzel oblast in tako porušil sožitje med muslimani in hindujci, ki ga je negoval njen oče. Pri tem si s svojo borbenosti in inteligenco večkrat reši življenje in življenje svoje družine, ki si jo navkljub svojemu nagnusnemu možu zgradi z arhitektom znamenitega Tadž Mahala. Le tega je naročil njen oče v poklon svoji ženi, njeni materi, kar da resnično zgodovinsko ozadje in podlago za slogan knjige Ljubezen premaga vse.

Dragi moji, magistrirala sem!

Ah, ta sladek vonj po uresničenem namenu, ki se je končal tako, kot sem si le skrivoma upala želeti. A ta vonj je še toliko slajši, saj sem svoj cilj delila s prijatelji in najbližjimi, ki so me prišli poslušati in navijati na zagovor. Neskončno sem vam hvaležna za vašo ljubezen.

Potem ko smo skupaj v bližnjem lokalu nazdravili, sem se morala vrniti v učilnico, kjer sem imela zagovor, saj sem tam pozabila šal. Moj preljubi šal iz Linza, kjer sem prvič začela razmišljati o tem, da akademski svet ni zame. Ker je ravno takrat v učilnici še potekal pouk, sem se usedla na klopco, na kateri sem pred dobro uro čakala na začetek zadnje epizode študentskega življenja. V tistem trenutku tišine in miru se mi je utrnilo, da je danes prav zares prvi dan preostanka mojega življenja. Doslej je bilo vedno tako, da ko si končal neko šolo, se je nekako vedelo, da boš šel naprej v drugo šolo in tvoje življenje je bilo do neke mere vnaprej zapisano, ampak zdaj stojim na točki popolne svobode.   Kot, da stojim na vrhu gore in gledam na okoliške vrhove, kam vse še lahko grem. Čudovit občutek! 

Z vami bi rada delila še zgodbico, kako sem teden pred izpitom zgubila vso nepotrebno živčnost in se prepustila življenju. Že od nekaj sem bila mnenja, da se je treba na izpite   (do sedaj imam le z njimi izkušnje, a to velja tudi splošneje) pošteno in po najboljših močeh pripraviti, nato pa na neki točki pustiti, da se zgodi, kar se mora. A ljudje imamo navado, da želimo nadzorovati izzid dogodka in zato se je težko prepustiti in le zaupati.

Bilo je v nedeljo zvečer dober teden pred izpitom, ko so se negativne misli in strah nakopičili do te mere, da sem začela dejansko razmišljati Kaj, če me vržejo?. Čeprav sem te misli želela popolnoma zavreči, so se naslednji dan spet pojavile in moj želodec začele vrteti kot da je pralni stroj, ki pere na 90 stopinjah. Da bi se umirila, sem začela meditirati. Po meditaciji sem na telefonu prečekirala elektronsko pošto in dobila sem sporočilo sošolca, ki je mesec prej magistriral in je zdaj v Avstriji na doktorskem študiju, v katerem me je bodril, naj bom le pogumna, saj bo šlo. Ne morete si predstavljati, kako sem bila tega sporočila vesela. Zdelo se mi je, kakor da je življenje zaznalo mojo stisko in mi poslalo sporočilo, da bo vse v redu. A kljub vsemu temu, me je, ko sem se napotila v kopalnico, spet parkrat stisnilo v želodcu. Ravno takrat pa sem zagledala še Triglav škatlo, ki na omarici leži že bogve koliko časa in je zato niti ne opazim več, na kateri je pisalo Vse bo v redu. 

Od takrat naprej je v meni vladal mir, ki se je kdaj pa kdaj še skalil, a se je vedno znova vzpostavil ravno zaradi teh dveh lepih dogodkov. In tako je bilo res vse v redu in vem, da tudi še bo.

Praznik svetlobe v OŠ Lila

V OŠ Lila je spet dogajalo —  praznovali so praznik svetlobe in me povabili zraven, da praznujem z njimi. Seveda se je moje Pilot pero zavihtelo in začelo poplesovati po modrem zvezku. Nastalo pa je tole:

Ko se vsi zberemo v garderobi in ko vsi otroci razkažejo svoje v šoli narejene laterne na vrvicah, se Jasna postavi ob vrata in oznani, da bomo začeli “kar po šolsko”. Naredi naj se vrsta z otroci v sredini in s pripadajočimi starši ob strani. Vsak naj pripravi svojo laterno, ki jo bo nato Sara prižgala, ko stopimo iz garderobe v park. Prižgana je že prva svečka in otroci skupaj z Jasno in Saro začnejo peti pesmico vse dokler se ne pojavi težavna svečka, ki se upira prižganju in se pesem pretrga s krikom Neeee, nooo.

Zdaj imamo vsi prižgano svojo laterno na vrvici in starši nekoliko živčno opazujejo svoje otroke, ki z njimi hitijo po parku. Naloga posamezne družine je, da najde svoj prostor v parku, označen z imenom otroka, kjer jih čaka kos sestavljenke, palček, ki sveti s svojo laterno in slika svetlobe za spomin na ta dogodek. Pogled na otroke z lučkami, ki s starši iščejo svoje mesto v parku, je prav čarobno. Še sneg manjka in človek bi pomislil, da je že čas veselega decembra. Vsake toliko se zabliska fotoaparat staršev, ki želijo ta čarobni dogodek zabeležiti.

Ko smo vsi našli svoje škrate in kose sestavljanke, smo se v spremljavi Kristijana odpravili v učilnico, kjer ... začudenje ... Škrat je tu! Ampak ... kdo pa je to? Prvi predlog je bil seveda, da je to Kristijan, ampak ... glej, Kristjan je tam. Otroci obkrožijo škrata in začnejo zbirati informacije o njem. To je pena, vklikne eden, ko potipa njegovo brado. Otroci se naposled le vdajo in se posedejo na travico. Škrat začne pripovedovati zgodbo o svetlobi. Po nekaj neuspelih poskusih pobega, so se vsi otroci umirili in poslušali škratovo pravljico. Na koncu jih je škrat vprašal, kaj je skrivnost iz zgodbe. Seveda se je debata o skrivnosti premaknila v ugotavljanje, da imajo škrati pravo brado in da je škrat pravzaprav Gašper. Ko se škrat poslovi in mu podboj vrat zbije špičast rdeč klobuk, otroke požene v tek za njim, da bi dokazali, da je škrat RES Gašper.

Zdaj, ko je škrat odšel, je čas za sestavljanje kosov sestavljanke, ki so jih prej zbrali v parku. Le v kaj se bo sestavilo? Kosi niso enostavni (čeprav kot matematik lahko rečem, da so biholomorfni krogu), zato otroci skupaj staknejo glave in se resno lotijo sestavljanja. Kmalu so začeli sodelovati še Kristijan in starši. Takrat se nam je pridružil še Gašper, ki kljub močnem obžalovanju, da je zamudil škrata, ni preslepil otrok, ki so še vedno zatrjevali, da je on škrat. Medtem se je sestavljanje nadaljevalo in zdaj ima že obliko, ki nakazuje, da so na pravi poti in ... nastal je srček!

In zakaj srček? Kot je ugotovil eden od otrok, vsak ima v svojem srcu srček. In vsi mi smo del enega večjega srca.

Inteligenca

Med hojo po svoji poti prebiram tudi razne knjige, ki podajajo drugačen pogled na življenje, kot nam je po navadi predstavljeno. Trenutno berem čudovito knjigo z naslovom The Element avtorja Sir Ken Robinsona (recimo, da sem pravilno sklanjala). Če kaj gledate TED filmčke, ga morda poznate. Je strokovnjak za izobraževanje z izrednim darom za predavanje. Če ga še ne poznate, priporočam, da si pogledate tole njegovo predavanje:  http://bit.ly/1hnmdkb.

Pa se vrnimo nazaj h knjigi. Trenutno sem na začetku četrtega poglavja in že imam občutek, da knjiga veliko obeta. Del knjige, ki me je zaenkrat najbolj pritegnil, je poglavje o inteligenci. Med svojimi predavanji rad vpraša občinstvo, kako ocenjujejo svojo inteligenco z 1 do 10, kjer je 10 najboljša ocena. Rezultat je nekaj desetk, malo več devetk in osmic, največ je sedmic in šestic, od pet do ena pa gre samo še navzdol. Kar želi Robinson s tem ponazoriti je, da pri ocenjevanju lastne inteligence upoštevamo ustaljena razmerja, ki jih pokažejo IQ testi (Gaussova krivulja in te fore ...), ampak inteligenca, ki jo merijo IQ testi, je zelo ozko definirana. Pravi, da na inteligenco ne bi smeli gledati kot na fiksno številko, ki nam je določena ob rojstvu in ki jo izberi IQ test. Presenetljivo je, da eden od izumiteljev IQ testa (kot piše v knjigi) tega testa sploh ni ustaril za namene, kot ga danes uporabljamo. Test je bil namenjen za prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami, da bi jim lahko zagotovili ustrezno šolo. 

Robinson predlaga, da bi morali (in s tem se srčno strinjam) inteligenco definirati širše, kjer bi zajeli ne le analitičnega razmišljanja ampak tudi glasbeno, kinestetično (obvladovanje telesa), prostorsko in razmišljanje od odnosih in sebi ter še vse ostalo. Na podlagi tega bi moral vsak svojo inteligenco ovrednotiti z 10. Vprašanje, ki potem postane pomembnejše in ki je toliko manjkrat postavljeno, je: Kako si inteligenten? 

Da je odgovor na to vprašanje izrednega pomena, pričajo zgodbe ljudi iz knjige, ki so iz svojih strasti ustvarili (po ocenah drugih) “nemogoče”, čeprav jim šola nikakor ni šla. Najbolj se me je dotaknila zgodba punčke, za katero je šola njeni mami predlagala, naj obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami, saj je motila razred, pozno oddajala naloge, ni mogla biti pri miru ... Mama jo je po nasvetu šole peljala k psihologu. Potem, ko je mama psihologu vse razložila, se je on obrnil k punčki in rekel, da bosta z mamo odšla iz pisarne, saj se morata nekaj pogovoriti zasebno. Na poti ven je prižgal radio. Ko sta z mamo prišla ven, ji je rekel, naj opazuje hčerko. Ona je takoj, ko sta onadva odšla iz pisarne, začela plesati. Psiholog je rekel mami: “Vaša hči nima težav z učenjem, ona je plesalka. Vpišite jo v plesno šolo.” Ko zgodbo prevrtimo za nekaj let, vidimo, da je tista punčka, ki naj bi imela probleme z učenjem, že svetovno priznana koreografinja, ki je ustvarila mjuzikle kot so Cats in Fantom iz opere in že zaslužila svoj prvi milijon. Ti da misliti, kaj ne?

Novo poglavje: 2. del

Že dolgo se nisem nič oglasila, to je posledica hude razvejanosti, ki jo trenutno čutim v svojem življenju. Delam sto in eno stvar in hkrati skušam ohraniti visok nivo energije, ki mi bo omogočila, da vse to tudi naredim. 

Magistrska naloga je končno končana in začeti se je treba pripravljati na zaključni izpit, ki vsebuje kar nekaj snovi. Prav tako želim nadaljevati s pisanjem pravljic.  Zdaj pa sem odprla še novo področje, na katerem želim delati in to je pripraviti vse za zagon samozaposlitve. Moja primarna dejavnost bi bile inštrukcije matematike, dolgoročen namen pa je raziskati kreativne načine poučevanja matematike. V ta namen sem vzpostavila nov blog (obljubim, da se pri dveh ustavim :) ) na strani www.srcematematike.wordpress.com, kjer bom objavljala različne zanimive članke o vseh stvareh, ki vsebujejo matematiko. Jasno vas vabim, da si ga ogledate in tudi kaj pokomentirate in delite.

Tako ... na hitro sem vam želela sporočiti, kaj se dogaja v mojem življenju, zdaj pa moram v skladu s svojim natrpanim urnikom tole objavo zaključiti, saj moram začeti z rezanjem trikotnikov iz kartona, s katerimi se bo dalo na zanimiv način dokazati Pitagorov izrek. :)

Novo poglavje

Približuje se dan, ko mi bo potekel status študenta. Čeprav sem vesela, da bom zdaj končno stopila v resnični svet, pa se me vseeno občasno poraja tesnoba, saj še nimam zagotovljene službe. Drastično rečeno bo 1. oktober zame prelomni dan, zato sem želela z vami deliti nekaj svojih strahov, želja in sigurnosti v uspeh.

Že kot punčka sem vedela, da bo moja življenjska pot drugačna od povprečne. Vsak večer, ko sem šla spat, sem se zatopila v razmišljanja, kaj lahko doprinesem k svetu. Vse sanje in ideje, ki so takrat nastale, so se najprej manifestirale v pisanju scenarijev in snemanju filmov. To obdobje je bilo zame res pomembno, saj sem dobila občutek, da se lahko lotim vsega, kar si želim. Resnično sem hvaležna svojim staršem, ki sta mi to brezpogojno omogočila in bila v proces včasih še bolj vključena kot jaz. Pravtako sem hvaležna svojim bližnjim prijateljem in bratu Lovru, ki so sodelovali pri vseh mojih idejah in načrtih. 

Sanje o filmski režiji sem gojila vse do konca gimnazije. Filmska režija je bila takrat le način — edini, ki sem ga takrat poznala — preko katerega bi lahko svetu prinesla tisto, kar lahko prinesem le jaz. Na sprejemnih izpitih za filmsko režijo sem ugotovila, da to ni pravi način zame. Kot druga možnost pri vpisu na fakulteto sem vpisala Matematiko in bila sprejeta. Študentska leta so bila leta razvoja, dozorevanja in so bila zame potrebna, čeprav  je bila tema študija izven tega, o čemer sem prej sanjala. Sčasoma sem dozorela v samozavestno žensko, ki ve, kdo je oziroma to raziskuje.

Med študijem sem nekoliko pozabila na tisto punčko s sanjami in se začela spogledovala z doktorskim študijem matematike, a nekje v srcu je nekaj trznilo, vsakič, ko sem na to pomislila. K sreči sem se odločila za absolventsko leto z namenom, da ugotovim, kaj je tisto, preko katerega lahko uresničim sebe.

In tako so se zgodile pravljice, zaradi katerih je nastal tudi ta blog. Spet se počutim kot tista punčka, ki gre zvečer z veseljem spat, saj ve, da se ji bo, ko zapre oči, odvil svet, ki tiči v njenem srcu. Le da sem zdaj odrasla in lahko tisti svet, ki sem ga prej videla le s srcem, naredim z lastnimi rokami in vidim na lastne oči.

Pravljice, ki jih pišem, so mi prve dale občutek tega sveta na fizični ravni; in vse to, kar se je zgodilo z njimi le potrjuje moje srce. Seveda se me včasih loti tudi strah, kako bom s tem uspela preživeti. Ne želim si poiskati službe s standardnim delovnim urnikom, ki bo iz mene poskrala vse življenje. Živeti želim iz tega, kar živi v meni. Pri tem se zanašam le nase, življenje in druge dobre ljudi. Včasih ta nezagotovljenost, da se bo kaj zgodilo, prodre skozi pore utrujenosti ali negativne izkušnje in zamaje temelje. A takrat le vem, da temelji v meni obstajajo, saj jih je to le zatreslo in ne uničilo. Zato še naprej strumno korakam po svoji poti. 

Rada bi se vam zahvalila za vso podporo in za vsak klik miške, ki ga naredite na mojem blogu. Vsaka podpora, pa naj bo le beseda, me drži na poti do svojih sanj. Hvala.

Moj prvi dan v OŠ Lila

Ko ti naključje spremeni življenje

Za OŠ Lila, ki pred letošnjim 1. septembrom še ni obstajala, sem zvedela popolnoma naključno. Namenjena sem bila na zabavo v Maribor in prijatelj mi je predlagal, naj namesto vlaka koristim kak prevoz s prevozi.org. Naključno sem izbrala voznika, ki je iz Ljubljane odhajal ob pravem času in — če se smem pohvaliti — ne bi mogla izbrati bolje. V avtu smo se pogovarjali o tem, kaj študiramo in kaj si želimo od življenja. Omenila sem, da pišem pravljice za otroke, a take, ki imajo poleg zgodbe tudi izobraževalno komponento. Voznica, ki je študirala pedagogiko, mi je predlagala, naj se pozanimam o Šoli Lila. Zdelo se ji je, da moja filozofija sovpada z njihovo. Pisala sem Tini, ustanoviteljici šole, in ostalo je — kot pravijo — zgodovina. Hvaležna sem jim, da so me sprejeli medse in vesela sem, da lahko z njihovo pomočjo raziskujem sebe in svojo pot.

Na prvi šolski dan sta me učitelja Jasna in Kristjan povabila, da pridem malo na okoli, malo poslikam in tudi kaj zapišem. V tistih treh urah, ki sem jih preživela z njimi, mi je po telesu tekla kreativnost namesto krvi.  Nastalo pa je tole:

Našla sem jih v bližnjem parku. Jasna je želela zbrati otroke za novo igro, a je zanimanje otrok za Kristjanovo pletenje prevladalo, zato so idejo opustili. Kristjanu je iz zelo upogljive veje uspelo splesti lep venček, čeprav je vmes priznal, da ne ve, kaj dela. Po navdušenju otrok nad njegovo mojstrovino jim je zadal izziv: svoj izdelek bo podaril tistemu, ki bo naredil najboljši približek. Otroci so se zagnali po material in s pomočjo Jasne in Kristjana začeli ustvarjati. Ko so otroci končali svoj izdelek, jih je Kristjan pobral, da si jih ogleda in izbere zmagovalca. Rezultat izziva: modni dodatek za obešalnik, ročaj, krona, neznano, zapestnica, obroč in krogec. In zmagovalec? Kristjan je oznanil, da so vsi izdelki naravnost čudoviti, zato bo svoj venček podaril vsem in skupaj se bodo odločili, kam v razredu ga bodo obesili.

Nazaj v učilnici so se posedli na žoge, ki jih uporabljajo namesto stolov in začeli iskati zgodbo, ki jo bodo narisali na steno. Zgodbo so ustvarjali tako, da je vsak povedali nekaj stavkov, nato pa je nadaljeval naslednji v vrsti. Nekje med pripovedovanjem, ko je glavna junakinja stena čofnila v jezero z delfini sredi gozda, me je ena punčka zaposlila z žoganjem.

Čas je za barvanje stene. Žoge pospravijo za ogrado, narejeno iz miz, in Jasna otroke obleče v prevelike majice, ki se smejo umazati z barvo. Mercator vrečka s tremi luknjami  na pravih mestih pravtako služi svojemu namenu, ugotovi Jasna, ko zmanjka majic. Kmalu nastanejo (upravičene) skrbi zaradi packanja parketa, zato žrtvujejo koledar in posamezne liste položejo ob steno. Naj se zabava začne! Ena punčka pride do Kristjana in ga vpraša, kaj naj nariše. Kristjan jo spodbudi, naj le zaupa vase, njemu se vse zdi super. Rezultat barvanja je bila pobarvana stena in stopala otrok (ena od zadnjih inspiracij, preden so zaključili z barvanjem, je bil tudi odtis stopala). No, pa seveda nekaj kapljic na tleh. Ampak res samo nekaj. 

Zadnja akcija pred kosilom je torej še čiščenje tal. Vsak dobi svojo gobico in začne čistiti. Seveda se učinek nekoliko zmanjša, če po mokrih, že čistih tleh stopamo s pobarvanimi stopali, a kljub temu je bilo vse zelo hitro pospravljeno. Še posebej ob pomoči Kristjana, ki odstani vse trdovratne madeže, če ga pokličemo na 090... 

Po kosilu je na vrsti počitek. Mize in žoge so umaknili, da so lahko na sredo dali veliko peno in jo pokrili z odejami. Otroci so sezuli svoje copatke in se pridružili Kristjanu za zgodbico. Ob njegovi pripovedi o Butalcih so uživali in se smejali ter takoj po koncu zahtevali ponovitev. In takrat se je moj prvi dan v Šoli Lila zaključil.

Čeprav me je vrvež in živahnost otrok po dobrih treh urah le opazovanja dodobra utrudila, sem učilnico zapustila z nasmehom na ustnicah in srečo v srcu.

Jasni, Kristjanu, Tini in vsem ostalim sodelavcem Šole Lila resnično želim zelo uspešno leto in po tem, kar sem videla na prvi šolski dan, sem prepričana, da vam uspeh ne more uiti.

A man in front of a mirror

A man stood in front of a mirror and his eyes wandered across the reflection as if he was looking for something. He expected to see himself in the mirror, as we all do, when we step in front of one. But the man saw everything but himself. He saw his expensive cars and his beautiful house. Next to it he saw his office where he worked all day and earned a lot of money. When he stepped closer to get a better look, he noticed his wife with whom he had not talked to in a while. “I don’t have time for talking,” was his excuse when his wife wanted to spend a candlelit evening with him, “I have to work to earn a lot of money.” Next to his wife stood their six-year old son, to whom he would rather buy expensive toys than to spend time playing with him. This was all he saw. He moved his eyes across the reflection once again but with no luck. He still could not find himself in the reflection. “How is this possible?” puzzled the man.

He thought for a while and then concluded that the mirror must be faulty. “Yes, that must be the reason,” he said and went to find another mirror. He passed long hallways in his house and entered various rooms. Almost every room had a mirror. He stepped in front of each one in hope he would find himself in the reflection, but every time the reflection was the same. He saw his house, his office, his wife and son somewhere in the background, but he was nowhere to be found.

“I don’t understand! Really, I don’t!” he cried out in anger when he stood in front of the last mirror he had found in the house. He stepped in front of every mirror he could find, but none of them showed him. He was worn out and angry from walking around his huge house in vain and so decided to go out of the house. He walked to a lake that rested in front of his house and sat under a tree. Ever since he was a young boy, nature had the power to calm him down. For a few minutes he was still trying to find the answer but then he stopped and relaxed. He gazed across the lake and spent a few moments without thoughts. “This is the first time in a while that I am by myself.” he then thought. “Ever since I have become famous I haven’t had time for myself.” The man became famous when he built the city’s library which is now considered the most beautiful building in the city. After that, offers came from everywhere and he wanted to accept them all. Soon, the abundance of money misled him and he forgot his passion.

“I used to draw plans for houses, because I wanted to make the most beautiful, comfortable and useful house. Now I draw them just to make money.” he sighed. “As a young boy I really loved houses.” he said with a gentle smile when this childhood memory crept into his mind. “When parents allowed, I would walk around the city and watch houses. I would sit in front of the most beautiful ones for hours and admire them.” he remembered. “I looked at how the windows were designed and which material they used for the door. I was trying to guess how the rooms were distributed inside. I remembered all that so that one day I could make a beautiful house like that.”

All these memories woke him from a sleep which had been going on since he became famous. Slowly the memory of the young boy became more vivid. As if his body became younger as well, he rose to his feet and went for a walk around the lake. In his heart he felt the same spark he had felt as a young boy. With it he drew gorgeous houses in his dreams and dared to believe he could make his dreams come true.

Now the young boy settled completely into our man. He filled him with youth only love for one’s work can achieve and made him walk faster. Now he enjoyed trees, birds and grass as if he was that young boy, coming back home from a tour of the city full of energy and ideas. Soon he arrived at the other side of the lake and in front of himself he saw his house and expensive cars. His wife stood in the garden and watched their son play. “I forgot about myself and traded my wife and son, who I adore, for money,” he said to himself. Now he understood why he could not see himself in the mirror. “The mirror reflects what is in front of him and I was only a reflection of my wealth then. But from now on it will be different.” he said and smiled. “From now on I will take care of myself. I will never forget about myself and those who I love again,” he concluded and then he noticed his reflection in the lake.

Mož pred ogledalom

Mož je stal pred ogledalom in z očmi prečesaval sliko, kot da nekaj išče. Tako kot vsi, ko se pogledamo v ogledalo, je pričakoval, da bo v njem zagledal sebe. A mož je v ogledalu vidil vse drugo. Videl je svoj drag avto in svojo lepo hišo. Zraven nje je videl svojo pisarno, kjer je cele dneve delal in zaslužil veliko denarja. Ko je stopil bližje, da bi natančneje pogledal, je opazil še svojo ženo, s katero se že dalj časa ni pogovarjal. Nimam časa za pogovarjanje, je bil vedno njegov izgovor, ko je žena želela z njim preživeti večer ob svečkah, Moram delati, da bom veliko zaslužil. Zraven nje je stal njun šestletni sin, kateremu je namesto, da bi se z njim igral, raje kupoval drage igrače. Tako je še enkrat prečesal sliko v ogledalu, a tako kot prej sebe ni našel. Kako je to mogoče?, je begalo moža.

Razmišljal je in razmišljal in prišel je do ugotovitve, da je morda ogledalo pokvarjeno. Da, zagotovo je tako, je rekel in se odpravil po svoji palači, da poišče še kakšno drugo ogledalo. Hodil je po mnogih hodnikih, ki jih je imela njegova hiša in vstopal v različne sobe. Skoraj vsaka je imela ogledalo. V upanju, da bo pokazalo drugačno sliko, se je mož vsakič postavil pred ogledalo, a vedno znova je bila zgodba ista. Videl je svojo hišo, svojo pisarno, nekje v daljavi svojo ženo in sina, a njega ni bilo nikjer.

Ne razumem. Res ne razumem!, je jezno in žalostno kriknil, ko je stal pred zadnjim ogledalom, ki ga je našel. Postavil se je že pred vsa ogledala v hiši, a njega ni bilo v nobenem. Izmučen od hoje po ogromni palači, je besen odšel ven in se usedel pod drevo ob jezeru, ki je krasilo pogled na njegovo hišo. Ko je bil še majhen fantiček, ga je narava vedno znala pomiriti. Nekaj časa je še mrzlično razmišljal in iskal odgovor, nato pa je le prenehal in se umiril. Zazrl se je predse čez jezero in nekaj trenutkov preživel popolnoma brez misli. Prvič po dolgem času sem spet sam., je nato pomislil. Odkar sem zaslovel, sploh nisem imel več časa zase. Mož je zaslovel, ko je narisal načrt za knjižnico, ki je zdaj znana kot najlepša zgradba v mestu. Od vse povsod so potem začele prihajati nove ponudbe in vsem je želel ustreči. Kmalu ga je denar, ki je zdaj v potokih pritekal k njemu, zavedel in pozabil je na strast, ki ga je prej gnala. 

Včasih sem risal načrte za hiše, ker sem želel narediti najlepšo, najbolj udobno in najbolj uporabno hišo. Zdaj pa narišem načrt le zato, da dobim denar, je žalostno zavzdihnil. Kot otrok sem resnično ljubil hiše, je rekel z rahlim nasmehom na obrazu, ko se je ta spomin iz otroštva prikradel v njegove misli. Ko so mi starši pustili, sem hodil po mestu in gledal hiše. Pred lepšimi sem včasih tudi po nekaj ur sedel in jih občudoval, se je spominjal. Opazoval sem, kako so oblikovana okna, iz kakšnega materiala so vrata in skušal ugotoviti, kako so znotraj hiše razporejene sobe.Vse to sem si zapisal v spomin, da bi lahko tudi jaz nekoč naredil takšno lepo hišo.

Vsi ti spomini so ga zbudili iz spanca, ki je trajal od kar je zaslovel in počasi je spomin na tistega malega fantička postajal vse bolj živ. Kot da bi se tudi fizično pomladil, je skočil na noge in odšel na sprehod okoli jezera. V srcu je spet začutil tisto iskrico, ki jo je kot majhen fantek tako dobro čutil. Z njo je v sanjah risal prelepe hiše in z njo si je drznil verjeti, da bo nekoč svoje sanje tudi uresničil. 

Ta mali fantiček se je zdaj docela naselil nazaj v našega moža. Napolnil ga je z mladostjo, ki jo lahko doseže le ljubezen do svojega dela in mu pospešil korak. Zdaj se je dreves, ptičkov in trave veselil kot nekoč, ko se je, poln energije in idej, vračal domov z ogleda mesta. Kmalu je prispel na drugo stran jezera in pred sabo je zagledal svojo hišo in drage avte, ki so stali pred njo. Na vrtu je stala žena, ki je opazovala igro njunega sina. Pozabil sem nase in zamenjal svojo ženo in sina, ki ju ljubim, z denarjem., si je rekel sam pri sebi. Zdaj je razumel, zakaj prej v ogledalu ni videl sebe. Ogledalo pokaže, kar stoji pred njim. Takrat sem bil jaz le odsev svojega bogastva. A od zdaj naprej bo drugače, je rekel in se nasmehnil. Od zdaj naprej bom pazil nase. Ne bom pustil, da bi še kdaj pozabil nase in na tiste, ki jih imam rad. In takrat je v gladini jezera zagledal še sebe.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Ljubezen

Včeraj zvečer sem ležala v njegovem objemu in si mislila Če bi zdaj umrla, bi umrla srečna. Je prav, da mi je to prišlo na misel? Še nikoli prej tega nisem občutila — nekakšne topline, zadovoljstva, sreče, ljubezni, ... In vse to, ko me je, zavito v odejo, privil k sebi in me ponoskal. Veste, kaj je noskanje? Zagotovo so vam starši, ko ste bili še majhni, povedali, da se tako pozdravljajo Eskimi. Z noski. Še zdaj ne vem, ali je to sploh res. 

Ko sem se zavedala, kaj čutim, sem se kar malo prestrašila. Kako bi bila lahko srečna, če bi zdajle umrla? Kaj pa vsi moji načrti? Kaj pa moja življenjska pot, za katere obstoj vem že od malih nog in na katero sem šele dobro stopila? Bi res umrla srečna?! 

Da., je odgovorilo srce. Morda sem vam zdi čudno, tudi meni se je, ampak vedeti, da sem v tem trenutku srečna tudi brez lastne hiše, redne zaposlitve in brez od drugih uradno priznanih dosežkov, je nekaj, kar ne more reči vsak. Bi lahko tudi ti?

The two brothers

Once upon a time there lived a family with two sons. The older one was almost an adult, and the other one was still growing up. One was strong and loud, the other one humble and quiet. One day the family, who lived on a lonely farm, almost ran out of their water supply. When one of the sons went to get water, the well, which was just a few meters away from the house, started to complain: “What, you have come to get water again? I have so little of it left. If it only started to rain, so I would be full again.” he added.

The family soon started to take the well’s complaints seriously. “What’s going to happen to us if the well runs dry?” said the mother with a trembling voice. “Don’t be hysterical!” said the father firmly. He knew he couldn’t just wait for rain. Something had to be done! “Boys” said the father to his sons, “from now on you have a different task. You will no longer help in the field. You will search for the underground water so we can fill up our well.”

And so it was. For the next few days the boys would leave home early and go to a nearby forest to search for an underground river that would save their family. Every time they would return home late in the evening and bring bad news. However, there was nothing else they could do but to go searching again next day.

After a week, when they had no more power to dig, just before going home, the younger son found a few drops of water. He started to shout and jump out of joy as if he had lost his mind. The older brother came running, thinking they have finally found water. But when he saw that there were only a few drops, all his happiness disappeared and he got so angry his face turned red. “You are happy because of these few drops? Do you think we can survive on this?!” he started screaming at his more and more ashamed brother. Angry and hopeless, because they still have not found water, he turned around and left for home.

That night the younger son kept tossing and turning in bed and tried to fall asleep but all his efforts were in vain. Although the bed creaked every time he moved, he did not wake his older brother who slept above him. The older brother was sleeping like a log because he was exahusted from the idle digging, while the younger brother had only one thing on his mind: “Could those few drops I found be a sign of water?” He wanted to continue digging in the same place the next day since “Where else would the water drops come from if not from water?” But he also knew that his brother was partly right. “If I keep digging and find no water, I will look like a fool. And waste precious time! After all I have only found a few drops and not a stream.” But something in his heart kept saying to try anyway.

While they were walking to the forest the next day they didn’t say a word. The older brother stared at a distance with his tired eyes, the younger one was excited despite the sleepless night. He was still wondering what to do. “Should I trust my heart that says there are no drops without water, or should I listen to my brother and rather dig somewhere else?” Although he wanted to listen to his brother he couldn’t betray his heart. So he sneaked away from his brother who was no longer aware of the surroundings because of his despair, and ran towards the drops.

When he arrived, he started digging right away. He dug and dug but he didn’t find any new drops. Slowly he began doubting his decision but he didn’t want to give up. As if he wanted to overcome his doubt by force, he dug in the shovel with all his strength. Then as a bolt from the blue a cold jet of water gushed from the ground and gently caressed the sweated cheeks of the younger son. He had been carrying a heavy burden and now he could put it off his chest.

After he had taken time to rest, he poured some water into a gourd and ran off to find his brother. He found him exhausted at the bottom of a hole that was twice as deep as his. Apart from moving he showed no signs of life. “Brother, I have found water!” he yelled. The older brother looked up and showed his tired red eyes. The little brother quickly helped him out of the hole and gave him the gourd to recover. The water refreshed the older son and soon his eyes relaxed. Life once again settled in his body and he looked at his brother with a relief. “Where have you found it?” he asked. “There where I found those drops of water yesterday.” That shocked the older brother. He became overcome by the harsh words he had said to his little brother the day before and tears started pouring down his face. “And I scolded you because of those drops!” he barely said through the tears and buried his face into his palms. The younger son stepped closer to his brother and hugged him. “Don’t cry. Everything is fine now. Let’s go tell our parents the good news.

And so they went. The younger brother became stronger and the older one more humble.

A story about a different squirrel

Once upon a time there lived a squirrel, who was different from the other squirrels. She lived on a tree in the woods where many other animals lived, but she did not have many friends. Her tail was not so bushy, so the other animals did not consider her a real squirrel. This is why she spent a lot of time on her own. Since she had no one to play with, she designed a game she could play on her own. She would pick hazelnuts from the hazel trees and then hide them in different bushes in the woods. After a week or so, when she has forgotten where she had hidden the hazelnuts, she would start to search for them.

One day, when she was searching for the hazelnuts, she met a small bear who she had never met before. Actually, she bumped into him when she was running towards a bush,  where she knew one of her hazelnuts was hidden. The bear was unusually small but was still bigger than her. “Oh, squirrel, are you alright? I am sorry I got in your way. I did not see you,” said the bear while the squirrel was getting on her feet and dusting her belly. She intended to get mad at the bear, but because he was so nice to her, she only said, “It is ok. I am fine,” and rushed forward. The bear wanted to say something else, but the squirrel was already gone.

The next morning the squirrel went hunting for her hidden hazelnuts again. She has  already searched all bushes in her neighbourhood, but half of her hazelnuts were still missing. Then all of a sudden, she saw that bear again, the same one she bumped into the other day. He was eating her hazelnuts! “Those hazelnuts are mine!” she cried out. The bear, who was just a few meters away, heard a scream and turned around to where it had come from. When he saw the squirrel, he started waving his hand and telling her to join him. Even though she was upset about her hazelnuts, she decided to join him.

“Would you like a hazelnut? They are really good. I found them today in that bush,” said the bear cheerfully and showed her the bush not far away from him. “These are my hazelnuts. I hid them in that bush.” said the irritated squirrel.  “Oh, they are yours? I am sorry. I did not know”, said the bear regretfully. The bear’s remorse surprised the squirrel and made her heart melt. “Well, if you like them so much, you can keep them,” said the squirrel as she smiled. “That is very nice of you. You know, I would not have taken them if I knew they were yours,” said the bear. He looked at her with his gentle eyes and she smiled to say she believed him.

“You know, if I did not have to eat so much, I would not have taken them,” continued the bear. “But I need to eat in order to grow and become as big as the other bears in the woods,” answered the bear, when the squirrel gave him a puzzled look. “I must become bigger for them to accept me,” he added with sadness in his voice. But then, as if he had tried to wipe away the sadness, he said in an excited voice: “Yesterday I wanted to tell you, you have a really beautiful tail, but you had already run away.” He waited for her to smile but she felt a mixture of pain and relief instead. “Other squirrels say my tail is not bushy enough and that is why I am not a real squirrel,” said the squirrel with the pain she has carried in her heart for a long time. The bear stopped smiling and gave her a gentle and understanding look. The squirrel’s loneliness disappeared and her mouth stretched into a smile. From then on they knew they were not alone anymore. The bear bent down and hugged the squirrel. He was just big enough to wrap his paws around the squirrel and the squirrel’s tail was just bushy enough not to tickle the bear on his belly.

A cat and his magical glasses

Once upon a time there lived a cat, who was very bitter. He was always complaining about something. When it was raining, he was annoyed at getting wet. When the sun was shining, he was irritated by the bright sunlight. When it was cold, he searched for his winter coat in anger and when it was hot, he hid in shade and grumbled that he was sweating.

One day the weather conditions were almost perfect for the cat. It was not hot, but also not cold. The clouds were hiding the sun, but it was not raining. Since he could not complain about the weather, he got out of his cat hole to see what was wrong with the world, because there was always something wrong! On his way he saw a young girl approaching him. “Look!” he said to himself. “That girl has no sense of style. A red shirt does not go with a pink cardigan!” said the cat as if he were an expert.

He walked on and saw a mother with a child. “Tut-tut,” thought the cat and shook his head. “Just look at her! She is not fit to raise a child. She could at least comb her hair,” said the cat and went forward. He arrived at a cafeteria and saw a boy enthusiastically writing something on a piece of paper. “There is no point in writing, boy! No one is interested in your novel!” shouted the cat and started laughing spitefully. “What an idiot,” the cat thought to himself and went forward.

A few cat meters on the cat saw unusual glasses lying on the floor. “The man, who lost them, can count himself lucky. They are horrible!” said the cat. But something about the glasses attracted the cat. He stepped closer and put them on. He intended to look at himself in a window of a nearby store and prove once again that the glasses were horrible. But something completely different happened.

The moment he put the glasses on the world suddenly became beautiful. The sun, which had come in view, was not annoyingly hot, but was rather pleasant. He felt some kind of lightness. As if all his bitterness has disappeared and made him weightless. He saw beauty everywhere he looked. The birds were not squealing but were singing beautiful songs. Children were not audacious when they came to stroke him, instead he felt their tenderness and love.

He became so fond of the glasses that he decided to take them home. On his way back he passed the cafeteria, where the boy was still writing. Now the cat saw the boy’s joy of writing and he was pleased for him. “Write, young boy, write,” thought the cat and went on. He then met the mother with the child, who he had despised before. Now he only saw love the mother felt for her child. He did not even notice her looks! In the end he saw the girl, whose red and pink combination of clothes was very becoming. “How could I have thought these two colours do not match?”

When he finally arrived at his cat hole, he heard a loud laughter from above. “Ha ha ha, look at it, a cat with glasses!” he heard. He looked up and saw a man pointing at him and laughing. “Is your eyesight going bad? Ha ha ha!” shouted the man. But our cat did not mind being laughed at. He did not resent the man. “If only he could have such glasses as I have,” wished the cat and disappeared into his cat hole.

Col du Glandon (10.7.2013)

Sedim na kamnu in gledam v dolino, iz katerem sem prišla. Ne vidim daleč, saj jo je zakrila temno modra zavesa, ki kdaj pa kdaj za milisekundo spremeni barvo v nevihtno rumeno. Gledam cesto, ki me je pripeljala sem in gledam napise navijačev Tour d’France-a, ki je prav po tej cesti potekal dva dni prej. Med njimi sem našla tudi slovenskega. To in reklamna zastava na poti gor je zdaj razjasnila moje začudenje nad okrašenostjo zadnje vasi pred vzponom s barvnimi trikotnimi zastavicami, ki so visele na vrvici čez cesto, in plastičnimi kipi kolesarjev.

Občudujem barvno kombinacijo temno zelenih pašnikov, ki me obdajajo z vseh strani, in temno modre doline pred mano, ki postaja vse bolj črna. Ponekod zelene pašnike krasijo rjave pikice, ki so skupine ovnov v daljavi. Ena od teh skupinic je prečkala cesto ravno, ko sem zapeljala na vrh. Nenazadnje pa pogledujem na desno proti naslednjemu prelazu, ki je le 2,5 kilometra oddaljen od tu. Le kaj naju čaka na drugi strani?, se vprašam.