Da je lažje brskati po blogu, so spodaj povezave do objav s podobno temo. Veselo brskanje!

If you don't understand Slovene, click below on In English for posts that have been translated to English or click above on About me to find out more about me. Enjoy!

sreda, 16. julij 2014

Do Gdanska: 2. dan

Lenti - Sopron

Kemp, ki ga vodijo prijazne azijske gospe, sem našla brez težav. Malo sem počila, potem pa sem iz avta vzela ponija, se oblekla v krilo in odšla proti mestu. Tako srečna sem bila, da sem na kolesu in ne v avtu, da me ni motilo, da sem dobre 3 kilometre gonila v klanec in naredila 300 metrov višinske razlike. V krilu, brez vode, na škripajočem poniju z znižanim sedežem in balanco. Ampak jaz sem bila happy. Še posebej takrat, ko se ugotovila, da se RES peljem v pravo smer! 


V mestu sva se srečala z Gašperjem in pojedla kosilo. Malo sva si še ogledala mesto (jaz sem morala nujno na stolp, da sem si ogledala razgled na mesto), spila kavo, nato pa sva šla nazaj v kemp. V kempu, tj. na koncu dolgega spusta (se spomnite, 300 metrov višinske razlike!), je bil še Gašper impresioniran, kakšen klanec sem zvozila s ponijem in to brez pritoževanja! Peš sva se nato odpravila poiskati jezero, da bi jaz lahko prišla do kopanja, vendar ga nisva našla. Ah, ja, sem si mislila, saj bo še veliko priložnosti, marsikateri kemp, v katerem bova prenočila, leži poleg jezera. Ha, lahkomiselnost pa taka, kot se je izkazalo kasneje ...

Do Gdanska: 1. dan

Ljubljana - Lenti (H)

Z Gašperjem (moja boljša polovica) sva se odločila, da bova letos naredila podoben avtotrip kot lani, ko sva šla čez Alpe do Nice (nekateri ste o tem potovanju že lani brali na blogu). Letošnja destinacija je Gdansk, na severu Poljske ob Baltskem morju. Za Gdansk sva se odločila, ker si ga jaz nisem uspela ogledati, ko sva dva meseca preživela v Varšavi (on je tam delal na matematičnem inštitutu, jaz pa sem pisala svojo magistrsko delo in potovala) in ker naju je Poljska očarala.


Prvi dan potovanja je bil brez posebnosti. V kemp sva prišla po zaprtju recepcije, ko pa vsa se zjutraj želela prijaviti, so naju spustili brez plačila. V naslednjih objavah bom opisovala dogodivščine, ki so se mi zgodile na poti.

ponedeljek, 21. april 2014

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Začetek

Počasna hoja v dvoje, ki nima cilja. Nerodno spuščena roka le zato, da se lahko dotakne njegove. Prvi dotik, ko se prepleteta le mezinca. To je začetek.

nedelja, 13. april 2014

Eno leto je naokoli … in kje sem zdaj?

Eno leto je naokoli od moje prve objave. No, v resnici je malo več kot eno leto. Datum prve objave na blogu je 16.3.2013, kar pomeni, da sem za obletnico skoraj mesec prepozna. Prvotni namen je bil napisati poročilo o obisku sejma otroške literature v Bologni. Ko pa sem ugotovila, da sta obletnica in sejem otroške literature tesno povezana z datumom 25.3., sem se odločila za mešanico obojega. Naj razložim. Na ta dan leta 2013 (torej 25.3.2013) sem objavila svojo prvo pravljico Brata na blogu, leto kasneje (torej letos) pa sem ob zajtrku v hostlu na robu Bologne spoznala mlado ilustratorko iz Poljske. Z navdušenjem sva ugotovili, da sva ravno to, kar ta druga potrebuje. Jaz sem dala njej mojo pravljico in ona je meni pokazala svoje dosedanje delo, nato pa sva se skupaj odpravili na sejem.

Ponosen trenutek

Zvečer tistega dne je med skupnim druženjem v dnevni sobi prebrala mojo pravljico in iz njenega izraza sem lahko razbrala, da ji je pravljica zares všeč in to mi je tudi povedala. Veliko mi je pomenilo, da je to rekel nekdo, ki tudi želi delati v otroški literaturi. Še lepše od tega pa je, da se je ponudila, da pravljico ilustrira. Jasno sem ponudbo sprejela in zdaj že sodelujeva, zahvaljujoč digitalni dobi.

Sejem otroške literature v Bologni je predvsem namenjen prodaji pravic in nabiranju kontaktov. Sama sicer nisem dobila veliko kontaktov, sem pa vendarle veliko odnesla. Par dni pred odhodom sem se spraševala, ali je sploh prav, da grem. Bom sploh kaj dosegla tam? Me bo sploh kak založnik hotel povohati? No, izkazalo se je, da si z založniki nisem mogla veliko pomagati. Vendar pa je to normalno, saj pisatelji po navadi svoje delo oddajo založnikom preko pošte (ali preko literarnih agentov, kot sem izvedela pri eni založbi, h kateri sem pristopila). Zame so bila bolj pomembna predavanja, ki so potekala vzporedno s sejmom. Čudovito je bilo čutiti, kako se zaradi teh predavanj učim in začenjam razumevati, kako ta industrija deluje, kaj vse je na voljo, kako drugi avtorji in založniki razmišljajo ... Čudovito se je bilo sprehajati med tistimi stojnicami in ljudmi ter čutiti, da nisem več isti človek. Da zavoljo tega prostora rastem in se pripravljam, da uresničim svoje sanje o svojih pravljicah. Čutila sem, da del mene pripada temu svetu. Ta občutek pripadanosti je neprecenljiv za človeka, ki z včasih nesigurnimi koraki stopa po poti, ki se počasi prikazuje iz megle.

Vseh pet dni, ki sem jih preživela v Bologni, je bilo kot iz sanj. Pa ne mislim takih sanj, kjer lahkotno skačemo namesto hoje in vse diši po jasminu. V tem smislu je bilo ravno nasprotno, saj mi je telo zamerilo prenašanje težke torbe na eni rami in me posledično skoraj spravilo na bergle. V mislih imam lahkotnost spoprijemanja z okoliščinami in vdihovanja novih izkušenj, česar pred enim letom nisem čutila. Pridobila sem štiri nove prijatelje (in ena od teh tudi študira matematiko!! Naključje? Zame ne.), s katerimi zdaj ostajam v stiku. Po navadi imam težave navezati stik in ga potem tudi ohranjati, ampak v Bologni tega problema nisem imela. Zato pravim, da je bilo kot iz sanj. Vse je bilo tako lahkotno. Na zadnji dan sem bila iz navadne stranke povišana v najboljšega promotorja male restavracije v stranski uličici— tako je razglasila tamkajšnja natakarica —, ki sem jo odkrila prvi dan in potem tja tekom sejma vodila svoje nove prijatelje.

Z novimi prijatelji pri Due Torri


Torej, eno leto je naokoli in kje sem zdaj? Odgovor na to vprašanje deloma odgovori že “naključje” datuma 25.3., ki sem ga opisala na začetku. Poleg tega, da se je začelo resno delo za izdajo pravljic in da sem osebnostno zrastla, se mi je odprlo še na matematičnem področju. Kmalu bom začela pomagati pri poučevanju matematike v OŠ Lila, v naslednji številki revije Digitalna Kamera pa bo izšel moj prvi članek o matematiki v fotografiji. Le o čem bom lahko poročala naslednje leto?

četrtek, 16. januar 2014

Kratke zgodbe o notranjem svetu: 'Ljubim te'

Ne razumem ga. Kako težko je reči ‘Ljubim te’? Pa saj vem, da me ima rad in to ... Marsikaj naredi zame. Nikoli nimam občutka, da mu ni mar zame, ampak vseeno ... Je res tako težko? Dve pof*kani besedi! L-J-U-B-I-M T-E. Pa saj bi se zadovoljila tudi z ‘Rad te imam’, ampak, ajde, to so že tri besede! Lahko je preiskal celo Ljubljano, da je našel tiste sveče, ki so meni všeč, ampak ne more pa izustiti dveh simpl besed. Za znoret, ti povem!


Ampak rekel mi je ‘Ljubim te’, sem vztrajala, ko je ona še vedno majala z glavo. Ljubezen so dejanja, ne besede, mi je odvrnila in s tem odnesla še zadnjo mojo obrambo. Ko te objame, da bi te segrel, ker se treseš zaradi mraza; ko se ponudi, da te pelje na faks na štangi od kolesa, samo zato, da boš prišla zvečer k njemu; ko zvečer v postelji posluša tvoje samogovore kljub temu, da se komaj upira spancu ... to so dejanja ljubezni. Besede so ... pač samo besede, nadaljuje. Solze se mi nabirajo v očeh, ker čutim resnico njenega dejanja. Dejanja, ki izvira iz njene čiste ljubezni do mene in želje, da svojega življenja ne zapravim za kakega idiota. Res je, besede so le besede. Marsikaj lahko rečemo. Naredimo pa le tisto, kar čutimo.

četrtek, 2. januar 2014

Tri knjige o ženski borbenosti

Med pripravami na magistrski izpit je bilo branje knjig edina sproščevalna tehnika, ki je delovala. Nekako pa mi je uspelo pod roke dobiti same dobre knjige. Med njimi so bile tri knjige, ki so name naredile vtis, predvsem zato, ker so bile glavne junakinje ženske, ki se borijo za svoje in ne pustijo, da bi jim drugi narekovali življenje. Verjetno so mi junakinje všeč, ker sem se poistovetila z njihovo borbenostjo.

Knjige so zapisane v vrstem redu po “najljubškosti”, vendar vam s tem ne želim odvrniti od branja tretje ali druge knjige, saj je vsaka žanrsko malo drugačna. Pa začnimo!

Tigrov grič (Sarita Mandanna) je zgodba, ki opisuje življenje treh generacij v pokrajini Kodagu v južni Indiji od leta 1878 pa do druge svetovne vojne. Glavna junakinja, ki v zgodbo vstopi z rojstvom, ki naznanja tragedijo, je lepa in odločna Devi. Njen načrt, da se bo poročila z lovcem na tigre, pokvari njen prijatelj Devanna, s katerim sta si bila v otroštvu zelo blizu. Ker ločitve od ljubljenega Mačuja ne more sprejeti, se mrzlično bori za vse, kar bi jo približalo k njemu.

Dragulj iz Medine (Sherry Jones) je zgodba o Mohamedovi otroški ženi Ajši, ki je kasneje postala njegova najljubša žena. Po Mohamedovi smrti je postala ena najbolj cenjenih žensk islama in zaščitnica Mohamedovega izročila. Knjiga je zanimiva tako z zgodovinskega stališča, saj opisuje začetke islama kot s psihološkega vidika, saj opisuje prehod Ajše iz punčke v žensko. Njena borbenost se začne kazati že v otroštvu, ko z otroškim mečem teče naokoli in sanja o svoji vojni slavi. Kasneje pa zaradi nje Mohamed tudi njo sprašuje za nasvete, kar je bilo v tistih časih neobičajno.


Pod marmornim nebom (John Shors) je skoraj da ne triler, tako napeta je na trenutke. Dogaja se v 17. stoletju v Hindustanu. Glavna junakinja Jahanara, hči trenutnega kralja želi preprečiti svojemu zlobnemu bratu, da bi nasilno prevzel oblast in tako porušil sožitje med muslimani in hindujci, ki ga je negoval njen oče. Pri tem si s svojo borbenosti in inteligenco večkrat reši življenje in življenje svoje družine, ki si jo navkljub svojemu nagnusnemu možu zgradi z arhitektom znamenitega Tadž Mahala. Le tega je naročil njen oče v poklon svoji ženi, njeni materi, kar da resnično zgodovinsko ozadje in podlago za slogan knjige Ljubezen premaga vse.

sreda, 18. december 2013

Dragi moji, magistrirala sem!

Ah, ta sladek vonj po uresničenem namenu, ki se je končal tako, kot sem si le skrivoma upala želeti. A ta vonj je še toliko slajši, saj sem svoj cilj delila s prijatelji in najbližjimi, ki so me prišli poslušati in navijati na zagovor. Neskončno sem vam hvaležna za vašo ljubezen.

Potem ko smo skupaj v bližnjem lokalu nazdravili, sem se morala vrniti v učilnico, kjer sem imela zagovor, saj sem tam pozabila šal. Moj preljubi šal iz Linza, kjer sem prvič začela razmišljati o tem, da akademski svet ni zame. Ker je ravno takrat v učilnici še potekal pouk, sem se usedla na klopco, na kateri sem pred dobro uro čakala na začetek zadnje epizode študentskega življenja. V tistem trenutku tišine in miru se mi je utrnilo, da je danes prav zares prvi dan preostanka mojega življenja. Doslej je bilo vedno tako, da ko si končal neko šolo, se je nekako vedelo, da boš šel naprej v drugo šolo in tvoje življenje je bilo do neke mere vnaprej zapisano, ampak zdaj stojim na točki popolne svobode.   Kot, da stojim na vrhu gore in gledam na okoliške vrhove, kam vse še lahko grem. Čudovit občutek! 

Z vami bi rada delila še zgodbico, kako sem teden pred izpitom zgubila vso nepotrebno živčnost in se prepustila življenju. Že od nekaj sem bila mnenja, da se je treba na izpite   (do sedaj imam le z njimi izkušnje, a to velja tudi splošneje) pošteno in po najboljših močeh pripraviti, nato pa na neki točki pustiti, da se zgodi, kar se mora. A ljudje imamo navado, da želimo nadzorovati izzid dogodka in zato se je težko prepustiti in le zaupati.

Bilo je v nedeljo zvečer dober teden pred izpitom, ko so se negativne misli in strah nakopičili do te mere, da sem začela dejansko razmišljati Kaj, če me vržejo?. Čeprav sem te misli želela popolnoma zavreči, so se naslednji dan spet pojavile in moj želodec začele vrteti kot da je pralni stroj, ki pere na 90 stopinjah. Da bi se umirila, sem začela meditirati. Po meditaciji sem na telefonu prečekirala elektronsko pošto in dobila sem sporočilo sošolca, ki je mesec prej magistriral in je zdaj v Avstriji na doktorskem študiju, v katerem me je bodril, naj bom le pogumna, saj bo šlo. Ne morete si predstavljati, kako sem bila tega sporočila vesela. Zdelo se mi je, kakor da je življenje zaznalo mojo stisko in mi poslalo sporočilo, da bo vse v redu. A kljub vsemu temu, me je, ko sem se napotila v kopalnico, spet parkrat stisnilo v želodcu. Ravno takrat pa sem zagledala še Triglav škatlo, ki na omarici leži že bogve koliko časa in je zato niti ne opazim več, na kateri je pisalo Vse bo v redu. 

Od takrat naprej je v meni vladal mir, ki se je kdaj pa kdaj še skalil, a se je vedno znova vzpostavil ravno zaradi teh dveh lepih dogodkov. In tako je bilo res vse v redu in vem, da tudi še bo.