Eno leto je naokoli … in kje sem zdaj?

Eno leto je naokoli od moje prve objave. No, v resnici je malo več kot eno leto. Datum prve objave na blogu je 16.3.2013, kar pomeni, da sem za obletnico skoraj mesec prepozna. Prvotni namen je bil napisati poročilo o obisku sejma otroške literature v Bologni. Ko pa sem ugotovila, da sta obletnica in sejem otroške literature tesno povezana z datumom 25.3., sem se odločila za mešanico obojega. Naj razložim. Na ta dan leta 2013 (torej 25.3.2013) sem objavila svojo prvo pravljico Brata na blogu, leto kasneje (torej letos) pa sem ob zajtrku v hostlu na robu Bologne spoznala mlado ilustratorko iz Poljske. Z navdušenjem sva ugotovili, da sva ravno to, kar ta druga potrebuje. Jaz sem dala njej mojo pravljico in ona je meni pokazala svoje dosedanje delo, nato pa sva se skupaj odpravili na sejem.

Ponosen trenutek

Zvečer tistega dne je med skupnim druženjem v dnevni sobi prebrala mojo pravljico in iz njenega izraza sem lahko razbrala, da ji je pravljica zares všeč in to mi je tudi povedala. Veliko mi je pomenilo, da je to rekel nekdo, ki tudi želi delati v otroški literaturi. Še lepše od tega pa je, da se je ponudila, da pravljico ilustrira. Jasno sem ponudbo sprejela in zdaj že sodelujeva, zahvaljujoč digitalni dobi.

Sejem otroške literature v Bologni je predvsem namenjen prodaji pravic in nabiranju kontaktov. Sama sicer nisem dobila veliko kontaktov, sem pa vendarle veliko odnesla. Par dni pred odhodom sem se spraševala, ali je sploh prav, da grem. Bom sploh kaj dosegla tam? Me bo sploh kak založnik hotel povohati? No, izkazalo se je, da si z založniki nisem mogla veliko pomagati. Vendar pa je to normalno, saj pisatelji po navadi svoje delo oddajo založnikom preko pošte (ali preko literarnih agentov, kot sem izvedela pri eni založbi, h kateri sem pristopila). Zame so bila bolj pomembna predavanja, ki so potekala vzporedno s sejmom. Čudovito je bilo čutiti, kako se zaradi teh predavanj učim in začenjam razumevati, kako ta industrija deluje, kaj vse je na voljo, kako drugi avtorji in založniki razmišljajo ... Čudovito se je bilo sprehajati med tistimi stojnicami in ljudmi ter čutiti, da nisem več isti človek. Da zavoljo tega prostora rastem in se pripravljam, da uresničim svoje sanje o svojih pravljicah. Čutila sem, da del mene pripada temu svetu. Ta občutek pripadanosti je neprecenljiv za človeka, ki z včasih nesigurnimi koraki stopa po poti, ki se počasi prikazuje iz megle.

Vseh pet dni, ki sem jih preživela v Bologni, je bilo kot iz sanj. Pa ne mislim takih sanj, kjer lahkotno skačemo namesto hoje in vse diši po jasminu. V tem smislu je bilo ravno nasprotno, saj mi je telo zamerilo prenašanje težke torbe na eni rami in me posledično skoraj spravilo na bergle. V mislih imam lahkotnost spoprijemanja z okoliščinami in vdihovanja novih izkušenj, česar pred enim letom nisem čutila. Pridobila sem štiri nove prijatelje (in ena od teh tudi študira matematiko!! Naključje? Zame ne.), s katerimi zdaj ostajam v stiku. Po navadi imam težave navezati stik in ga potem tudi ohranjati, ampak v Bologni tega problema nisem imela. Zato pravim, da je bilo kot iz sanj. Vse je bilo tako lahkotno. Na zadnji dan sem bila iz navadne stranke povišana v najboljšega promotorja male restavracije v stranski uličici— tako je razglasila tamkajšnja natakarica —, ki sem jo odkrila prvi dan in potem tja tekom sejma vodila svoje nove prijatelje.

Z novimi prijatelji pri Due Torri

Torej, eno leto je naokoli in kje sem zdaj? Odgovor na to vprašanje deloma odgovori že “naključje” datuma 25.3., ki sem ga opisala na začetku. Poleg tega, da se je začelo resno delo za izdajo pravljic in da sem osebnostno zrastla, se mi je odprlo še na matematičnem področju. Kmalu bom začela pomagati pri poučevanju matematike v OŠ Lila, v naslednji številki revije Digitalna Kamera pa bo izšel moj prvi članek o matematiki v fotografiji. Le o čem bom lahko poročala naslednje leto?

Kratke zgodbe o notranjem svetu: 'Ljubim te'

Ne razumem ga. Kako težko je reči ‘Ljubim te’? Pa saj vem, da me ima rad in to ... Marsikaj naredi zame. Nikoli nimam občutka, da mu ni mar zame, ampak vseeno ... Je res tako težko? Dve pof*kani besedi! L-J-U-B-I-M T-E. Pa saj bi se zadovoljila tudi z ‘Rad te imam’, ampak, ajde, to so že tri besede! Lahko je preiskal celo Ljubljano, da je našel tiste sveče, ki so meni všeč, ampak ne more pa izustiti dveh simpl besed. Za znoret, ti povem!

Ampak rekel mi je ‘Ljubim te’, sem vztrajala, ko je ona še vedno majala z glavo. Ljubezen so dejanja, ne besede, mi je odvrnila in s tem odnesla še zadnjo mojo obrambo. Ko te objame, da bi te segrel, ker se treseš zaradi mraza; ko se ponudi, da te pelje na faks na štangi od kolesa, samo zato, da boš prišla zvečer k njemu; ko zvečer v postelji posluša tvoje samogovore kljub temu, da se komaj upira spancu ... to so dejanja ljubezni. Besede so ... pač samo besede, nadaljuje. Solze se mi nabirajo v očeh, ker čutim resnico njenega dejanja. Dejanja, ki izvira iz njene čiste ljubezni do mene in želje, da svojega življenja ne zapravim za kakega idiota. Res je, besede so le besede. Marsikaj lahko rečemo. Naredimo pa le tisto, kar čutimo.

Tri knjige o ženski borbenosti

Med pripravami na magistrski izpit je bilo branje knjig edina sproščevalna tehnika, ki je delovala. Nekako pa mi je uspelo pod roke dobiti same dobre knjige. Med njimi so bile tri knjige, ki so name naredile vtis, predvsem zato, ker so bile glavne junakinje ženske, ki se borijo za svoje in ne pustijo, da bi jim drugi narekovali življenje. Verjetno so mi junakinje všeč, ker sem se poistovetila z njihovo borbenostjo.

Knjige so zapisane v vrstem redu po “najljubškosti”, vendar vam s tem ne želim odvrniti od branja tretje ali druge knjige, saj je vsaka žanrsko malo drugačna. Pa začnimo!

Tigrov grič (Sarita Mandanna) je zgodba, ki opisuje življenje treh generacij v pokrajini Kodagu v južni Indiji od leta 1878 pa do druge svetovne vojne. Glavna junakinja, ki v zgodbo vstopi z rojstvom, ki naznanja tragedijo, je lepa in odločna Devi. Njen načrt, da se bo poročila z lovcem na tigre, pokvari njen prijatelj Devanna, s katerim sta si bila v otroštvu zelo blizu. Ker ločitve od ljubljenega Mačuja ne more sprejeti, se mrzlično bori za vse, kar bi jo približalo k njemu.

Dragulj iz Medine (Sherry Jones) je zgodba o Mohamedovi otroški ženi Ajši, ki je kasneje postala njegova najljubša žena. Po Mohamedovi smrti je postala ena najbolj cenjenih žensk islama in zaščitnica Mohamedovega izročila. Knjiga je zanimiva tako z zgodovinskega stališča, saj opisuje začetke islama kot s psihološkega vidika, saj opisuje prehod Ajše iz punčke v žensko. Njena borbenost se začne kazati že v otroštvu, ko z otroškim mečem teče naokoli in sanja o svoji vojni slavi. Kasneje pa zaradi nje Mohamed tudi njo sprašuje za nasvete, kar je bilo v tistih časih neobičajno.

Pod marmornim nebom (John Shors) je skoraj da ne triler, tako napeta je na trenutke. Dogaja se v 17. stoletju v Hindustanu. Glavna junakinja Jahanara, hči trenutnega kralja želi preprečiti svojemu zlobnemu bratu, da bi nasilno prevzel oblast in tako porušil sožitje med muslimani in hindujci, ki ga je negoval njen oče. Pri tem si s svojo borbenosti in inteligenco večkrat reši življenje in življenje svoje družine, ki si jo navkljub svojemu nagnusnemu možu zgradi z arhitektom znamenitega Tadž Mahala. Le tega je naročil njen oče v poklon svoji ženi, njeni materi, kar da resnično zgodovinsko ozadje in podlago za slogan knjige Ljubezen premaga vse.

Dragi moji, magistrirala sem!

Ah, ta sladek vonj po uresničenem namenu, ki se je končal tako, kot sem si le skrivoma upala želeti. A ta vonj je še toliko slajši, saj sem svoj cilj delila s prijatelji in najbližjimi, ki so me prišli poslušati in navijati na zagovor. Neskončno sem vam hvaležna za vašo ljubezen.

Potem ko smo skupaj v bližnjem lokalu nazdravili, sem se morala vrniti v učilnico, kjer sem imela zagovor, saj sem tam pozabila šal. Moj preljubi šal iz Linza, kjer sem prvič začela razmišljati o tem, da akademski svet ni zame. Ker je ravno takrat v učilnici še potekal pouk, sem se usedla na klopco, na kateri sem pred dobro uro čakala na začetek zadnje epizode študentskega življenja. V tistem trenutku tišine in miru se mi je utrnilo, da je danes prav zares prvi dan preostanka mojega življenja. Doslej je bilo vedno tako, da ko si končal neko šolo, se je nekako vedelo, da boš šel naprej v drugo šolo in tvoje življenje je bilo do neke mere vnaprej zapisano, ampak zdaj stojim na točki popolne svobode.   Kot, da stojim na vrhu gore in gledam na okoliške vrhove, kam vse še lahko grem. Čudovit občutek! 

Z vami bi rada delila še zgodbico, kako sem teden pred izpitom zgubila vso nepotrebno živčnost in se prepustila življenju. Že od nekaj sem bila mnenja, da se je treba na izpite   (do sedaj imam le z njimi izkušnje, a to velja tudi splošneje) pošteno in po najboljših močeh pripraviti, nato pa na neki točki pustiti, da se zgodi, kar se mora. A ljudje imamo navado, da želimo nadzorovati izzid dogodka in zato se je težko prepustiti in le zaupati.

Bilo je v nedeljo zvečer dober teden pred izpitom, ko so se negativne misli in strah nakopičili do te mere, da sem začela dejansko razmišljati Kaj, če me vržejo?. Čeprav sem te misli želela popolnoma zavreči, so se naslednji dan spet pojavile in moj želodec začele vrteti kot da je pralni stroj, ki pere na 90 stopinjah. Da bi se umirila, sem začela meditirati. Po meditaciji sem na telefonu prečekirala elektronsko pošto in dobila sem sporočilo sošolca, ki je mesec prej magistriral in je zdaj v Avstriji na doktorskem študiju, v katerem me je bodril, naj bom le pogumna, saj bo šlo. Ne morete si predstavljati, kako sem bila tega sporočila vesela. Zdelo se mi je, kakor da je življenje zaznalo mojo stisko in mi poslalo sporočilo, da bo vse v redu. A kljub vsemu temu, me je, ko sem se napotila v kopalnico, spet parkrat stisnilo v želodcu. Ravno takrat pa sem zagledala še Triglav škatlo, ki na omarici leži že bogve koliko časa in je zato niti ne opazim več, na kateri je pisalo Vse bo v redu. 

Od takrat naprej je v meni vladal mir, ki se je kdaj pa kdaj še skalil, a se je vedno znova vzpostavil ravno zaradi teh dveh lepih dogodkov. In tako je bilo res vse v redu in vem, da tudi še bo.

Praznik svetlobe v OŠ Lila

V OŠ Lila je spet dogajalo —  praznovali so praznik svetlobe in me povabili zraven, da praznujem z njimi. Seveda se je moje Pilot pero zavihtelo in začelo poplesovati po modrem zvezku. Nastalo pa je tole:

Ko se vsi zberemo v garderobi in ko vsi otroci razkažejo svoje v šoli narejene laterne na vrvicah, se Jasna postavi ob vrata in oznani, da bomo začeli “kar po šolsko”. Naredi naj se vrsta z otroci v sredini in s pripadajočimi starši ob strani. Vsak naj pripravi svojo laterno, ki jo bo nato Sara prižgala, ko stopimo iz garderobe v park. Prižgana je že prva svečka in otroci skupaj z Jasno in Saro začnejo peti pesmico vse dokler se ne pojavi težavna svečka, ki se upira prižganju in se pesem pretrga s krikom Neeee, nooo.

Zdaj imamo vsi prižgano svojo laterno na vrvici in starši nekoliko živčno opazujejo svoje otroke, ki z njimi hitijo po parku. Naloga posamezne družine je, da najde svoj prostor v parku, označen z imenom otroka, kjer jih čaka kos sestavljenke, palček, ki sveti s svojo laterno in slika svetlobe za spomin na ta dogodek. Pogled na otroke z lučkami, ki s starši iščejo svoje mesto v parku, je prav čarobno. Še sneg manjka in človek bi pomislil, da je že čas veselega decembra. Vsake toliko se zabliska fotoaparat staršev, ki želijo ta čarobni dogodek zabeležiti.

Ko smo vsi našli svoje škrate in kose sestavljanke, smo se v spremljavi Kristijana odpravili v učilnico, kjer ... začudenje ... Škrat je tu! Ampak ... kdo pa je to? Prvi predlog je bil seveda, da je to Kristijan, ampak ... glej, Kristjan je tam. Otroci obkrožijo škrata in začnejo zbirati informacije o njem. To je pena, vklikne eden, ko potipa njegovo brado. Otroci se naposled le vdajo in se posedejo na travico. Škrat začne pripovedovati zgodbo o svetlobi. Po nekaj neuspelih poskusih pobega, so se vsi otroci umirili in poslušali škratovo pravljico. Na koncu jih je škrat vprašal, kaj je skrivnost iz zgodbe. Seveda se je debata o skrivnosti premaknila v ugotavljanje, da imajo škrati pravo brado in da je škrat pravzaprav Gašper. Ko se škrat poslovi in mu podboj vrat zbije špičast rdeč klobuk, otroke požene v tek za njim, da bi dokazali, da je škrat RES Gašper.

Zdaj, ko je škrat odšel, je čas za sestavljanje kosov sestavljanke, ki so jih prej zbrali v parku. Le v kaj se bo sestavilo? Kosi niso enostavni (čeprav kot matematik lahko rečem, da so biholomorfni krogu), zato otroci skupaj staknejo glave in se resno lotijo sestavljanja. Kmalu so začeli sodelovati še Kristijan in starši. Takrat se nam je pridružil še Gašper, ki kljub močnem obžalovanju, da je zamudil škrata, ni preslepil otrok, ki so še vedno zatrjevali, da je on škrat. Medtem se je sestavljanje nadaljevalo in zdaj ima že obliko, ki nakazuje, da so na pravi poti in ... nastal je srček!

In zakaj srček? Kot je ugotovil eden od otrok, vsak ima v svojem srcu srček. In vsi mi smo del enega večjega srca.

Inteligenca

Med hojo po svoji poti prebiram tudi razne knjige, ki podajajo drugačen pogled na življenje, kot nam je po navadi predstavljeno. Trenutno berem čudovito knjigo z naslovom The Element avtorja Sir Ken Robinsona (recimo, da sem pravilno sklanjala). Če kaj gledate TED filmčke, ga morda poznate. Je strokovnjak za izobraževanje z izrednim darom za predavanje. Če ga še ne poznate, priporočam, da si pogledate tole njegovo predavanje:  http://bit.ly/1hnmdkb.

Pa se vrnimo nazaj h knjigi. Trenutno sem na začetku četrtega poglavja in že imam občutek, da knjiga veliko obeta. Del knjige, ki me je zaenkrat najbolj pritegnil, je poglavje o inteligenci. Med svojimi predavanji rad vpraša občinstvo, kako ocenjujejo svojo inteligenco z 1 do 10, kjer je 10 najboljša ocena. Rezultat je nekaj desetk, malo več devetk in osmic, največ je sedmic in šestic, od pet do ena pa gre samo še navzdol. Kar želi Robinson s tem ponazoriti je, da pri ocenjevanju lastne inteligence upoštevamo ustaljena razmerja, ki jih pokažejo IQ testi (Gaussova krivulja in te fore ...), ampak inteligenca, ki jo merijo IQ testi, je zelo ozko definirana. Pravi, da na inteligenco ne bi smeli gledati kot na fiksno številko, ki nam je določena ob rojstvu in ki jo izberi IQ test. Presenetljivo je, da eden od izumiteljev IQ testa (kot piše v knjigi) tega testa sploh ni ustaril za namene, kot ga danes uporabljamo. Test je bil namenjen za prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami, da bi jim lahko zagotovili ustrezno šolo. 

Robinson predlaga, da bi morali (in s tem se srčno strinjam) inteligenco definirati širše, kjer bi zajeli ne le analitičnega razmišljanja ampak tudi glasbeno, kinestetično (obvladovanje telesa), prostorsko in razmišljanje od odnosih in sebi ter še vse ostalo. Na podlagi tega bi moral vsak svojo inteligenco ovrednotiti z 10. Vprašanje, ki potem postane pomembnejše in ki je toliko manjkrat postavljeno, je: Kako si inteligenten? 

Da je odgovor na to vprašanje izrednega pomena, pričajo zgodbe ljudi iz knjige, ki so iz svojih strasti ustvarili (po ocenah drugih) “nemogoče”, čeprav jim šola nikakor ni šla. Najbolj se me je dotaknila zgodba punčke, za katero je šola njeni mami predlagala, naj obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami, saj je motila razred, pozno oddajala naloge, ni mogla biti pri miru ... Mama jo je po nasvetu šole peljala k psihologu. Potem, ko je mama psihologu vse razložila, se je on obrnil k punčki in rekel, da bosta z mamo odšla iz pisarne, saj se morata nekaj pogovoriti zasebno. Na poti ven je prižgal radio. Ko sta z mamo prišla ven, ji je rekel, naj opazuje hčerko. Ona je takoj, ko sta onadva odšla iz pisarne, začela plesati. Psiholog je rekel mami: “Vaša hči nima težav z učenjem, ona je plesalka. Vpišite jo v plesno šolo.” Ko zgodbo prevrtimo za nekaj let, vidimo, da je tista punčka, ki naj bi imela probleme z učenjem, že svetovno priznana koreografinja, ki je ustvarila mjuzikle kot so Cats in Fantom iz opere in že zaslužila svoj prvi milijon. Ti da misliti, kaj ne?

Novo poglavje: 2. del

Že dolgo se nisem nič oglasila, to je posledica hude razvejanosti, ki jo trenutno čutim v svojem življenju. Delam sto in eno stvar in hkrati skušam ohraniti visok nivo energije, ki mi bo omogočila, da vse to tudi naredim. 

Magistrska naloga je končno končana in začeti se je treba pripravljati na zaključni izpit, ki vsebuje kar nekaj snovi. Prav tako želim nadaljevati s pisanjem pravljic.  Zdaj pa sem odprla še novo področje, na katerem želim delati in to je pripraviti vse za zagon samozaposlitve. Moja primarna dejavnost bi bile inštrukcije matematike, dolgoročen namen pa je raziskati kreativne načine poučevanja matematike. V ta namen sem vzpostavila nov blog (obljubim, da se pri dveh ustavim :) ) na strani www.srcematematike.wordpress.com, kjer bom objavljala različne zanimive članke o vseh stvareh, ki vsebujejo matematiko. Jasno vas vabim, da si ga ogledate in tudi kaj pokomentirate in delite.

Tako ... na hitro sem vam želela sporočiti, kaj se dogaja v mojem življenju, zdaj pa moram v skladu s svojim natrpanim urnikom tole objavo zaključiti, saj moram začeti z rezanjem trikotnikov iz kartona, s katerimi se bo dalo na zanimiv način dokazati Pitagorov izrek. :)