Do Gdanska: 3. dan

Sopron - Bratislava (SK)

Vožnja do Bratislave je bila enostavna, brez skrbi, da bom zavila na avtocesto in dobila kazen, ker sem brez avstrijske vinjete (pot me je namreč vodila čez Avstrijo). Po krajšem “ovinku” sem našla pot za Devinski grad, nato pa se je zgodilo naslednje: pridem do gradbišča, kjer ni znaka za Devin,  zato peljem naravnost (to pač narediš, če ne veš kam), peljem nekaj časa naravnost, nakar ugotovim, da bi vendarle morala pri tistem gradbišču zaviti levo, obrnem, zgrešim izvoz, zapeljem na bencinsko in že razmišlja, da bi Devinski grad izpustila, na blagajni preverim, ali je moja domneva za odcep levo pravilna, blagajničarka pritrdi, zapeljem na cesto in obrnem, se peljem nazaj in vidim, da je bil znak za Devinski grad levo že od začetka tam. Ah, dogodivščine potovanja z avtom.

Na Devinskem gradu sem imela čudovit razgled na Donavo, to je bil eden od razlogov, da sem šla grad pogledat. Imeli so še neke srednjeveške stojnice in, jasno, jaz sem šla naravnost k lokostrelski stojnici. Mladenič, ki je bil tam, je očitno opazil mojo zagretost, saj mi je po prvi izstreljeni puščici ponudil, da izstrelim še eno. Druga puščica je pristala bolj na robu kot prva in ponudil mi je še eno. Povedala sem mu, da sem si kot otrok želela biti Robin Hood. Nasmehnil se mi je, kaj pa si je mislil pa ne vem. Tretja puščica je šla mimo tarče in žalostno rekla: “Maybe in another life.” Očitno sem se mu zasmilila in ponudil mi je še eno. Močno sem se skoncentrirala in … lahko bi se zlagala in rekla, da sem zadela v center, vendar pa bi bilo to preveč filmsko … zadela sem najbližje centru od vseh, kar je bilo zame dovolj. Skupaj sva se razveselila in se poslovila. 

V Bratislavi sem našla zastonj parkirišče, vzela ven ponija in se podala na ogled mesta. Šla sem na razgledno točko, na vrhu enega izmed mostov, ki je bila zgrajena v času komunizma. Zgoraj je restavracija (draga, seveda) in razgledna ploščad. Menda med komunizmom vstop na razgledno ploščad ni bil dovolj, saj bi lahko uzrli nekomunistično Avstrijo. Bratislava namreč leži tik bo meji z Avstijo, loči ju reka Donava. Pot sem nadaljevala proti gradu, kjer je prijazen gospod opazil mojo dilemo, ko sem ob kolesu na dnu stopnic pogledovala proti gradu in me napotil malo naprej, kjer je bila pot in ne stopnice do gradu. Saj ne, da sem se lahko peljela, pot je bila prestrma, ampak vsaj kolesa mi ni bilo treba nositi. Po ogledu gradu sem zapeljala v stari del mesta, kjer pa je kmalu začelo deževati in obstala sem pod streho nekega nočnega kluba z dvema Italjanoma, ki nista mogla nehati govorit. Po zemljevidu sodeč nisem bila daleč od avta in, ko sem ocenila, da še ne bo kmalu nehalo deževati, sem se pognala proti avtu. Saj ne bom zelo mokra, a ne? Ja pa jade. Takoj sem zapeljala v dve veliki (in globoki) luži. Moj izgovor je, da na kolesu med dežjem težko kaj vidiš pred sabo. Zapeljala sem mimo vodnjaka, kjer sem dejansko pomislila, da bi se ustavila in si natočila vodo v flaško, ampak glava (čeprav že mokra) je odločila, da pojdem naprej. Za trenutek sem mislila, da sem se izgubila, ko sem le prišla do ceste z “Aha momentom”: “Aha, samo še čez moram.” Da me ne bi pošpricali mimoidoči avtomobili, sem se s kolesom ob strani začela pomikati nazaj, ko se je moje kolo odločilo, da bo malo zavilo, kar je pomenilo, da je zmanjkalo prostora zame. Padla sem tako neslavnostno, da tudi v primeru, če bi bil zraven gentleman, ki bi mi ponudil roko, ne bi mogla izpasti damsko. Med padcem se je sedež kolesa rahlo zasukal in pot do avta (ko sem le uspela priti čez) sem nadaljevala rahlo zasukana v desno.

Ko sem prišla v kemp, ki je ležal pri jezeru, me je minila vsa volja do kopanja. Pa tudi vreme ni bilo tako, da bi človek skočil v vodo.

Do Gdanska: 2. dan

Lenti - Sopron

Kemp, ki ga vodijo prijazne azijske gospe, sem našla brez težav. Malo sem počila, potem pa sem iz avta vzela ponija, se oblekla v krilo in odšla proti mestu. Tako srečna sem bila, da sem na kolesu in ne v avtu, da me ni motilo, da sem dobre 3 kilometre gonila v klanec in naredila 300 metrov višinske razlike. V krilu, brez vode, na škripajočem poniju z znižanim sedežem in balanco. Ampak jaz sem bila happy. Še posebej takrat, ko se ugotovila, da se RES peljem v pravo smer! 

V mestu sva se srečala z Gašperjem in pojedla kosilo. Malo sva si še ogledala mesto (jaz sem morala nujno na stolp, da sem si ogledala razgled na mesto), spila kavo, nato pa sva šla nazaj v kemp. V kempu, tj. na koncu dolgega spusta (se spomnite, 300 metrov višinske razlike!), je bil še Gašper impresioniran, kakšen klanec sem zvozila s ponijem in to brez pritoževanja! Peš sva se nato odpravila poiskati jezero, da bi jaz lahko prišla do kopanja, vendar ga nisva našla. Ah, ja, sem si mislila, saj bo še veliko priložnosti, marsikateri kemp, v katerem bova prenočila, leži poleg jezera. Ha, lahkomiselnost pa taka, kot se je izkazalo kasneje ...

Do Gdanska: 1. dan

Ljubljana - Lenti (H)

Z Gašperjem (moja boljša polovica) sva se odločila, da bova letos naredila podoben avtotrip kot lani, ko sva šla čez Alpe do Nice (nekateri ste o tem potovanju že lani brali na blogu). Letošnja destinacija je Gdansk, na severu Poljske ob Baltskem morju. Za Gdansk sva se odločila, ker si ga jaz nisem uspela ogledati, ko sva dva meseca preživela v Varšavi (on je tam delal na matematičnem inštitutu, jaz pa sem pisala svojo magistrsko delo in potovala) in ker naju je Poljska očarala.

Prvi dan potovanja je bil brez posebnosti. V kemp sva prišla po zaprtju recepcije, ko pa vsa se zjutraj želela prijaviti, so naju spustili brez plačila. V naslednjih objavah bom opisovala dogodivščine, ki so se mi zgodile na poti.

Kratke zgodbe o notranjem svetu: Začetek

Počasna hoja v dvoje, ki nima cilja. Nerodno spuščena roka le zato, da se lahko dotakne njegove. Prvi dotik, ko se prepleteta le mezinca. To je začetek.

Eno leto je naokoli … in kje sem zdaj?

Eno leto je naokoli od moje prve objave. No, v resnici je malo več kot eno leto. Datum prve objave na blogu je 16.3.2013, kar pomeni, da sem za obletnico skoraj mesec prepozna. Prvotni namen je bil napisati poročilo o obisku sejma otroške literature v Bologni. Ko pa sem ugotovila, da sta obletnica in sejem otroške literature tesno povezana z datumom 25.3., sem se odločila za mešanico obojega. Naj razložim. Na ta dan leta 2013 (torej 25.3.2013) sem objavila svojo prvo pravljico Brata na blogu, leto kasneje (torej letos) pa sem ob zajtrku v hostlu na robu Bologne spoznala mlado ilustratorko iz Poljske. Z navdušenjem sva ugotovili, da sva ravno to, kar ta druga potrebuje. Jaz sem dala njej mojo pravljico in ona je meni pokazala svoje dosedanje delo, nato pa sva se skupaj odpravili na sejem.

Ponosen trenutek

Zvečer tistega dne je med skupnim druženjem v dnevni sobi prebrala mojo pravljico in iz njenega izraza sem lahko razbrala, da ji je pravljica zares všeč in to mi je tudi povedala. Veliko mi je pomenilo, da je to rekel nekdo, ki tudi želi delati v otroški literaturi. Še lepše od tega pa je, da se je ponudila, da pravljico ilustrira. Jasno sem ponudbo sprejela in zdaj že sodelujeva, zahvaljujoč digitalni dobi.

Sejem otroške literature v Bologni je predvsem namenjen prodaji pravic in nabiranju kontaktov. Sama sicer nisem dobila veliko kontaktov, sem pa vendarle veliko odnesla. Par dni pred odhodom sem se spraševala, ali je sploh prav, da grem. Bom sploh kaj dosegla tam? Me bo sploh kak založnik hotel povohati? No, izkazalo se je, da si z založniki nisem mogla veliko pomagati. Vendar pa je to normalno, saj pisatelji po navadi svoje delo oddajo založnikom preko pošte (ali preko literarnih agentov, kot sem izvedela pri eni založbi, h kateri sem pristopila). Zame so bila bolj pomembna predavanja, ki so potekala vzporedno s sejmom. Čudovito je bilo čutiti, kako se zaradi teh predavanj učim in začenjam razumevati, kako ta industrija deluje, kaj vse je na voljo, kako drugi avtorji in založniki razmišljajo ... Čudovito se je bilo sprehajati med tistimi stojnicami in ljudmi ter čutiti, da nisem več isti človek. Da zavoljo tega prostora rastem in se pripravljam, da uresničim svoje sanje o svojih pravljicah. Čutila sem, da del mene pripada temu svetu. Ta občutek pripadanosti je neprecenljiv za človeka, ki z včasih nesigurnimi koraki stopa po poti, ki se počasi prikazuje iz megle.

Vseh pet dni, ki sem jih preživela v Bologni, je bilo kot iz sanj. Pa ne mislim takih sanj, kjer lahkotno skačemo namesto hoje in vse diši po jasminu. V tem smislu je bilo ravno nasprotno, saj mi je telo zamerilo prenašanje težke torbe na eni rami in me posledično skoraj spravilo na bergle. V mislih imam lahkotnost spoprijemanja z okoliščinami in vdihovanja novih izkušenj, česar pred enim letom nisem čutila. Pridobila sem štiri nove prijatelje (in ena od teh tudi študira matematiko!! Naključje? Zame ne.), s katerimi zdaj ostajam v stiku. Po navadi imam težave navezati stik in ga potem tudi ohranjati, ampak v Bologni tega problema nisem imela. Zato pravim, da je bilo kot iz sanj. Vse je bilo tako lahkotno. Na zadnji dan sem bila iz navadne stranke povišana v najboljšega promotorja male restavracije v stranski uličici— tako je razglasila tamkajšnja natakarica —, ki sem jo odkrila prvi dan in potem tja tekom sejma vodila svoje nove prijatelje.

Z novimi prijatelji pri Due Torri

Torej, eno leto je naokoli in kje sem zdaj? Odgovor na to vprašanje deloma odgovori že “naključje” datuma 25.3., ki sem ga opisala na začetku. Poleg tega, da se je začelo resno delo za izdajo pravljic in da sem osebnostno zrastla, se mi je odprlo še na matematičnem področju. Kmalu bom začela pomagati pri poučevanju matematike v OŠ Lila, v naslednji številki revije Digitalna Kamera pa bo izšel moj prvi članek o matematiki v fotografiji. Le o čem bom lahko poročala naslednje leto?

Kratke zgodbe o notranjem svetu: 'Ljubim te'

Ne razumem ga. Kako težko je reči ‘Ljubim te’? Pa saj vem, da me ima rad in to ... Marsikaj naredi zame. Nikoli nimam občutka, da mu ni mar zame, ampak vseeno ... Je res tako težko? Dve pof*kani besedi! L-J-U-B-I-M T-E. Pa saj bi se zadovoljila tudi z ‘Rad te imam’, ampak, ajde, to so že tri besede! Lahko je preiskal celo Ljubljano, da je našel tiste sveče, ki so meni všeč, ampak ne more pa izustiti dveh simpl besed. Za znoret, ti povem!

Ampak rekel mi je ‘Ljubim te’, sem vztrajala, ko je ona še vedno majala z glavo. Ljubezen so dejanja, ne besede, mi je odvrnila in s tem odnesla še zadnjo mojo obrambo. Ko te objame, da bi te segrel, ker se treseš zaradi mraza; ko se ponudi, da te pelje na faks na štangi od kolesa, samo zato, da boš prišla zvečer k njemu; ko zvečer v postelji posluša tvoje samogovore kljub temu, da se komaj upira spancu ... to so dejanja ljubezni. Besede so ... pač samo besede, nadaljuje. Solze se mi nabirajo v očeh, ker čutim resnico njenega dejanja. Dejanja, ki izvira iz njene čiste ljubezni do mene in želje, da svojega življenja ne zapravim za kakega idiota. Res je, besede so le besede. Marsikaj lahko rečemo. Naredimo pa le tisto, kar čutimo.

Tri knjige o ženski borbenosti

Med pripravami na magistrski izpit je bilo branje knjig edina sproščevalna tehnika, ki je delovala. Nekako pa mi je uspelo pod roke dobiti same dobre knjige. Med njimi so bile tri knjige, ki so name naredile vtis, predvsem zato, ker so bile glavne junakinje ženske, ki se borijo za svoje in ne pustijo, da bi jim drugi narekovali življenje. Verjetno so mi junakinje všeč, ker sem se poistovetila z njihovo borbenostjo.

Knjige so zapisane v vrstem redu po “najljubškosti”, vendar vam s tem ne želim odvrniti od branja tretje ali druge knjige, saj je vsaka žanrsko malo drugačna. Pa začnimo!

Tigrov grič (Sarita Mandanna) je zgodba, ki opisuje življenje treh generacij v pokrajini Kodagu v južni Indiji od leta 1878 pa do druge svetovne vojne. Glavna junakinja, ki v zgodbo vstopi z rojstvom, ki naznanja tragedijo, je lepa in odločna Devi. Njen načrt, da se bo poročila z lovcem na tigre, pokvari njen prijatelj Devanna, s katerim sta si bila v otroštvu zelo blizu. Ker ločitve od ljubljenega Mačuja ne more sprejeti, se mrzlično bori za vse, kar bi jo približalo k njemu.

Dragulj iz Medine (Sherry Jones) je zgodba o Mohamedovi otroški ženi Ajši, ki je kasneje postala njegova najljubša žena. Po Mohamedovi smrti je postala ena najbolj cenjenih žensk islama in zaščitnica Mohamedovega izročila. Knjiga je zanimiva tako z zgodovinskega stališča, saj opisuje začetke islama kot s psihološkega vidika, saj opisuje prehod Ajše iz punčke v žensko. Njena borbenost se začne kazati že v otroštvu, ko z otroškim mečem teče naokoli in sanja o svoji vojni slavi. Kasneje pa zaradi nje Mohamed tudi njo sprašuje za nasvete, kar je bilo v tistih časih neobičajno.

Pod marmornim nebom (John Shors) je skoraj da ne triler, tako napeta je na trenutke. Dogaja se v 17. stoletju v Hindustanu. Glavna junakinja Jahanara, hči trenutnega kralja želi preprečiti svojemu zlobnemu bratu, da bi nasilno prevzel oblast in tako porušil sožitje med muslimani in hindujci, ki ga je negoval njen oče. Pri tem si s svojo borbenosti in inteligenco večkrat reši življenje in življenje svoje družine, ki si jo navkljub svojemu nagnusnemu možu zgradi z arhitektom znamenitega Tadž Mahala. Le tega je naročil njen oče v poklon svoji ženi, njeni materi, kar da resnično zgodovinsko ozadje in podlago za slogan knjige Ljubezen premaga vse.